Avtor prispevka: Izidor Gašperlin
Vir: Časopis Nedelo
Fotografija: Brezčasnost, Islandija 2014, (c) Izidor Gašperlin
Z možem sva skupaj 5 let, pred pol leta sem rodila drugega otroka. Njegovo vedenje me tako zelo moti, da odklanjam spolne odnose z njim. Kadar koli se hočem pogovoriti, mi reče, da težim. Po rojstvu prvega otroka sva zelo zmanjšala spolne odnose, kar mu ni bilo všeč. Če sem ga zavrnila, je loputal z vrati in se obnašal kot dojenček. Včasih je rekel, da naj kar spim, on pa bo opravil svoje, ker je potreben in se ni poročil z mano, da me bo samo gledal. Po plezanju po meni kljub mojemu jasnemu namenu, da želim samo spati, sem včasih izgubila živce in sem ga tudi klofnila. Na poti v vrtec je pred otrokom težil, če bova danes kaj seksala. Ko gre mimo naju kaka ženska, ki mu je všeč, začne pred mano “o miška, o mucica itd”. Na internetu mi je celo pokazal eno žensko, ki bi jo on imel v postelji. Moj komentar je bil, naj odraste. Njemu pa se jaz zdim zastarela mama. Meni se pa to zdi nespoštljivo do mene, primitivno in nezrelo. To vse so razlogi, zakaj zavračam spolne odnose z njim. Problem je tudi vzgoja. On ne bi prebral nobene knjige o vzgoji, kaj šele šel na predavanje. Primer: v kuhinji smo vsi, jaz kuham in sin odpira hladilnik, nakar mi mož reče “a ne boš nič naredila, glej k ima tvoj otrok odprt hladilnik”. Na službeno zabavo sem šla prvič, ko je bil sin star dve leti. Sledili so klici moža na vsako uro, kdaj bom doma, otrok mi joka itd. Če mož kaj naredi doma, pospravi, si moram vse to ogledati in ga hvaliti. Tudi če previje otroka, pravi, da ga je namesto mene. Pol leta sem rabila, da je nehal s pestjo mahat proti dveletnemu otroku. Saj je ni udaril, ampak ta strah, ki ga s tem povzročaš otroku. Tako nasilje ni sprejemljivo. Sita sem tega, da sem edina “odrasla ” v tem odnosu, preveliko breme je zame. Zaradi vse te živčne izčrpanosti sem se zatekala k hrani in se zredila v enemu letu za 20 kg. Njegovo maltretiranje me je izčrpalo. On potrebuje nekoga, da ga zafrkava in da se čisti svojih kompleksov. Vsake toliko časa je v redu in se razume z otroci, pa vseeno premalo, da bi bila zadovoljna. Ločila bi se, saj ga res že težko prenašam, ampak se bojim, kako bi bilo z mojimi otroki, saj bi bila v nenehnem strahu, kako je z njima. Res ne vem, ali je sploh kaj možnosti, da postane drugačen. Sem že čisto obupana.
Odgovor:
Iz vašega vprašanja sem odstranil veliko trdih in upam si napisati, zelo neprimernih izrazov. Neprimernih za vsak odnos, ne samo za partnerskega. Pravilno ugotavljate, da gre pri moževem vedenju prepogosto za nasilje. Ob tem še za sramotenje, poniževanje in včasih celo zaničevanje vas kot ženske in kot matere. Njegov odnos do vas in še manj do otrok je daleč od tega, kot bi se moral obnašati mož oziroma oče. Izgleda da spada v skupino moških ki so spolnost kar izenačili z intimnostjo in ljubeznijo, če se jim s slednjima sploh da ukvarjati. Že res, da nimam njegove verzije zgodbe, ampak za neprimerno početje, kot ga opisujete, je odgovoren izključno on. Pri tem sploh ni pomembno, kaj ste ali niste počeli vi oziroma vaši otroci. Odrasel zrel moški se enostavno ne sme tako obnašati, sicer si ne zasluži pridevnikov “odrasel” in zrel”. Pa tudi samostalnika “moški” ne. Morda bi vam za začetek svetoval ravno to, da se nehate ukvarjati s tem, kaj lahko naredite, da bi on s tem prenehal oziroma, da bi postal drugačen, kot sprašujete na koncu. Te vrste moški, če seveda sledim vašemu vprašanju, se, če sploh, običajno spremenijo šele, ko so v to prisliljeni. Za vas to pomeni, da boste še največ naredili, če boste nehali sodelovati v tem norem plesu. V vaši družini namreč nobeden ni odrasel. Sebe sicer lahko dojemate tako, tudi napisali ste, da ste edina odrasla. Ampak marsikaj od tega, kar počnete, je zelo daleč od odraslosti. Če je na vas večina bremena za otroke in družino, to še ne pomeni odraslosti. Odraslo bi v tej zvezi bilo, da se temu odločno, zrelo in dostojanstveno uprete. Odraslo bi bilo na primer tudi to, da poskušate razumeti, da vaše zavračanje spolnosti, pa naj bo še tako razumljivo in upravičeno, na nek način močno prizadene partnerja. Da se tako “dojenčkasto” ne obnaša kar tako iz zlobe, ampak da ima za to neke “čudne” razloge. Z napisanim čisto v ničemer ne želim opravičevati dejanj vašega partnerja, ki so res nezrela. Ampak dokler se oba ne zavesta svoje odgovornosti, če uporabim vaše besede »neodraslosti«, potem nimata temelja, na katerem bi karkoli spreminjala.
V čem je torej vaša odgovornost? Najprej vas moram spomniti, da ste si tega in takega partnerja izbrali sami. Da še vedno vztrajate z njim. Da aktivno prispevate k slabemu vzdušju v družini in da tudi marsikaj od tega, kar počnete, do vašega partnerja ni spoštljivo. Razmislite, kaj in kako izražate, ko odklonite spolni odnos? Ste takrat odločni, mirni in spoštljivi? Predvsem pa je vaša odgovornost, da naredite vse, da se vaše otroke zaščiti pred nasiljem, sramotenjem in ostalimi zlorabami. Karkoli kdo od vaju razlaga otrokom o vajinih težavah, vsako iskanje opore in zavezništva pri otrokih – je zloraba. Ne glede na to, kakšen je vaš mož ozroma oče – vi ste mati. Če se oče ne zaveda svojih dolžnosti, to v ničemer ne zmanjšuje vaših. Kaj boste storili, da zaščitite svoje otroke? Boste zmogli sami? Če ne, kam se boste obrnili po pomoč? Kaj boste naredili, da vam ne bo treba za vsako ceno vztrajati v odnosu z nekom, ki po vaših besedah noče biti oče pa tudi pravi partner ne? S tem nočem napisati, da se morate ločiti, da ga morate zapustiti. Bojim se pa, da dokler ne boste začutili, da to zmorete narediti, ne boste mogli kaj dosti bistvenega spremeniti.
Verjamem, da ta odgovor ni tisto, kar ste pričakovali. Vendar, ko gre za otroke, jih vedno postavim na prvo mesto. Oni so edina prava žrtev v vaši družini, njih je treba zaščititi. Ko gre za partnerjevo nasilje, poniževanje in sramotenje, ste lahko žrtev tudi vi. Vendar imate vi izbiro, otroci pa ne. Vi se lahko odločite, da ne boste več žrtev in začnete ukrepati v tej smeri. Vendar prava smer ni, da še sami postajate nasilni (klofute), poniževalni, itd. Tudi čokolada, s katero nabirate kilograme, ne bo ničesar rešila. Partnerja ne boste spremenili, zato bi bilo modro začeti spreminjati sebe. Ste oseba, na katero ste lahko ponosni? Se spoštujete, se imate radi? Ste dobra mati, so otroci pri vas na varnem? Če so odgovori negativni, potem vaš partner nima čisto nič pri tem. Glede na opisano stanje v vaši družini in ker ste že zelo obupani, bi vam priporočil, da si poiščete pomoč terapevta. Seveda bi bilo bolje, če bi se vam pridružil tudi partner. Ampak čakati nanj bi bilo spet neodgovorno, prisiliti pa ga ne morete. Zato v vsakem primeru začnite pri sebi. Kar pa ne pomeni, da morate vse sami. Poščite pomoč in podporo povsod, kjer so vam jo pripravljeni ponuditi.