Avtor prispevka: Izidor Gašperlin
Vir: Časopis Nedelo
Fotografija: Sporočilo, Dubaj 2014, (c) Izidor Gašperlin
Imam majhnega otroka, z njegovim očetom sva se razšla, ko je bil otrok star nekaj mesecev. Že takrat se o kakšnih stikih ni želel pogovarjati, očetovstvo ni vpisano, za otroka ne želi narediti niti kilometra in zanj dati niti eura. Po razhodu si je predstavljal, da bomo še naprej igrali družino, kadar bo njemu to ustrezalo. To pomeni, da bi jaz pripeljala otroka k njemu, ko bi mu bilo dolgčas, npr. za vikende ali praznike, vse druge obveznosti starševstva so mu odveč. Ko je končno dojel, da se k njemu ne mislim vračati, so se pričele grožnje. Grozi preko SMS sporočil z vsem mogočim, kar si lahko izmisli bolna človeška domišljija. Zaradi tega ga že več kot eno leto ignoriram. Otroku za vsako figo na moj telefon pošilja SMS sporočila z lepimi željami. Niti enkrat ni izrazil želje, da bi se z otrokom srečal, da bi mu dal kakšno darilo. Nič! Vidim, da pošilja SMS-e, ko točno vem, da mu je dolgčas, da sedi doma pijan v nekem svojem svetu. Je velik manipulator, kadar je to v njegovem interesu. Do mene je bil še kako radodaren, dokler sva bila samo par. In znal me je z besedami prepričati, kako dober očka bo, da sem se z njim odločila imeti otroka. Kljub vsem kolobocijam, mi za to ni žal, saj imam krasnega otroka, ki ga imam nadvse rada in se zanj trudim z vsemi svojimi močmi.
In tu se je pričela pojavljati težava, ki me spravlja v veliko dilemo in o njej razmišljam podnevi in ponoči. Komaj je otrok začel nekaj razumljivega govoriti, že sprašuje o atiju?! Prebrala sem vse razpoložljive knjige o vzgoji in otroški psihologiji, vendar mi ne uspe pri sebi začrtati jasnih smernic za ravnanje in govorjenje otroku o njegovem očetu. Jaz do njega čutim samo še negativno. Resnično ga nočem v svojem življenju, nikoli več ga ne želim niti videti niti slišati. Vendar nisem sposobna otroku o njem govoriti negativno. V samo pozitivni luči ga pa tudi ne mislim slikati. Npr. če bi me otrok vprašal, ali ga ati ne mara, mu ne bi mogla odgovoriti, da ga ne mara, niti, da ga ima rad, ker tega ne vem. Kaj reči tako malemu otroku, da ne bo prizadet, da dejstva zanj ne bodo prehuda? Ali pa tega ne morem na noben način preprečiti in bo moral nič krivi otrok pokasirati in sam predelati, kar sta skuhala starša?
Kolikor je v moji moči, mu želim privzgojiti pozitivno samopodobo. Bila sem odločena, da bom otroku odkrito govorila o njegovem očetu. Brala sem mu razne zgodbice iz knjigic, kjer nastopajo tudi atiji, pa vidi v vrtcu, da po druge otroke hodijo tudi atiji… Potem pa pred nekaj dnevi na igrišču neka deklica kriči: “Ati, ati!” in moj otrok je čisto ponorel, tekal je po celem igrišču in še na bližnji hrib, ga iskal in vpil: “Ati? Ati?” Čisto me je šokiralo.
Prosim za kakršen koli nasvet, kako naj ravnam v situaciji, kakršna je. Hvala.
Fani
Odgovor:
Kljub svoji stiski, jezi in negotovosti mi ob načinu, kako ste napisali vprašanje, ostaja občutek, da zmorete začutiti svojega otroka, predvsem pa njega in njegovo dobro postaviti na prvo mesto. Vaš sin je zato pri vas na varnem, precej posledic očetove odsotnosti boste zmogli preprečiti ali vsaj omiliti. Vsega pa žal ne morete storiti sami. Očeta sinu ne morete nadomestiti in tudi ne preprečiti občasne prizadetosti. Če se oče ne bo prebudil in vsaj za silo uredil, bo to na sinu žal pustilo posledice, s katerimi se bo kasneje moral spopadati sam. Vi lahko sami skrbite, da bodo čim manjše. Ampak idealnih pogojev za odraščanje ni, tako da se s takimi in podobnimi deficiti kasneje v odraslosti ukvarjamo vsi. Če bo vaš otrok imel »dovolj dobro mamo«, bo kljub očetovi odsotnosti in neodgovornosti odrasel z dovolj trdnimi temelji, da se bo lahko spopadal s tem, kar mu bo življenje prineslo naproti. Upam, da vas je to vsaj malo pomirilo, da se ne boste trudili narediti nemogoče.
V nadaljevanju bom na kratko poskušal odgovoriti na vaša vprašanja. Žal vam bom lahko bolj napisal »kaj« narediti, kot pa »kako«. To slednje boste morali odkriti sami, ampak če boste še naprej poslušali sebe, boste počasi našli potrebne odgovore. Še bolj, če boste pozorni tudi na sinovo odzivanje. Težava pri vzgojnih nasvetih je ravno v tem, da se njihova (ne)upravičenost dokončno pokaže šele za nazaj – na otrokovem razvoju in obnašanju.
Vajin odnos z otrokovim očetom je eno, odnos očeta do otroka pa nekaj povsem drugega. Če sta se vidva razšla, s tem ni prenehala niti ena očetova obveznost. Seveda pa tudi nobena materina, torej vaša. Kaj želi oče prispevati ali ne, za vas v tem smislu ne sme biti odločilno. Tudi ni pomembno, kaj si vi mislite zaradi tega o očetu. Vaša dolžnost do otroka je, da od očeta zahtevate, da izpolni svoje obveznosti do otroka. Vso ostalo komunikacijo z njim lahko povsem opustite, vendar te ne smete. Če ne bo šlo drugače, ste dolžni v otrokovem imenu preko sodišča od očeta izterjati, kar otroku pripada. Seveda boste lahko na ta način izterjali samo materialni del obveznosti. Kaj pa čustveni del? Tukaj žal ni ustanove, ki bi očeta lahko prisilila, da postane pravi oče, če tega ne želi.Tudi vi ga ne morete – prej nasprotno: bolj ko ga boste silili, slabše bo. Kaj torej lahko storite?
Lahko in morate zaščititi otroka vsaj pred vsem slabim, kar prihaja od očeta. Ker otrok bo očeta vedno pogrešal, vedno si bo želel stika z njim. Tega ne morete spremeniti. Vendar pa nikakor ne smete otroka pustiti samega in brez nadzora z očetom, če je ta pod vplivom alkohola ali kako drugače v »neprimernem stanju«. Glede tega boste ves čas hodili po zelo tanki meji, med pravico očeta do stikov z otrokom, otrokovo pravico do stika z očetom in vašo pravico in dolžnostjo, da zaščitite otroka. Otrokova pravica do stika z očetom je jasna, oče pa si jo mora zaslužiti. Če nekdo, kot ji videti v vašem primeru, ni niti malo oče, kako naj ima očetovske pravice?! Vendar ta logika vašemu bivšemu partnerju ne preprečuje, da stikov ne zahteva v okviru možnosti, ki jih določajo predpisi. Če se res odloči za to pot in če ocenjujete, da otrok pri očetu ne bi bil na varnem, potem uporabite vse možnosti, da mu kvečjemu omogočite stike pod nadzorom. Kot opisujete trenutno situacijo, je vaša odgovornost presoje, kaj je za otroka bolje. Presoja bo bolj trezna, če boste zmogli zamere iz vajinega odnosa z očetom dati povsem na stran. Te nimajo nobene zveze z njegovim očetovstvom, zato se v komunikaciji z njim ne dajte speljati na »vajine« teme. Ali kakšnim drugim njegovim manipulacijam.
Glede groženj bom zelo kratek. Če jih jemljete vsaj malo resno, potem je prav, da greste čim prej na policijo. Če ne drugega, vam to pride prav, če bo res treba doseči stike očeta z otrokom samo pod nadzorom ali mu jih celo onemogočiti.
Ko sinu govorite o očetu, se še naprej držite tega, kar ste napisali. O njem nikakor ne govorite slabo, še manj pa ga prikazujte boljšega, kot je v resnici. Otrok bo z odraščanjem sčasoma že sam prišel do prave slike o njem. Pri tej starosti pa ni zmožen takega vpogleda in razumevanja, da ne bi vaše negativno govorjenje o očetu tudi nanj vplivalo slabo. Otroci se, ko gre za starše, nikakor ne morejo postaviti na nobeno stran. Otrok ne more in ne sme izbirati med staršema. Če bo npr. vprašal ali ga ima oče rad, odgovorite točno tako, kot ste napisali in je res – da ne veste. Bodite z otrokom odkriti in iskreni tako v besedah kot čustvih, vendar pa vse skupaj dozirajte in ubesedite na način, ki ga otrok lahko razume in prenese. Predvsem pa mu nikoli ne pozabite povedati in dati jasnega občutka, da z njim ni čisto nič narobe, da ni prav nič kriv, če se očka ne zmeni zanj, pa tudi zato ne, da vidva nista več skupaj. To je ključno in v bistvu je poleg tega, da ste dobra mama največ, kar lahko naredite. Ne morete biti oče, ne morete ga nadomestiti. Če se boste otresli te odgovornosti, boste lažje naredili tisto, kar lahko. Po tem, kar in kako ste napisali v vašem vprašanju, me ne skrbi, da tega ne bi zmogli. Ob otroku se samo poskušajte umiriti in ga začutiti, kako mu je in kaj v resnici potrebuje. Ne poskušajte mu prihraniti nujne prizadetosti, ampak mu le pomagajte, da se prebije skoznjo. Tako ga boste spontano naučili živeti s prizadetostjo, ki nikoli ne bo povsem ugasnila. Svoje zamere do bivšega partnerja dajte na stran in se v vsaki situaciji samo vprašajte, kaj bo za otroka najboljše. Ostalo bo prišlo samo od sebe.
Tudi jaz sem bolj ali manj “srečno” ločen. Ločitev je bila težka, z bivšo ženo sva se res veliko prepirala. Na določeni točki sem uspel pri sebi presekati in pomagalo mi je ravno to, o čemer pišete v odgovoru: vprašal sem, kakšno škodo delava otrokom in da tega ne nameravam več početi. Prekinil sem vsako pranje starega perila, pogovore sem omejil samo še na teme o skupni skrbi za otroke. Sebe sem vsakokrat vprašal, ne kaj jaz mislim in kaj bo dobro zame in za moj ego. Preprosto sem se vprašal samo, kaj od tega, o čemer se preklava z ženo, bo boljše za otroke. Počasi so se s tem unesli tudi najini prepiri. Potem je bilo nekaj lažje …
Pozdravljen, Messi
Hvala za odziv. Ja, če bi starši dali na prvo mesto korist otroka, bi bilo vse lažje, vključno z ločitvami, kadar so nujne. Ampak žal ni tako preprosto – starši bi morali tudi vedeti , kaj je za otroka res koristno in kaj ne. Bomo še na to temo v kratkem objavili kak prispevek.