Avtor prispevka: Izidor Gašperlin
Vir: Časopis Nedelo
Fotografija: Steklene oči, Etiopija 2015, (c) Izidor Gašperlin
Sin hodi v 4. razred devetletke. Težava je v tem, da pri pouku noče sodelovati. Ne dela zapiskov, ker pravi da učiteljica prehitro narekuje. Medtem ko drugi delajo, on sedi v klopi in riše ali se igračka, ampak glede na ocene, očitno skrbno posluša. Domačo nalogo pa v glavnem dela. Na splošno ima zelo dobre ocene (zlahka prav dober ob polletju ).
Z njim se ukvarjata dve učiteljici in šolska psihologinja. Na zadnjem sestanku smo se dogovorili, da mu bo učiteljica kopirala zapiske in da bo doma prepisoval. S tem bi ga »kaznovali«, ker bi imel »uničene« vikende, počitnice … Ampak se dogovora ne držijo, kljub mojemu opozorilu. Razredničarka je celo njegovim sošolcem prepovedala, da bi mu posojali zvezke!!
Lansko leto je zelo rad obiskoval šolsko psihologinjo, ki nam je dala vedet, da se moramo veliko ukvarjati z njim, se pogovarjati, pomagati pri nalogah, saj rabi veliko pozornosti. Je nežen, dober otrok, nobene »žlehtnobe« ni v njem, ampak mu gre zelo na živce, če se grobo pristopa do njega. Začne se upirati, jezikati in nihče mu ne more dopovedati, da je nekaj treba naredit. Nova psihologinja, ki mu ” pere možgane”, je groba, glasna in mu ne pusti do besede, pa mi je nasprotno naročila, da ga moram pustiti pri miru, da mora sam delati naloge. To se mi ne zdi prav, da strokovnjaki pri svojem delu niso enotni. Mislim, da je letos upokojena psihologinja svetovala iz izkušenj, in je po moje imela prav, medtem ko letošnja dobesedno “bere iz knjig”!
Iz šole me stalno kličejo, ker ga očitno 3 šolske delavke na kupu ne morejo pripravit do tega, da bi delal, kar mora. To se mi ne zdi prav, saj jaz čez šolski prag ne morem “stegnit rok”, saj so oni tam zato, da otroka naučijo določenih stvari. Ne vem več, kaj narediti, občutek imam, da se jim preprosto ne da ukvarjati z njim, ker pač ni tak kot ostala večina … (po jusu). Kazni zanj ne najdem več, saj ne gleda televizije, računalnika nima, ven ne hodi s prijatelji, saj dejansko nima časa, ker ko napiše nalogo, je že tema, potem se kako urico igra, poje večerjo, se umije in je ob pol devetih že v postelji, kjer prebere knjigo in zaspi. Prosim, svetujte mi!!
Obupana mama
Odgovor:
Večkrat sem podrobno prebral vprašanje in odkrito povedano, mi ni jasno, kaj je dejanski problem z vašim sinom. Šolo zdeluje s prav dobrim uspehom, s čimer izpolnjuje svojo temeljno nalogo – učenje. Ne pišete o težavah v odnosih s sošolci, ne nadleguje drugih niti drugi njega. Kar pomeni, najmanj zadovoljivo izpolnjuje svojo drugo nalogo – socializacijo. Težko ocenjujem ali v šoli morda pretiravajo v želji, da vašega sina prilagodijo sistemu. Verjamem, da nek resnejši problem je, drugače se v šoli ne bi toliko ukvarjali s sinom, ampak iz vašega vprašanja lahko razberem samo to, da sin v šoli ne uboga in se ne zmeni za pravila, ki veljajo za vse ter da ima težave s koncentracijo. Odkrito povedano se mi to zdi premalo za ves ta rompompom, ki ga delajo v šoli. Če je še kaj drugega, prosim, če se še enkrat oglasite in to napišete.
Če pustiva šole in psihologe ter se raje posvetiva temu, kar lahko storite sami, mi naprej pride na misel, da če ne zaupate psihologinji v šoli, potem imate pravico in tudi dolžnost do sina, da poiščete pomoč pri nekom, ki je ustrezno usposobljen in mu zaupate. Jaz mi npr. zaupal samo nekomu, ki bi s svojo držo in besedami jasno izražal stališče, da otrok v 4. razredu ne more biti odgovoren (kriv?) za to, kakršen koli pač že je. Če psihologinja v šoli te drže nima, se lahko sprašujemo, če je na pravem delovnem mestu. Če je ob tem res »… groba, glasna in sinu ne pusti do besede…«, je to spraševanje še toliko bolj na mestu.
Pišete »… jaz čez šolski prag ne morem “stegnit rok”, saj so oni tam zato, da otroka naučijo določenih stvari.« Starši »stegujejo roke« čez vse pragove tega sveta, čez katere stopajo njihovi otroci. »Oni« (učitelji) so »tam« (v šoli) zato, da otroka naučijo snovi, psihologi zato, da poskušajo pomagati otrokom, ki so v taki ali drugačni stiski. Tako majhnim otrokom psiholog lahko najbolj pomaga posredno – preko staršev! Preprosto povedano, od osebja v šoli pričakujete preveč, od njih pričakujete nekaj, kar bi morala narediti starša. Dodal bi samo še to, da se strinjam tako z razredničarko, ki je prepovedala posojati zvezke, kot tudi z obema psihologinjama. Otrok rabi namreč oboje, to kar je svetovala prejšnja in to kar svetuja »ta nova«, zato v tem delu med njima ne vidim očitnejšega nasprotja. Umetnost starševstva je prav v tem, da se najde pravo mero med obojim: se od otroka ne zahteva prekmalu in preveč in se ga ne prepusti preveč samemu sebi in brez opore, na drugi strani pa da se otroka uči odgovornosti in se ga sooča s posledicami njegovega (ne)ravnanja.
V nadaljevanju pravite, da »… mu gre zelo na živce, če se grobo pristopa do njega, začne se upirati, jezikati in nihče mu ne more dopovedati, da je nekaj treba naredit.« Lahko gre za povsem naraven odpor otroka do neustreznega ravnanja z njim. Lahko to kaže na to, da se je s sinom ravnalo pregrobo doma. Morda odrašča brez očeta, ki ga nikjer ne omenjate (?) in na ta način (z uporom) izraža potrebo po njem. Če je vaš sin res izgubil očeta (smrt, ločitev …), potem ga seveda močno pogreša in je zaradi tega v hudi stiski. Če je doma ne more (ne sme?) izraziti, to počne v šoli. Pri svojih letih tega seveda še ne razume, kaj šele da bi to znal povedati. Zato to odigrava s svojim vedenjem. Če on tega ne razume in ne zna povedati, ker je še otrok, je logično, manj sprejemljivo pa je, če vi kot mama te stiske ne opazite in začutite ter se o tem z njim ne pogovorite in mu tako pomagate. Kot ga opisujete, se zdi, da »mora« biti doma povsem neproblematičen, saj je praktično vzoren otrok, ki se v ničemer ne upa zameriti svoji materi ali pa ji nakopati še kakšne dodatne skrbi. Je njegova mama tako zasedena sama s sabo in svojimi stiskami, da enostavno ni prostora zanj? In če doma ne sme izražati svoje stiske, potem se ta mora nekje pokazati. Ker ne hodi nikamor drugam, je edini možni prostor šola.
Spoštovana »obupana mama«, kot mama imate veliko pravic, a med njimi ni pravice do obupa. Ker ste vi tako »obupana« in polna »stiske«, morda vaš sin ob vas ne sme biti obupan in v stiski. Njemu nimate več kaj vzeti, saj mu je bilo že praktično vse odvzeto, s kaznovanjem boste prej dosegli nasprotno. Zato se raje vprašajte, kaj od tega, kar nima in nujno potrebuje, mu lahko date. Morda rabi samo, da ga začutite v njegovi stiski in se z njim pogovorite. Ga pomirite in mu razložite, česar si sam še ne zna? Upam, da boste v sebi našli mamo, ki ne obupuje in se ne ukvarja sama s sabo, ampak se posveti otroku in ne pričakuje, da bodo drugi to naredili namesto nje. Verjamem, da je taka mama v vas in da jo boste čim prej našli: za vas in vašega sina.