Avtor prispevka: Izidor Gašperlin Vir: Časopis Nedelo Fotografija: Rdeča linija, Francija 2011 (c) Izidor Gašperlin
Stara sem 26 let, za seboj imam hudo depresijo in tako rekoč čudežno terapijo, po kateri sem se dodobra spet postavila na noge. Zdaj ko svojo pot nadaljujem brez terapevtke, pa se mi zdi kot da je vse spet nekje v zraku. Mislila sem, da se bom kmalu finančno postavila na svoje noge, se zaposlila in počasi odjadrala od doma, vendar se mi pri eni nalogi vedno znova in znova ustavi. Vsega sem se sposobna lotiti, tudi težjih miselnih del, poprimem za marsikatero čtivo in marsikaj me zanima, toda s pisanjem diplome nikakor ne morem nadaljevati. Pa ne zato, ker bi mi bila ta naloga težka, temveč ker se mi do kraja upira in se sama ne vem dobro, zakaj. V pisanju in predstavitvi seminarskih nalog sem bila vedno dobra in tudi moja diplomska tema je zanimiva. Ta reč počiva že dve leti, vsakič znova si dopovedujem „zdaj pa res!“. Vendar se tega ne držim. Če pa se že držim, kmalu spet obupam in se ponovno lotim česa drugega. Ko sem se živela v Ljubljani s študiranjem nisem imela posebnih problemov, ko je voda tekla v grlo sem se vedno znala dobro disciplinirati, tako da sem med tednom delala za študij, med vikendom pa si privoščila sprostitev. Čim sem začela z diplomo, se mi je zataknilo.
Ali vam je ta problem kaj znan? Kako naj dobim voljo in se postavim za svojo prihodnost vsemu temu uporu navkljub?
Tjaša
Odgovor:
Kakšnih stvari se včasih ne upamo lotiti ali jih zaključiti, ker se vede ali nevede bojimo posledic. Toda kakšne slabe posledice bi lahko imela zaključena diploma? Poskušajte si sebe predstavljati z zaključeno diplomo oz. zaključenim študijem. Kaj bi se s tem spremenilo? Recimo, lahko bi izgubili izgovor, da ste še naprej doma, da ste odvisni od drugih. Zaključen študij bi lahko pomenil prav to, kar ste napisali: »da se bom kmalu finančno postavila na svoje noge, se zaposlila in počasi odjadrala od doma«. Je možno, da vas je tega tako močno strah, da kar naprej odlagate z diplomo? Vas pri tem »zavlačevanju« morda potiho celo podpirajo vaši starši, ki jih je tudi groza, da jih boste zapustili? Ste morda edinka ali tista od otrok, ki najbolj skrbi za starše? Vas je mogoče strah, kaj bo z njima, če vi odidete?
Ne vem, koliko od napisanega drži v vašem primeru. Toda to se dogaja na zelo podoben način kot ga opisujete in to precej pogosteje, kot si predstavljamo. Otroci se odpovedo sebi, najprej svojemu otroštvu, potem pa še svoji poti v samostojnost, da bi skrbeli za svoje starše. Pri 26-ih letih imate za sabo že težko izkušnjo z depresijo, kar pomeni, da je zelo verjetno močno depresiven vsaj eden od staršev. Ali pa staršem ni uspelo na ustrezen način poskrbeti za vas.
Če ste se vsaj malo prepoznali v zgornjih vrsticah, potem verjetno že veste, v kateri smeri iskati rešitev. Staršem boste najbolj pomagali prav s tem, če boste nehali skrbeti za njiju. Ko bosta prepuščena samo drug drugemu (ali sam sebi, če imate samo enega starša), se bo oziroma bosta končno morda začela ukvarjati s problemi, s katerimi bi se morala že zdavnaj. Vi pa boste edino na ta način ustvarili možnost, da morda nekoč le dobite od staršev več tistega, kar vam pripada. Začnite se posvečati sebi, poslušajte svoje potrebe in želje in jih jemljite resno. Vse to in še več, česar si sploh še ne upate želeti in predstavljati, si namreč zaslužite. Zato se ne bojte poti v samostojnosti, saj jo boste zmogli. Vsak jo zmore, tudi vi jo boste, precej lažje bo, kot si ta trenutek predstavljate. Samo odložite bremena, ki niso vaša in končno začnite skrbeti predvsem zase. Za starše ne morete poskrbeti, pustite to iluzijo. Če bodo na tej poti v samostojnost strahovi in stiske prehude ali se bo morda spet začela pojavljati depresija, se naslonite na prijatelje ali si poiščite pomoč družinskega terapevta. Uspelo vam bo, diploma pa bo na tej poti samoumeven in lažji del.
Tudi če sem zadel, kaj bi utegnila biti vaša težava, bi vas opozoril, da so vaše težave v vsakem primeru večplastne. V vseh teh letih odraščanja, ko je bil nezavedni cilj staršev, da vas namesto za samostojnost “pripravljata” za (čustveno) odvisnost od njiju, ste se navzeli določenih navad, vzorcev razmišljanja, čustvovanja in delovanja. To niso zgolj vaše značilnosti, vse to je sčasoma postalo del vas. Zato se teh vzorcev ne da kar enostavno spremeniti, saj gre na nek način za spreminanje samega sebe. Če bi se odselili od staršev, bi spremenili predvsem okolje, sami bi ostali praktično enaki. Ni dovolj, da spregledate, aha, to je torej “narobe”. To je šele začetek poti, na kateri je potem potrebnih še veliko korakov. Kaj potrebujte za te korake, česa vam manjka? Na prvem mestu odgovornosti, volje in vztrajnosti. Izgleda, da sta vam starša kar precej popuščala, naredila veliko namesto vas. Če je tako, ste odrasli v osebo, ki nima pravih ciljev, motivov in odgovornosti, posledično pa tudi ne volje in vztrajnosti. Vendar zdaj tarnati nad starši in jih kriviti za to, ne bo kaj dosti pomagalo. Zdaj ste že dovolj stari, da povsem dobro veste, kaj bi bilo za vas prav. Sledite temu, ne dajte da v vas zmagajo strahovi ali lenoba. Če boste spet zafrčkali kakšen dan, si tega ni treba takoj očitati, predvsem pa ne izkoristiti za izgovor, da spet obupate. Pomembno je samo, da vztrajate in kljub občasnim padcem zmorete vedno več. Fizični odhod od staršev sam po sebi ne reši kaj dosti. Dokler ne boste zmogli prevzeti odgovornosti za svoje življenje, ste še vedno otrok, odvisen od staršev. Zdi se, da je diploma vaš naslednji odločen korak v trganju čustvene »popkovine«, ki vam na pusti proč od izvorne družine.