Avtor prispevka: Izidor Gašperlin
Vir: Časopis Nedelo
Fotografija: Pred dežjem, Italija 2011 (c) Izidor Gašperlin
Ne vem kako bi začela. Z možem sva v srednjih letih. Z otroki ni problemov. Prišel je čas, ko bi lahko uživala in se imela lepo pa svojega moža več ne prenesem. Kar naprej sem živčna in vse mi gre nekam. Pred časom sem pustila lepo službo, ker je bil mož ljubosumen in ker si predstavlja, da je v današnjem času delavnik še vedno od 6 – 14 ure. Če tega ne bi storila, bi sledila ločitev. Leto dni je bilo kar lepo. Mož se je trudil za najino vezo in nimam kaj reči. Po letu dni pa je zopet vse po starem. Možu so pomembne vse druge stvari pred mano. Trikrat do štirikrat na teden hodi na rekreacijo. Če ga pokličejo prijatelji, ni problem iti z njim tudi v dopoldanskem času, po telefonu z njimi se pogovarja veselo in je nasmejan. V vezi z mano je vedno čemeren, ne da se mu nikamor, bere časopis ali pa je pred računalnikom, zvečer že pred tv zaspi. Kadar ga prosim, da bi šla skupaj v dopoldanskem času v nabavo za dom, ga moram vedno čakati, ker se njegova služba zaključi ob 15h (to poslušam kar naprej) Če že med tednom nima časa, bi pričakovala, da bo vsaj za vikend več z mano. Pa tudi od tega ni nič. Počne stvari, ki so njemu všeč, če želim biti z njim se moram prilagoditi njemu.
Skratka – tudi pogovarjati se ne znava več. Oziroma se še nikoli nisva, samo da sem bila takrat še zaposlena in sem našla veselje drugje tako, da se nisem preveč sekirala. Takrat se je on, ker nisem bila več tako odvisna od njega. Med pogovorom vedno naletiva na težave. Kar naprej se pogovarjava o stvareh, ki bi jih bilo potrebno postoriti okrog hiše. Pa se podam v akcijo preletam vse možne trgovine … Tudi večkrat. Kot mi naroči mož se dogovorim, da po elektronski pošti pošljejo račun, da bi ga plačal, a on tega ne stori. Ostane le pri govorjenju in obljubah. Nerodno mi je že pred prodajalci tako, da ko je zopet omenil, da bi šla tja, si ne upam oziroma me je sram. Počasi me to že tako moti, da nimam ne veselja in ne volje še kaj postoriti, ker bo itak tako kot je bilo – NIČ.
Ko mu omenim, da za to si je pa vzel čas in da mu je to bolj pomembno od družine … pa se zapneva. Vstane in gre v svoj kot. V meni pa vre vsa jeza. V prsih me tišči. Najraje bi jokala, jokala. Po drugi strani pa se mi zdi tako neumno, ker se sekeram zaradi njega. Od kar sem ostala doma, sem tako nemočna. Imam občutek, da me nima rad, da me ne spoštuje, da mu nič ne pomenim. Vem, da je to pisanje dokaj zmedeno. Tako je tudi moje življenje. Upam, da se boste vsaj malo znašli in mi pomagali s kakšnim nasvetom. Lahko bi pisala še in še, pa se vsega v tem trenutku ne spomnim.
Rezi
Odgovor:
Srednja leta, ko »z otroki ni več problemov«, so res priložnost, da se partnerja končno bolj posvetita drug drugemu in začneta uživati na drugačen način. A se partnerjem pogosteje zgodi, da ne vesta najbolje, kaj naj naredita z odnosom, ko ju otroci ne rabijo več. Na nek način se prav v tem obdobju pokaže resnična kvaliteta odnosa. Če se je ta prej odvijal bolj ali manj zaradi otrok, včasih celo preko njih, potem se krizi in praznini ne da izogniti. Kot vsaka kriza, je tudi ta priložnost, da se uredi, kar se je prej spregledovalo ali pometalo pod preprogo.
Redko v odgovorih uporabim besedo »napaka« ali »narobe«. Tudi v vašem primeru ju ne bom, čeprav je to, da ste zaradi moža in strahu pred ločitvijo pustili lepo službo, bilo precej naivno. Morda pa ste rabili to izkušnjo, da bi se končno zavedli, da s popuščanjem, samozatiranjem in žrtvovanjem ne boste rešili ničesar, sploh pa ne vajinega zakona. Upam, da ste se res kaj naučili iz tega in da boste zdaj zmogli zaviti v drugo smer – v smer vztrajanja, samozavedanja, samozavesti in zdravega egoizma. Ob tem pa iskrenega in odprtega pogovora o vsem, kar vas muči.
Ob vašem vprašanju mi ostaja občutek, kot da ste znašli v eni praznini. Tega, kar vam je prej osmišljalo življenje (otroci, družina, služba), ni več ali vsaj ne v taki meri, da bi vam še napolnilo življenje in vam dalo dovolj smisla. Isto, kar vam je prej delalo življenje polno, vam je hkrati omogočalo, da ste lahko spregledovali praznino v odnosu z možem. V tej praznini se poskušate opreti na edino, kar mislite, da vam je ostalo: na moža. Sploh ne upate pomisliti, da ste zmožni živeti brez njega, celo službo ste pustili, ker ste se bali, da bi se ločil od vas. Gospa, zakaj mislite, da ne morete živeti brez človeka, ki mu ni, kot sami pišete, kaj dosti mar za vaša čustva in želje? Kaj vas ustavi, ko začnete razmišljati, da bi se nehali tako prilagajati in poniževati? Verjetno strah pred samoto in osamljenostjo ter praznino. Ampak saj vse to je že tukaj in zdaj! Že zdaj se sami in osamljeni! Praznina v odnosu z možem pa krni še vašo zmožnost za uživanje v ostalih odnosih. Koliko se sploh lahko še sproščeno veselite v odnosih z otroki? Te boste vedno imeli, tudi če z njimi ni več problemov in vas ne potrebujejo. Za vedno bodo vaši, vse kar ste vložili v odnos z njimi, se vam bo vračalo.
Zagotovo vam je hudo, ko vas kriza duši in pritiska k tlom. Kljub temu poskušajte zbrati toliko moči, da nehate s tem neskončnim popuščanjem, odrekanjem in prilagajanjem. Srednja leta so res lahko lepa in polna užitka, zato se začnite truditi v tej smeri – z možem ali brez njega. Najdite si službo, poiščite prijatelje, pojdite tja, kamor vas vleče. Povabite zraven moža, če ne gre, pojdite sami – brez slabe vesti. Povejte mu, strpno a odločno, da z vajinim odnosom niste niti približno zadovoljni in da od njega pričakujete, da bo z vami sodeloval pri tem, da ga izboljšata. Ob tem ne pozabite tudi na svojo odgovornost, da je vajin odnos tak, kot je. Njegova zgodba bi se verjetno precej razlikovala od vaše. Zagotovo ima tudi on razloge, da se obnaša, kot se. A vam o teh razlogih ni treba ugibati, naj za začetek mož vsaj spregovori o njih. Če bo pristal na odkrit pogovor in trud za boljši odnos, a vama pri tem ne bo šlo najbolje, si poiščita pomoč. Če ne bo pripravljen sodelovati, vztrajajte sami – ko se boste spremenili, se bo spremenil tudi vaš odnos z možem. Vaše življenje je odvisno od vas. Uživali boste toliko, kolikor si boste sami omogočili. Za to ne potrebujete partnerja, sploh pa ne takega, kot ga vi opisujete, da trenutno je. Ali vas bo on spremljal in če mu bodo te spremembe všeč – ne morete vedeti. Upam pa, da vas je kriza naučila, da samozatiranje, popuščanje in čakanje na druge, da bodo poskrbeli za nas, ne da dobrih rezultatov. Tudi pri vas jih ne bo – bolj verjetno bo samo še slabše. Zato začnite že danes delati na tem, da se bolj slišite, začutite in spoštujete. Če pa vas bodo hudi strahovi vedno znova pahnili nazaj v objem starega, pa si sami poiščite pomoč, če se partner ne bo strinjal, da si jo poiščeta skupaj.