Avtor prispevka: Izidor Gašperlin
Vir: Časopis Nedelo
Fotografija: Čik pavza, Kuba 2015, (c) Izidor Gašperlin
Z možem sva poročeno slabo leto, poznava se jih šest, sedaj pa pričakujeva prvega otroka. Pri možu me najbolj moti, da je izredno vzkipljiv (cena njegove družine, njegov oče isti, očim njegovega očeta isti). Nikoli ni nasilen do mene, ker ve, da je to meja, ki bi jo prestopil in bi ga zapustila, vendar pa izjemno kriči – se dere in občasno tudi znaša nad stvarmi … Nimam več idej kako mu pomagat, ne vem kaj mu reči, drugače je normalen, razumen fant, vsake toliko pa ga kakšna reč tako vrže s tira, da je neobvaldljiv. Pogovorila sva se neštetokrat, strinja se, da je to v njem, natančno mi je opisal občutke, kako se takrat počuti (oblije ga vročina, ki gre od spodnjega dela telesa v glavo, znoji se …), vendar pa se ne zmore kontrolirati.
Zelo me moti tudi njegovo občasno kajenje trave. Sama sem mu dala jasno vedeti, da tega ne odobravam, vendar on s tem občasno nadaljuje, vendar pa sem mu prepovedala, da bi travo nosil v stanovanje, kjer živiva. Kljub tej prepovedi, sem travo dobila še enkrat, takrat totalno ponorela in zamislite si, ko jo danes zjutraj dobim znova!!! Mož me ne upošteva!!! Ne vem več, kako naj glede teh reči uveljavim svojo, razmišljam, da bi ga za nekaj časa postavila pred vrata, zamenjala ključavnico in mu spakirala kufer… ker ga imam dovolj! Naj se zresni, otroka pričakujeva! Lepo sem prosila, ni šlo, zagrozila sem, ni šlo…ne vem več kako naprej.
Odgovor:
Če upoštevam, kar ste napisali, potem ima vaš partner najmanj dve resni težavi. Prva je zelo slaba regulacija jeze in besa, druga pa verjetno tudi že odvisnost od mamil. Vem, da bo marsikdo ob tem zavil z očmi, češ saj gre samo za travo. Ne gre za travo, gre za vajin odnos. Zatekanje v razne vrste omam (delo, alkohol, mamila …) pomeni beg iz realnega sveta, s tem pa tudi beg iz resničnih odnosov. Glede te njegove težave torej ni nobenega dvoma: če je za vas to pomembno, sploh glede na otroka, ki je na poti, mu imate pravico (zaradi otroka pa dolžnost!) postaviti ultimat. Če se boste za to odločili, potem ni potreben noben rok, nobeno odlaganje. Če vas bo partner vzel resno, bo prekinil takoj. Če ne zmore, si je dolžan poiskati pomoč. Za rešitev te težave je potrebna samo jasna odločitev in trdno vztrajanje. In to je čisto vse, kar vam lahko napišem na to temo.
Ko pa gre za napade besa, žal zadeva ni tako čista in tudi za njeno rešitev niso dovolj samo trdna volja, odločenost in vztrajnost. Nujno je potreben tudi čas. Zato v tem primeru postavljanje ultimata na način, kot ste napisali (»tega ne smeš več početi ali pa….«) ni prava pot. Vaš partner bo to namreč še kar nekaj časa počel. Zelo verjetno bo bolj vzkipljive narave večino, če ne kar celo življenje. Glavnih vzrokov za take močne napade besa se niti ne zaveda. Dokler se jih ne bo in ne bo z njimi na nek način »opravil«, ni pogojev za bistveno izboljšanje. Ko se bo to zgodilo, bodo določeni sprožilci (polit jogurt …) postali manj ali nepomembni. Po drugi strani pa bo tudi silovitost izbruhov postopoma plahnela. Vendar tudi to še ne bo dovolj. Druga naloga, ki čaka vašega partnerja, je, da se nauči bolje upravljati z občutki, ki spremljajo ta bes. Dober znak je, da se jih partner zaveda in vam jih je tudi že opisal. To je začetek! Vendar pa se mora zdaj naučiti, da je možno te zanj zelo težke in neprijetne občutke pomiriti tudi na druge bolj učinkovite načine, kot jih uporablja zdaj. Zakaj jih uporablja? Ker se jih je skozi dolga leta priučil doma. Njegov oče je enake probleme reševal na način, ki ga zdaj uporablja tudi njegov sin, vaš partner.
Če še enkrat na kratko povzamem, vašega partnerja najprej »čaka« odkritje resničnih globokih vzrokov njegove jeze. Skupaj s tem pa se bo treba naučiti drugačnega odzivanja na neprijetne občutke besa v telesu. Tega se ne da storiti čez noč, za to je potreben čas. Zato vaš ultimat ni primeren, kar pa ne pomeni, da ste dolžni potrpežljivo čakati. Vso pravico imate, da od njega jasno pričakujete, da se zave, da ima resno težavo, ki močno ogroža vajin odnos, in da zato takoj začne ukrepati. Ali bo to vključitev v katero od skupin, kjer se učijo nenasilne komunikacije ali bo to obiskovanje družinskega terapevta ali kaj drugega, naj se partner odloči sam. Lahko samo še dodam, da dokler se partner ne bo zavedel resnosti svojih težav in se začel odločno s tem ukvarjati, ne morete pričakovati večjih sprememb. Zaradi otroka je kvečjemu pričakovati nasprotno. Rojstvo otroka bo pred vaju postavilo povsem nove zahteve in obremenitve. Če vaš partner ni kos že trenutnim, kako bo šele potem? Nekontrolirani izbruhi jeze in besa bodo bolj verjetno še pogostejši, lahko se celo stopnjujejo v nasilje, sploh če je bilo nad njim v otroštvu izvajano nasilje. Seveda pa je nasilje že to, kar zdaj počne vaš partner.
Kaj torej lahko storite? Najprej se odkrito pogovorite sami s sabo, kje je vaša spodnja meja. Ali ste sposobni in pripravljeni živeti z mamili ter izbruhi nasilja in nekontroliranega besa? Ob tem imejte v mislih tudi otrokovo spodnjo mejo. Je to okolje, ki bo sprejemljivo zanj? Ko si boste glede tega na jasnem, partnerju to jasno in odločno povejte. Glede mamil ga lahko povsem mirno in upravičeno postavite pred odločitev: ali takojšnje prenehanje ali pa prekinitev odnosa. Glede izbruhov jeze pa lahko enako odločno pričakujete od njega, da začne resno ukrepati. Ob tem bi bilo priporočljivo, da se zavedate, da vam partner nič od tega ni dolžan narediti, da je to povsem njegova odločitev. Zato si vsi drugi pritiski, moraliziranja in obtožbe povsem odveč in tudi kontraproduktivni. Bistveno bolj koristno bo, če mu ob tem pokažete vse razumevanje za njegove težave, a brez popuščanja. Zraven pa mu ponudite vso ljubezen, pomoč in podporo, ki jo bo pri tem potreboval. Jasno mu povejte, da ste skupaj z njim pripravljeni iti tudi na terapijo. In če vse to ne bo zaleglo, če vas ne bo vzel resno in nič spremenil? Če se ne boste zmogli držati odločitve (ultimata?), ki ste jo sprejeli, potem bo prišel čas, da se prenehate ukvarjati s partnerjevimi težavami in se začnete s svojimi. Zakaj ne zmorete vztrajati pri odločitvi? Zakaj vam je tako privlačen ravno tako neodgovoren in vzkipljiv moški? Zakaj ne zmorete stran iz odnosa, ki ne zagotavlja niti spodnje meje vaših želja in pričakovanj? Pot do odgovora na ta vprašanja je podobno težka, kot pot vašega partnerja do korenin svojega besa. Zato jih tudi vi ne boste našli čez noč in tudi vam ne bo lahko. Prvi korak pa je, kot pri njem, da se zaveste svojih težav in se odločite, da se resno in odločno z njimi spopadete. Da ste se v odnosu znašli točno s tem moškim, nikakor ni naključje.