Avtor prispevka: Izidor Gašperlin
Vir: Knjiga Striptiz v dvoje
Fotografija: Ritem strasti, La Ciotat 2012, (c) Izidor Gašperlin
Tega pomembnega mita iz knjige Solo v dvoje se najprej, bolj za šalo kot zares, lotimo z naravoslovnim preverjanjem. Vse na tem svetu obstaja v plinastem, tekočem ali trdnem stanju. Če se osredotočimo na izmenjavo snovi med moškim in žensko, bi težko našli statistično značilnejša odstopanja glede hropenja in sopihanja. Izmenjava plinastih snovi je torej več ali manj izravnana. Ko gre za »stvari« v trdem, pardon, trdnem stanju, je jasno, da gredo iz smeri moškega proti ženski ali celo vanjo. Če že kdo komu kaj trdnega da, je to moški. Kar se tiče tekočin, se te najprej vzajemno in enakovredno mešajo od enega do drugega, dokler povsem na koncu moški to izmenjavo tekočin odločno prevesi v svojo korist. Ali škodo, kot želite. Skratka – kaj zaboga ženske dajo oziroma kdo komu da več?!
Družboslovni del analize bomo začeli z jasno trditvijo: Menjava seksa za karkoli drugega kot seks je prostitucija. Spomnim se para, ki me je obiskal, ker se jima je intimni del odnosa povsem ustavil. On si ni znal predstavljati življenja brez seksa, ni pa želel varati žene. Njo je želja po spolnosti povsem minila. Zamerila mu je, da je že dlje brez službe, da samo nekaj brklja po domu, ko pride utrujena iz službe, jo pričaka kopica hišnih opravil, ob tem sama poskrbi še za otroke. Zdelo se je, da ženo moti vse živo, vsakokrat je še kaj dodala na spisek razlogov, zakaj ji ni več do seksa. Na četrto srečanje je mož prišel zelo nemiren. Kar bruhnilo je iz njega: »Zjutraj sem vstal zgodaj, ji pripravil zajtrk. Cel dan sem se ukvarjal s hčerko. Vse sem pospravil. Ko je prišla iz službe, sem jo pričakal s skuhanim kosilom. Prav vse sem se trudil narediti, kar je rekla, da pogreša – zvečer pa nič!!« Obupano me je pogledal, nje si ni upal. Žalosten, razočaran in jezen.
Tako daleč se lahko spusti moški, ki verjame, da si mora seks zaslužiti. Ni čudno, da jih je toliko, ki do seksa poskušajo priti s prevarami in lažmi. Ko pričakujejo pošteno »plačilo«, partnerice pa jih spregledajo, gredo mnogi raje seks iskat drugam. Ker se jim zdi cenejši, tudi če ga je treba plačati. Moški, ki sprejme, da mu ženska »daje« in da si mora seks na tak ali drugačen način zaslužiti, že v osnovi pristane na podrejen položaj. Seveda ženske za to niso prav nič krive. Preveč je moških, ki na to gledajo s plašnicami. Razen končnega cilja ne zmorejo videti ne levo ne desno. Ni jim pomembno, kako priti do konca, važno je le, da pridejo do njega. Ženske, tudi če imajo podoben cilj, bi do tja rade prišle brez občutka, da drvijo skozi predor. Bolj si želijo potepanja po širokih travnikih, vmesnega duhanja in trganja cvetic. A kako to razložiti njemu, ko je včasih še sebi težko?! Lažje se je pogovarjati o površinskih zadevah (nič mi ne pomagaš, ne ceniš, kar počnem, nikoli te ni …) kot zarezati v boleče jedro odnosa. Seks ni odnos. Je samo nekaj, kar dva počneta, ko sta v odnosu. Zato se zadovoljstvo v spolnosti vedno začne graditi z zadovoljstvom v odnosu. In pri tem so ženske običajno zahtevnejše, s čimer ni nič narobe. Nasprotno!
Ženska nič ne da, vsaj nič takega, česar ne bi tudi moški dal njej. Ima pa širši in občutljivejši pogled na odnose. Težje bo našla zadovoljstvo v spolnosti, če na splošno ni zadovoljna v odnosu. Moški, ki se želi počutiti enakovrednega v odnosu, ne sme doživljati seksa kot darila, ki si ga mora zaslužiti. Ni ona tista, ki mu da, dajeta in jemljeta se drug drugemu. Vzajemno sta dolžna skrbeti za odnos in ga negovati. Moški ga najbolj lomijo, ker se jim ne ljubi ukvarjati s celotnim odnosom in pobudo raje prepustijo ženski. V partnerski terapiji moškega najbolj zmede vprašanje, česa si intimno želi od nje. Privlačnost je hecna reč. Bolj ko moški streže ženski, da bi si »zaslužil« seks, manj medsebojne privlačnosti čutita oba. »Pravi« moški se bo aktivno vključil v odnos, na jasen in spoštljiv način izrazil svoje želje. S preprostim zavedanjem, da so prav toliko upravičene kot njene. Njegova želja, da bi manj komplicirala, je enako upravičena kot njene želje, da bi se on malo bolj potrudil. Se je pa lažje potruditi in zamenjati žarnico kot se »potruditi«, da se v tebi zbudi želja po spolnosti. O vsem se je treba pogovoriti ali celo spogajati. Ko par ustvari odnos, ki je obema dovolj udoben, spolnost postane darilo, ki ga ni treba ne dajati in ne jemati.
Prosjačenje ali slepo izpolnjevanje pogojev, ki razmikajo kolena in odpirajo vrata spalnice, torej ne pridejo v poštev. Na videz ostane le še, da moški poskrbi sam zase ali na oni strani plota najde žensko, ki mu bo pri tem pomagala. Ne govorim o tem, kaj je prav, le o možnostih, ki ostanejo. Roko na srce – najboljši način upiranja izsiljevanju je, da odpravite vzvod, s katerim vas drugi drži v šahu. Partnerju, ki si drugje poišče, česar ne dobi doma, lahko upravičeno očitamo, da ni izbral bolj poštene rešitve in se raje ločil. S tem bi »izsiljevalca« postavil pred dejstvo, naj preneha z izsiljevanjem ali odide. Vendar – če bi se za razvezo odločali vsi, ki doma ne dobijo vsega, česar si želijo, bi bila verjetno večina samska. Povsem enako, kot očitamo moškemu, ker ni zmogel poštene rešitve in je raje zbežal v afero, bi lahko čez nekaj mesecev, ko se zadeva razve, očitali njegovi partnerki, ker ga ne zmore zapustiti, čeprav ne zaključi z afero. On se ne zmore ločiti, čeprav mu ona »ne da«. Ona se ne zmore ločiti, čeprav se on hodi tešit k drugi. Kdo je boljši, kdo slabši?! Z očitki in moraliziranjem ne pridemo nikamor. Partnerja sta se znašla ujeta v igro, iz katere se ne bosta rešila, dokler se ne bosta naučila lekcij, ki jih njuna igra odkriva. Da ne bo pomote in očitkov o pristranskosti – prav vse napisano velja za oba spola, tudi za primere, ko moški izsiljuje s tem, da ji »ne da«.
Ženske, ki verjamejo, da dajejo, nehote stopajo v past, ki jo nastavljajo moškemu. Vsakič, ko se ujame vanjo, bo pri njej izgubljal spoštovanje, čez čas bo začela ugašati tudi privlačnost. »Prava« ženska si ne želi moškega, ki jo bo ubogal in ji sledil. Ne seksa, da moškemu ustreza in ga nagrajuje, ampak ker si tega tudi sama želi. Napačno mešanje spolnosti in odnosa ali celo zloraba seksa za siljenje moškega, da bi se bolj posvečal odnosu onkraj spolnosti, nazadnje tudi žensko prikrajša za sproščene trenutke med rjuhami. To bi bilo najboljše izhodišče za pogovor: Poskusiva se izogniti prikrajšanosti, saj si spolnosti oba želiva. Nisva enaka, vsak ima svoja pričakovanja, ki v nama na drugačen način prebujajo želje po intimnosti in spolnosti. Najin cilj naj bo, da ustvariva odnos, v katerem se nama bo čim večkrat spontano prebujala želja po spolnosti kot darilu, ki se ne pogojuje in ne plačuje, a vseeno ni zastonj.
(Odlomek iz knjige Striptiz v dvoje)
Tole pa je pogumen moški zapis. Se sprašujem kako bodo ženske reagirale na tale prispevek?! Sem se prepoznal v kar nekaj delih, žal sem bil kar prevečkrat v vlogi gospoda iz tega vašega terapevtskega primera. Poskusil sem res vse živo – a se ni nikamor premaknilo. Sicer sem zdaj že več let “srečno” ločen, ampak vseeno bi prosil za nasvet, kako naj se moški obnaša, ko partnerka dalj časa enostavno ne reagira na pobude za spolnost?
Pozdravljen, Terko
Sem čakal, če vam bo odgovorila katera od ženskih obiskovalk bloga, pa očitno ne bo tega odziva. Žal vam ne morem odgovoriti, kako ženske gledajo na to temo, lahko pa vam poskusim odgovoriti na vaše konkretno vprašanje. Ker se zapleti med partnerjema zelo različni, je težko dajati konkretne nasvete. Zato bi vam dal samo namig, da se s “pridnostjo” in “ustrežljivostjo” ne da reševati zagat v intimnem, še posebej pa ne v spolnem delu odnosa. Žal takih poceni bližnjic ni. edino kar lahko pomaga, je odkrit pogovor o tem, zakaj enemu od partnerjev ni toliko do spolnosti, kaj ga moti, kaj pogreša … Tak pogovor je sicer tvegan, ampak je edini, ki lahko pripelje do pravih vzrokov in s tem morda tudi do rešitev. Zakaj “morda”? Ker vse težave žal niso rešljive, sploh pa ne v spolnosti. Če med dvema ni prave privlačnosti ali je ta ugasnila ali če si dva zelo drugače predstavljata, kakšna naj bi bila zadovoljujoča spolnost – potem je rešitev teh zapletov malo verjetna oziroma kar nemogoča. Več o tem pa sem napisal v knjigi Striptiz v dvoje , kjer kot enega od osnovnih gradnikov dobrega odnosa predstavim ravno (spolno) privlačnost.
Vmes ko sem brala prispevek, mi je bilo kar precej nelagodno, saj so bili moji prvi občutki, da je naperjen proti ženskam, kot da moške spodbuja naj se uprejo čudaškim in prezahtevnim ženskam. Šele ko sem v miru razmislila, mi je kapnilo, da je sporočilo ravno obratno – da v bistvu ženskam ponuja razmislek, da se odmaknemo od “tradicionalnih” pogledov na odnose med spoloma. To da mi v spolnosti (pa tudi nikjer drugje) ni treba nikomur nič dajat me pomirja. Enakovrednost moškega in ženske, ki si vzajemno in enakopravno privoščita intimnost in seks, ko si ga oba želita – podpišem! 😉