Avtor prispevka: Izidor Gašperlin
Vir: Časopis Nedelo
Fotografija: Lahkost bivanja, ZDA 2012, (c) Izidor Gašperlin
Stara bom 28 let. Moja mama je storila samomor pri mojih 5 letih. Medtem ko sem bila jaz v koloniji, je bil njen pogreb že mimo. Kako sem prve mesece doživljala njeno smrt oz. njeno nenadno izginotje, nimam nobenega spomina. Sicer pa se je dobro spominjam.
V zadnjem letu sem zelo uspešno dala skozi prvi del terapije, drugi del pa me čaka s fantom, s katerim sva skupaj eno leto. Pišem vam, ker imam kljub uspešni terapiji zelo aktualen problem. Zadnje tedne imam hude nočne more. Zato se zelo bojim teme in noči, bojim se, da me bo nekaj strašnega vzelo s seboj v neko neznano grozo (temu podobne so tudi moje sanje). Na prvi pogled morda smešen strah, a meni ga žal ne more nihče odvzeti. Zelo, zelo se bojim iti spat in včeraj sem bila v taki paniki, da mi je močno bilo srce in mi šlo na bruhanje.
Svoj strah pred sanjami sem zaupala fantu, ki pa se mi je kasneje zazdel se bolj plašen kot jaz. Pravi, da odkar sem hodila na terapijo, se preveč ubadam s temi stvarmi, preveč berem psihološke knjige ipd. Boli me, da ne verjame vame in ko mi tako govori, se še bolj bojim, da se mi bo od strahu res zmešalo in da res rinem predaleč.
Kaj naj storim??? Moj strah pred sanjami razume le moja sestra, včeraj sem šla spat v njeno sobo. Vendar ne bi rada, da bi se kot majhna punčka selila v njeno sobo vsakič, ko me bo strah. Tudi fanta nočem več moriti. Šele kasneje, ko grem od njega, se zavem, da ga na nek način hočem prisilit, naj odžene ali prevzame mojo stisko. Najraje bi ga preklela, ker mojih stisk niti ne razume. Ali človek kdaj pride do tega, da ga ni ničesar strah, da je za vse življenje pomirjen? Zakaj mora človek doživljati strah?
Afrodita
Odgovor:
Izgubiti mamo tako zgodaj in na tak način, je res grozno. Greš in ko prideš nazaj, je ni več. Niti posloviti se niste mogli od nje. Pišete, da se ne spomnite, kako vam je bilo takrat. Si lahko vsaj za trenutek predstavljate, kako grozno je moralo biti takrat tisti punčki, ki je prišla nazaj domov in mame ni bilo več. Od vse tiste groze in bolečine bi ta majhna punčka lahko kar umrla, zato ju je nekako potlačila nekam globoko, da je lahko preživela Vprašanje je, kdo je bil takrat ob vas, da ste mu lahko povedali, kako vam je, da bi vam kaj razložil, vas potolažil. Verjetno so bili vsi okrog vas šokirani, zaradi samomora pa še osramočeni in so poskušali čim manj govoriti o tem. Tista punčka pa je rabila tolažbo in pogovor, saj ji ni bilo čisto nič jasno. Ko je odšla, je bila mami tam, ko je prišla nazaj, je ni bilo več. Kako naj preživi brez mame? Se da sploh preživeti brez nje? Je kdo slišal to grozo, ta obup? Verjetno ne. Zato se ne spomnite ničesar. Skupaj s spominom je takrat ugasnil tudi del vas. Na nek način od takrat živite samo še »na pol«. Ta druga pozabljena, potlačena polovica pa se je zdaj očitno začela oglašati, saj terja svojo »pravico« do življenja. Oživi pa lahko samo tako, da se vi »spomnite« in soočite s težkimi čutenji, ki ste jih takrat potlačili oziroma »pozabili«. Kot otrok jim niste bili kos, zdaj kot odrasla ženska pa ste jim – težava je predvsem v tem, da se tega še ne zavedate. Zato včasih še vedno odreagirate kot tista majhna punčka, ki ni kos svojim strahovom in stiskam.
Življenje je bilo do vas izjemno krivično, vendar se tega za nazaj ne da spremeniti. Lahko pa spremenite za naprej. Kot pišete, ste na pravi poti. Pomoč terapevta je zaradi težkih mor in stisk zagotovo zelo smiselna. Vsaka terapija pa seveda tako ali drugače odpira neprijetne spomine, saj je edino tako lahko uspešna. Dokler se vam more, stiske in strahovi tako intenzivno prebujajo, priporočam redno obiskovanje ali vsaj podporo terapevta, ki bi vam pomagal zdržati s temi na novo prebujenimi čutenji. Bo pa to zahtevalo precej časa in potrpežljivosti. Morda bi v tem smislu dal prav vašemu fantu, da nikar še sami ne pretiravajte s knjigami in »ukvarjanjem s sabo«, ampak to počnite v terapiji. Že to, kar se enkrat tedensko zgodi na terapiji, bo za vas dovolj zahtevno, da se vam med tednom ni treba še dodatno obremenjevati. Se pa seveda nikakor ne morem strinjati z vašim fantom, če res beži od vašega strahu, če ne verjame v vas in ne razume vaše stiske in groze. Če od vsega tega beži, potem na nek način beži tudi od vas. Verjamem, da mu je hudo prenašati vse skupaj. Ampak, če boste nehali fanta moriti s tem, zakaj ga potem sploh rabite?! Prav zdaj najbolj potrebujete njegovo oporo, razumevanje in sočutje. Ne morete od fanta pričakovati, da vam bo »vzel« vašo stisko, niti se z njo ne more spoprijemati namesto vas. Še pomagati vam je ne more prenašati. Edino, kar lahko stori (in to je ogromno!), je, da zdrži z vami in ostane ob vas, ne glede na to, kako groza vas je. Te groze vas namreč ne bo rešil fant, niti terapevt, pa tudi razumevajoča sestra ne. S to grozo se boste morali spoprijeti in se jo naučiti obvladovati sami. Tega ne more nihče narediti namesto vas, so vam pa pri tem lahko drugi v močno oporo.
Strah je povsem normalno in običajno čustvo. Zato se vaša želja, da bi bila enkrat povsem pomirjena in ne bi čutila nobenega strahu, ne bo nikoli izpolnila. Si predstavljate, da stojite brez strahu na vrhu stolpnice in si želite leteti? Ali pa da se z avtom brezskrbno pripeljete z 200 km/h v nepregleden ovinek? Zato imamo strah, da nas varuje pred takimi in podobnimi neumnostmi. Pomaga nam preživeti, ne pa da bi nas ubijal, kot trenutno pogosto čutite vi. Vaša težava torej ni strah in se ga v tem smislu tudi ne boste znebili. Vaša težava se zdi, da vas je strah strahu samega, ker ne verjamete, da ste ga sposobni obvladati in prenesti. Ni vas strah dejanske nevarnosti, ampak ta strah prihaja od nekje drugje. Verjetno od tiste majhne punčke, ki ga takrat ni zmogla preživeti. Vi pa ga zdaj lahko, ker ste starejši in močnejši. Tisto punčko je bilo zelo upravičeno groza, kako bo preživela brez mame, vas pa tega ni več treba biti strah.
Zaupajte si, nadaljujte terapijo s fantom ali brez njega. Če boste vztrajali, bo prišel dan, ko boste začutili, da je življenje postalo lažje in lepše. Pa čeprav bo v njem še vedno veliko strahov, stisk in bolečin. Brez njih namreč ne gre, lahko pa se jih naučimo bolje prenašati. Resnično verjamem, da vam bo to kmalu uspelo.