Avtor prispevka: Izidor Gašperlin
Vir: Odlomek iz knjige Striptiz v dvoje
Fotografija: Sprehod, Kranj 2009, (c) Izidor Gašperlin
S knjigo Solo v dvoje sem večini pričakovanih in opevanih temeljev močno znižal ceno delnic na borzi partnerskih odnosov: zaljubljenost, ljubezen, vzajemna prijetna čustva, duši dvojčici, brezpogojno sprejemanje, popolna iskrenost, intuitivno ugibanje želja, nekonfliktnost, vljudnost in spoštljivost, garanje za odnos, zvestoba, redni ognjemeti v spalnici … Nič od tega samo po sebi ni dovolj oprijemljiv, zanesljiv in tudi ne nujni temelj trajno zadovoljujočega odnosa. Marsikaj od tega je v trenutku odločanja za zavezujočo zvezo še skrito ali bolj privid kot resnična podoba partnerjev.
»Život je opasan po život!« je misel, ki sem jo prvič slišal od pokojnega Janeza Stanovnika, sposodil si jo je pri naših bratih iz rajnke Jugoslavije. Ja, življenje je eno samo tveganje. Kdor tega ne želi videti, se zapre pred življenjem samim. Partnerski odnosi so samo del te tvegane igre. Tudi če partnerja dobro poznate in se lepo ujemata, ni nobenega zagotovila, da se bosta tudi v prihodnje razvijala v isto smer. Partnerja, ki imata na začetku vse in še več, se z leti lahko znajdeta pred nepremostljivimi prepadi. Dva, ki začneta z bornimi drobtinicami na mizi življenja, morda šele v jeseni življenja razpreta krila in s polnimi pljuči vdihneta zrak odnosa.
Tveganja ne moremo odpraviti, lahko ga le zmanjšamo. Najprej in najbolj s pametno izbiro partnerja. V svojih knjigah in na predavanjih izrazito izpostavljam pomen čustev; zakaj si tokrat dovolim tako močno stopiti na stran pameti? Prednost pameti je, da ne izključuje čustev, nasprotno: zelo jih upošteva, le ne dovoli jim, da si prisvojijo nadzor nad krmilom, s katerim upravljamo življenje. Močna čustva pa imajo pogost stranski učinek – izklopijo ali blokirajo pamet. Čustva nas poganjajo, nam polnijo življenje, a ko gre za pomembne odločitve, naj jih le sprejema pamet. Zato nam je tudi bila dana.
Če se odrečemo prej naštetim premalo zanesljivim temeljem dobrega odnosa – kaj sploh še ostane? Na kaj naj se pamet opre, da se izognemo slepi ulici večnih prepirov, čustvene podhranjenosti in razočaranj? Privlačnost je tista nezavedna sila, ki dva vedno znova spravlja skupaj. Sorodne temeljne vrednote skozi dolga leta skrbijo za obvladljiv pritisk v ekonom loncu odnosa in par ohranjajo na skupni poti soliranja v dvoje.
Zakaj izpostavljam prav ta dva temelja? Preprosto – ko se dva odrasla srečata, ta temelja sta ali pa ju ni. Kasneje ju ni mogoče pričarati z nobenim trikom in še takim trudom.
Privlačnost je kot jedrska reakcija, ki zagotavlja dovolj čustvene energije za stalno poganjanje odnosa. Hkrati je kot gravitacija, ki partnerja ohranja dovolj blizu, da ne odnese vsakega v svoj del vesolja. Strah pred bližino, ranljivostjo in vedno novimi bolečinami v odnosu potrebuje protisilo, ki nas drži v odnosu.
Sorodne vrednote delujejo kot kontrolne palice, s katerimi obvladujemo jedrski reaktor odnosa v želenih okvirih. Hladijo odnos, da se ta ne začne pregrevati.
Dva z močno temeljno privlačnostjo, ki se ujemata v ključnih vrednotah o partnerskem odnosu, družini in pogledih na življenje, imata najnujnejše, da si lahko podarita trajno zadovoljujoč odnos. Imata vse potrebno in imata možnost – kaj in koliko bosta iz tega naredila, pa je odvisno od njiju. Če pa že v začetku ni ne privlačnosti ne ujemanja v vrednotah, je zelo malo možnosti. Še tako močna ljubezen, altruizem in garanje nimajo te moči, saj je naše spreminjanje v temeljnih lastnostih in potezah precej omejeno.
(odlomek iz knjige Striptiz v dvoje)
To s privlačnostjo mi je jasno, sploh če povežem z vašim dodatnim pojasnilom v temi “Zakon brez seksa”. Če ti nekdo ne “diši” že od začetka, je malo verjetno verjetnosti, da ti bo enkrat v prihodnosti. Kaj pa skupne vrednote, kako naj dva ugotovita ali se dovolj ujameta? Če vprašam napol za hec in napol zares: kakšen je minimalen odstotek ujemanja? 😉