Avtor prispevka: Izidor Gašperlin
Vir: Časopis Nedelo
Fotografija: Melanholija, ZDA Yellowstone 2012, (c) Izidor Gašperlin
Tudi jaz sem se “izgubila” nekje med vzgojo 5 in 3 letnega otroka in med vedno novimi nesoglasji z možem. Ravno včeraj zvečer sva imela dolg pogovor, da sva si povedala, kaj vse naju moti. Po eni strani so take male, banalne stvari, ampak kar ne greva preko tega. Poleg tega sem jaz tako “tečna”- že sama sebi presedam- vedno iščem stvari, da mu jih očitam- od tega, če se ustavi na pijači po službi- to je itak vedno povod za ogenj v strehi, do tega da ne pospravlja stvari za sabo, da nič ne dela okoli hiše in za hišo…. Vedno in skoz nekaj iz moje strani, prav iščem, pa ne vem zakaj. Skoz iščem ene ideale, iščem njegove napake. Nervozna sem. Vedno žalostna, nezbrana, na robu solz, tako sama. Nič časa zase. Potem sta pa tu še dva nadebudneža, ki vedno nekaj hočeta in tudi razumljivo, da hočeta, saj sta še majhna in potrebna pomoči in vzgoje. No, tudi v načinu vzgoje se razlikujeva z mojim- jaz bolj popuščam, on bi bolj na strogo…
Nobenemu nimam za potožit, ker nas imajo za tako fajn družino, kjer vse laufa… Pa tako krasno sva se razumela. On tako nežen, pozoren, potreben crkljanja, nežnosti, pripravljen pomagati pri pospravljanju doma,… Sedaj pa sami očitki iz moje strani… Saj se mi res smili. Zakaj sem taka najbrž vem- tudi moja mami mojega očeta vedno in samo kritizira, zaničuje, on pa v resnici tako dober in družinski. Zakaj se mora zgodovina ponavljat, če sem vedno in vedno vedela, da mama dela narobe???
Kdaj se bo to nehalo- a ko bosta otroka odrasla in bova spet našla čas zase ali, ko bo slučajno prepozno.
Jaz pa pogrešam, minute zase, minute za naju- sama- brez obveznosti, trenutkov nas vseh štirih brez enega hitenja, preganjanja… Pogrešam svojo staro jaz. Pa nisva smrkavca- stara sva malo čez 30 let in 14 let v zvezi.
Petra
Odgovor:
Iz vašega vprašanja se opazi, da veliko razmišljate in iščete. To je dober znak, dober začetek. Bo pa počasi treba iti korak naprej, na pot sprememb. A o tem več na koncu. Naj začnem z odgovorom na vprašanje »Zakaj se mora zgodovina ponavljat, če sem vedno in vedno vedela, da mama dela narobe?« Zgodovina se ponavlja, ker počnete isto, kar je počela vaša mati. Počnete to, kar ste se dolga leta učili in to v obdobju, ko ste se osebnostno izgrajevali. Že res, da vam materino početje ni bilo všeč, ampak to je edino, kar ste dolga leta opazovali. Drugega vzorca nimate, ta se je dobesedno preslikal v vaše možgane. Ko sami pridete v (čustveno!) podobno situacijo, kot sta nekoč vaša starša, še preden pomislite, odreagirate na ta naučen način. Saj vam je potem kaj kmalu jasno, da ta vaš način ni pravilen, da dobesedno najeda vajin odnos s partnerjem. In na tej točki greste verjetno v krivdo, ki ima eno »uporabno« lastnost. Ko se valjamo v svoji krivdi, ničesar ne naredimo. Skratka, potem ko ste naredili prvo »napako« na enak način kot vaša mati, naredite še drugo in nadaljujete na njen način. Namesto opajanja s krivdo bi bilo bistveno koristneje iti do partnerja in se mu opravičiti. Če seveda menite, da ste res naredili nekaj »narobe«. Če pa ne mislite tako, potem je vaša krivda navaden blef. Dobra stran vsega skupaj je, da se vsega, kar smo se naučili »narobe«, da naučiti drugače. Spoštovana Petra, ravno v tem je vaša priložnost. Zgodovina se namreč ne ponavlja sama od sebe, ampak jo ponavljate vi, oziroma vidva s partnerjem. Če boste spremenili sebe, se bo začel spreminjati vaš odnos do sebe, partnerja, otrok,… Preko tega se bo nehala ponavljati tudi (vaša) zgodovina.
Za naučene vzorce torej niste sami krivi. Otrok nima kaj dosti izbire, odraste bolj ali manj kot rezultat okolja, v katerem je odraščal. Ste pa vsekakor odgovorni, da vas ima vaša zgodovina še vedno tako zelo v krempljih, čeprav zdaj že zelo dolgo časa niste otrok. Poleg tega imate sami otroke, ki se jim že ponavljajo vaše krivice. Zdaj ste poleg sebe odgovorni tudi zanje.
Žal je šla večina te »preslikave« v tisti del možganov, do katerega nimate direktnega dostopa. Zato ničesar ne morete spremeniti kar čez noč. Čaka vas tek na dolge proge. Če namesto besede »narobe« uporabiva raje »za vas in vaše odnose nekoristno ali škodljivo«, potem se naloga zdi dokaj jasna. Spreminjati take »nekoristne-škodljive« misli in dejanja v »koristna«. Da boste to zmogli, se boste morali naučiti vsaj za hip ustaviti in razmisliti, preden kaj storite. Da boste to zmogli, pa se boste morali drugače spoprijeti s svojimi čustvi. Ta so namreč tista, ki vas ženejo v dejanja, ki jih kasneje obžalujete. Zakaj? Ker jih ne obvladujete, ampak čustva obvladujejo vas. Ravno skozi čustva se najbolj kažejo vaši nenadzorovani »preslikani« vzorci. Na določena čustva oziroma z njimi povezana stanja se odzivate približno tako, kot vaša mati. Ko boste svoja čustva prepoznali in poimenovali (žalost, sram, jeza,…), jih vzeli zelo zares in se naučili ustrezno odzvati – šele potem boste ustvarili pogoje zato, da se boste postopoma čim večkrat lahko ustavili, razmislili in – naredili drugače!! Šele s tem boste resnično začeli odhajati iz svojega doma in spreminjati zgodovino. Potem bo spontano prišel dan, ko boste namesto »teženja in kritiziranja« svojemu partnerju skrušeni, žalostni, v solzah in z bolečino povedali »pogrešam minute zase, minute za naju- sama- brez obveznosti, trenutkov nas vseh štirih brez enega hitenja, preganjanja… Pogrešam svojo staro jaz«. Potem bo prišel dan, ko boste razumeli in prenesli partnerjev strah, ko vas bo videl tako in (zelo verjetno) zbežal ali pa se začel braniti. In tako naprej… Na vaše vprašanje, kdaj se bo to nehalo, lahko odgovorim, da se tega ne da vedeti. Vsega, kar vas moti, se povsem znebili verjetno ne boste nikoli. Zato bi vam priporočil, da se učite tudi sprejemati sebe tako, kot ste. Ob tem poskušajte partnerja videti v bolj realni luči. Ni tako idealen, kot bi želeli verjeti. Pri njem pogrešate zelo podobno, kot je pogrešala vaša mati. Precej vašega “teženja” bo izhlapelo, ko se boste zavedli, kaj vas pri njem v resnici moti in mu boste to znali odkrito in spoštljivo povedati. Otroci pa nimajo čisto nič s tem, kdaj se bosta začela odkrito in strpno pogovarjati in si jemati čas zase. Želim vama, da čim prej.