Avtor prispevka: Barbara Kreš
Vir: Osebni arhiv
Fotografija: Ven!, Berlin 2014, (c) Izidor Gašperlin
Živimo v času, ko so revije in spletni portali polni nasvetov, kako čim bolje izkoristiti svoje potenciale, kako uspeti v poslovnem svetu na drugi strani pa poudarjanj, kako pomembno je poskrbeti zase, zares živeti polno v odnosih, ne izgubljati dragocenega časa z otroki in podobnih, na videz nasprotujočih si, zahtev. Postavljeni smo pred izzive, kako zaslužiti dovolj za življenje, ki si ga želimo, kako poskrbeti za svoje telo, redno telovaditi, zdravo jesti (doma kuhano hrano iz organske pridelave), si vzeti dovolj časa za otroke in partnerski odnos, imeti urejeno stanovanje ter se poleg tega še dodatno izobraževati, kulturno udejstvovati in se celo kdaj pa kdaj zabavati, da o sedmih do osmih urah spanja ne govorimo. Misija nemogoče? Verjetno.
Kaj pa, če si želimo preveč? Kaj pa če je preprosto nemogoče imeti vse? Kaj pa, če si moramo postaviti prioritete in iz obilice izbir izbrati res najpomembnejše? Deluje preprosto, a očitno ni, saj bi sicer po svetu hodilo veliko več umirjenih, spočitih in s sabo zadovoljnih ljudi. Koliko jih srečate, ko pripeljete otroke v šolo? Kaj pa, ko pridete v službo? Kako se počutite, ko se končno odločite in poskrbite zase (npr. tako, da greste na telovadbo, da namesto pospravljanja ali kuhanja počivate, da ne nosite iz službe dodatnega dela domov, da si privoščite varuško ali gospodinjsko pomočnico…)? Čeprav bi pričakovali spodbuden odgovor, običajno slišimo, da ljudem, ki poskrbijo zase, ki se zavejo svojih omejitev in svoje preobremenjenosti, ostaja občutek krivde. Krivde, ker niso opravili nekega dela, ker niso bili dovolj časa z otroki, ker jim ne uspe imeti čistega stanovanja brez pomoči, ker so si vzeli (nujno potreben) čas zase, namesto da bi čas »koristno« porabili.
Osredotočenost na produktivnost vsakega trenutka povzroča dodatni stres. Potrebno je »izkoristiti« sončen dan, vikend, počitnice… čeprav si mogoče želimo samo, da bi bili prosti in da ne bi počeli ničesar. In je spet tu krivda. »Zapravljam dan (vikend, počitnice…)!« – čeprav je to prosti čas. Če poslušamo otroke, ki jih neumorno prevažamo z ene zanimive dejavnosti na drugo (za katere pa si sami ne moremo vzeti časa), si ti velikokrat želijo samo, da bi bili prosti in brez obveznosti. Da bi se dolgočasili, dokler ne bi našli česa, kar si vedno želijo početi pa ni nikoli časa za to…
Kako torej poskrbeti zase in se otresti krivde? Vsak trenutek in vsako odločitev posebej. Tako, da skrb zase vnesemo v svoj koledarček z obveznostmi. Naj tam ne bodo samo službeni sestanki, termini pri zobozdravniku, zdravniku, obveznosti otrok. Vpišimo vanj še čas zase in ga jemljimo z enako resnostjo kot čas za druge. Seveda se bo pojavil občutek krivde, saj bi bilo koristno in smiselno takrat postoriti kaj drugega. Mogoče si bomo rekli, samo še te stvari v službi uredim, potem pa res. Še ta obveznost, še to napredovanje, še do poletja, itd. Se lahko zase odločimo danes? Ker nam jutri ni nujno podarjen.
In ko se končno odločimo, se pripravimo na to, da nas svet ne bo trepljal po ramenu zaradi te odločitve. Nič več ne bomo tisti, na katere se v službi lahko res zanesejo, da bo delo narejeno, ne glede na žrtev. Tudi stanovanje mogoče ne bo vedno kot iz škatlice, vikendi včasih »izgubljeni« z lenarjenjem. Mogoče pa nam bo uspelo najti stik s sabo, se spet uglasiti s svojim notranjim kompasom, ki nam bo povedal, ali gre življenje v pravo smer. To sicer telo ves čas počne, ampak naj namesto z boleznimi, tesnobo in izgorelostjo, govori z umirjenostjo in občutkom, da smo tam, kjer želimo biti.
In nikar se ne krivimo, če nam ne uspe vsakič. Raje se spet ustavimo in poskusimo še enkrat.
Pozdravljeni
Nekje v spominu imam, da krivda ni čustvo, ampak miselni koncept (konstrukt?). Zato naj bi bila borba s krivdo precej lažja kot npr. kontrola pretirane jeze oziroma nasilja. Da naj bi za spopadanje s krivdo načeloma zadoščala samo trdna volja in vztrajnost, kar pa naj pri čustvih ne bi bilo dovolj. Drži?
Pozdravljen, Terko!
Avtorji, kot sta na primer Brene Brown in Lisa Feldman-Barrett, pravijo, da je krivda mešanica obojega – čustva, ker vključuje fiziološke odzive telesa, in miselnega konstrukta, ker gre za samoevalvacijo ob določeni aktivnosti ali neaktivnosti. Ne glede na definicijo pa je spoprijemanje s krivdo običajno precej zahtevno in zahteva velike spremembe v miselnih procesih posameznika. Namen občutka krivde je, da ko naredimo nekaj, za kar menimo, da ni prav (ali pa tako pravi naš notranji glas, ki nima nujno vedno prav), občutimo neprijeten občutek krivde. Ta neprijetna občutja nas spodbudijo, da se vprašamo, kdo je kriv, bistveno bolje pa je, če se vprašamo, kdo je za situacijo odgovoren. Če ugotovimo, da smo odgovorni mi, prevzamemo odgovornost, se opravičimo in poskušamo popraviti stvari, kolikor je mogoče. Če je odgovornost zunaj nas, občutek krivde izzveni. Problem nastane, ko ljudje ne naredijo miselnega premika od občutka krivde k iskanju odgovornosti, temveč v krivdi vztrajajo, ker je bilo prevzemanje krivde nase zanje vedno način prevzemanja kontrole nad situacijo. Če vem, da sem jaz kriva, vem, da sem jaz slaba in vem, da lahko sebe popravim ter poskusim biti naslednjič boljša, bolj pridna, bolj tiha, bolj ustrežljiva … Ker če je odgovoren starš, ki te odgovornosti ne prevzame, je moj svet nevaren. Če ga na to opozorim pa tvegam, da izgubim pripadnost in bližino. Lažje kot nad starši, je na nek način obupati nad sabo, se razvrednotiti ali celo kaznovati. To se pogosto dogaja v družinah, kjer starši ne prevzemajo odgovornosti in z zgledom ne učijo otrok prevzemanja odgovornosti za svoja dejanja, temveč je ves čas prisotno samo iskanje krivca, obtoževanje in sramotenje. Včasih se je tako lažje naučiti ustreznejšega izražanja čustev (mogoče prej izraziti jezo, dokler nas še ne preplavi; izraziti žalost namesto obtoževanja ali kritiziranja itd.) kot pa spremeniti miselne konstrukte, ki so tako globoko vpisani v nas in naše telo, da jih doživljamo kot edino resnico in nas vodijo pri odločitvah, ki niso nujno najboljše za nas.