Zakon brez seksa

Avtor prispevka: Izidor Gašperlin 
Vir: Časopis Nedelo
Fotografija: Stiska, Aix an Provence 2012, (c) Izidor Gašperlin

Morda se bo moja zgodba nekaterim zdela neresnična, drugim pa bo zelo blizu. Ne vem. Torej … stara sem 32 let, on 41. Poročena sva tri leta. Zelo se imava rada, resnično. Otrok nimava. To poudarjam, ker menim, da so pomembne informacije, ko boste razmišljali o svojih odgovorih na mojo problematiko. Predno sva se poročila sva skupaj živela dobro leto.Vse je bilo enkratno. Od seksa, do ostalih stvari. Seveda je prišlo tudi do konfliktnih situacij, predvsem zaradi moje t.i. impulzivne agresije, ki se kaže v tem, da nenehno dokazujem in prepričujem kako prav imam. Morda sem sedaj malo pretiravala … O tej “motnji” sva se pogovorila in povedal mi je, da se zaveda, da tako reagiram le zato, ker se bojim, da zaradi napačnih odločitev-dejanj kateri od naju ne bi bil oškodovan-prizadet. Danes je situacija precej spremenjena, saj sem se začela zavedati, da je tudi on samostojna, inteligentna oseba, ki zna sama odločati za svoje dobro… Drugače se karakterno zelo dobro ujameva. Imava podobne poglede na situacije, se dopolnjujeva in si slediva na raznih področjih. S financami nimava težav, saj imava vsak svojo dobro plačano službo. Ker nimava otrok, si lahko le zase ogromno privoščiva. In zakaj nimava otrok? Sploh ne vem, zakaj. Nihče ni nikoli pokazal prevelikega navdušenja za njih. Večkrat sva se o tem tudi pogovarjala, vendar nisva naredila konkretnih zaključkov. Rekli boste, da sva razvajena egoista. Morda imate prav.

Razlog, zakaj vam sploh pišem je sledeč. V filmih, ljubezenskih romanih in tudi v večini realnih primerov imata mladoporočenca zelo kmalu po poroki tudi spolne odnose. Žal se pri nama to ni zgodilo. Spolnih odnosov, za razliko pred poroko, ko jih je bilo veliko, po poroki nisva imela več. Verjemite, ne lažem. Najprej mi je bilo glede tega vseeno. Pač enkrat, sem razmišljala, mora biti malo pavze. Po letu in pol sem ugotovila, da, če se mu približam, ne reagira (težav s potenco nima). Vedno sem naletela na zgovor (preutrujen, presit, prevroče …). Naslednje leto sem mu govorila, da to ni normalno in da bo potrebno nekaj spremeniti. Dejal je, da ga morda res malo odbija moja agresivnost in da enostavno nima želje po spolnosti. Zanimalo me je tudi ali ima morda ljubico ali pa želje po moškem. Odgovoril mi je negativno, toliko ga poznam, da vem, da je odgovoril iskreno. Po treh letih zakona še vedno ne seksava, pravi pa, da se počuti že veliko bolje in da bo verjetno kmalu pripravljen poskusiti. Ne vem, ali naj jokam ali se smejim… Skratka, pojavi pa se nov problem in tokrat v meni. Sedaj jaz ne vem, če bi lahko spoh imela z njim spolne odnose. Mislim, da sem mu globoko v sebi ves ta čas odbijanja zamerila in da me sedaj to ovira, da bom tudi jaz pripravljena, ko bo on. Sploh ne vem, če sem pripravljena poskusit. Oh, koliko je teh ne vem! Drugače pa razen seksa funkcionirava precej dobro, zelo prijateljsko (pogovori, diskretno božanje …). Prosim za nasvet in upam, da mi bodo pomagal narediti prve korake, takšne ali drugačne, k razrešitvi problema.

Odgovor:

Res se precej neverjetno bere ta vaša zgodba. Očitno je poroka nekaj spremenila v vajinem odnosu, kot ste vse skupaj opisali, se je nekaj močno spremenilo v vašem partnerju. Vse kar bi več napisal v zvezi s tem, bi bilo res samo posplošeno ugibanje, saj ste zelo malo napisali o vajinem odnosu. Verjamem, da imate občutek, da ste napisali veliko, ampak ne o vajinem čustvenem in intimnem doživljanju. Lahko se seveda motim, ampak to kaže na to, da je morda temu podoben tudi vajin odnos. Če je tako, potem vama je lahko preprosto samo zmanjkalo (spolne) energije, ki bi odnos poganjala in mu dajala neko resnično vsebino. V vajinem odnosu ni želje po družini, otrocih, po seksu … S tem ne želim reči, da je to narobe, samo naštevam dejstva. Če ni teh želja, ki so temelj intimnosti v večini partnerskih odnosov, potem bi se mi zdelo modro, da se s partnerjem najprej vprašata in pogovorita, v čem je sploh smisel vajinega odnosa in konec koncev tudi poroke? Je bila morda poroka samo nadaljevanje vajine logike, da si še naprej zagotovita (zavežeta) drug drugega in si s tem omogočita še naprej brezskrbno in lagodno življenje. Mogoče je tudi, da se vas je partner toliko spolno naveličal, da mu sploh niste več privlačni, ampak se samo še trudi in vam daje ravno toliko, da vas ohranja v odnosu (zakonu), ki mu je iz nekega razloga še vedno pomemben. Vajino seksualno pestro predzakonsko obdobje kaže, da pri partnerju verjetno ne gre za spolno motnjo. Če ne gre za motnjo, potem ni bolj verjetne razlage, kot da mu preprosto ni več (spolno) do vas, drugače povedano, da ga več ne privlačite. Če to drži, vama ne bo pomagalo tisoč psihologov ali psihoterapevtov, saj ti ne morejo ustvariti privlačnosti, ki je ni (več). Ti lahko samo pomagajo odstraniti ovire, da bi se ta privlačnost »udejanila« na za oba zadovoljujoč način.

Vsak par zase določa, kaj mu ustreza in kje je spodnja meja intimnega odnosa. Moje mnenje je, da bi se vajin odnos res težko štel za intimnega, ampak o tem navsezadnje odločata sama. Če ste kljub temu, da se partner spolno ne zanima za vas, še vedno pripravljeni vztrajati in še zmorete upati, da bo kdaj drugače, je edini nasvet, ki ga lahko dam, da poskusite zamenjati strokovno pomoč. Temu pa lahko precej mirno dodam, da vaša domnevna »motnja« (impulzivna agresija??) zagotovo nima kaj dosti opraviti z moževo nezainteresiranostjo. Ker ste mi vprašanje postavili z upanjem, da boste lažje našli pravo smer za razrešitev problema, bi vam kar zelo naravnost odgovoril, da rešitev zaman iščete pri sebi. Če ta sploh obstaja, se zagotovo skriva pri vašem možu. Zato rešitve ne morete najti namesto njega, lahko mu pri tem samo pomagate. Pomagamo pa lahko samo tistemu, ki se zaveda težave in tudi prosi za pomoč oziroma vsaj za sodelovanje. Dokler se v možu ne prebudi nič od tega, lahko samo čakate ali pa greste v smeri prekinitve odnosa, ki za vas očitno ni več zadovoljujoč.