Avtor prispevka: Izidor Gašperlin
Vir: Časopis Nedelo
Fotografija: Laguna Colorada, Bolivija 2019 (c) Izidor Gašperlin
Sem absolventka in zaključek študija je bil zame velik šok, še posebej, ker se je moja socialna mreža precej razpršila. Nastala je praznina, novega materiala, s katerim bi jo zapolnila, pa kar ni. Bojim se obdobja, ki prihaja, veliko strahov je pogojenih z iskanjem službe, počutim se izgubljeno in negotovo.
Celotno situacijo je dodatno otežila kriza v odnosu s fantom. Morda je ta celo glavni izvor mojih težav. Tudi on je absolvent, skupaj sva pet let. Za oba je bila to prva resna zveza, če temu sploh lahko tako rečem. Svojo zvezo sva nekako prilagajala študentskemu stilu življenja. In ravno to, kar sem nekoč najini zvezi štela v plus, je zdaj postalo velik minus. Pričelo me je motiti, da toliko sama hodim okrog, da ne zmorem čutiti večje pripadnosti in povezanosti s fantom, da ne zmoreva narediti koraka naprej, da me njegova družina ne dojema kot svoje. Glede na to, da se obema izteka študentski status, se bo kmalu treba odločiti, kje bova živela – on si želi nazaj domov, jaz bi rada ostala v prestolnici. Sva se poskušala pogovarjati o tem, pa fant kar ne zdrži (češ, da ni tako hudo in da boma itak vedno skupaj…). Meni pa je to stanje tako neznosno, da vedno načenjam to temo (on nikoli), vendar počasi izgubljam voljo, ker imam občutek, da samo jaz vidim probleme in sem se samo jaz pripravljena truditi za izboljšanje zveze (on pa običajno moje poskuse, da bi kaj razrešila, prekine s kako povsem banalno temo, z zehanjem, objemi, šalami itd.). Zato postajam vedno bolj jezna in zajedljiva. On mi očita, da sem hladna, da kompliciram in kritiziram. In tako se vrtiva v začaranem krogu.
Glede na to, da sem si dejansko izbrala fanta, ki je podobno čustveno neodziven kot moj oče, se bojim, da bom tudi v prihodnje naletela na tak tip moškega. Ali lahko to kako preprečim? Zanima me tudi, kakšne okoliščine v družini naredijo človeka tako čustveno neodzivnega in kaj bi lahko botrovalo k spremembi tega načina funkcioniranja? Kaj lahko jaz naredim pri tem? Rada bi namreč naredila vse, kar se da, ker sicer fanta kot človeka zelo spoštujem, ga imam rada in mi je karakterno zelo blizu. Občasno se bojim, da sem pa mogoče res preveč zahtevna in nečimrna v odnosu do njega.
Razmišljam tudi v smeri, da sva se prehitro spoznala, in sva si zaradi manjkajočih izkušenj postala preveč samoumevna. Od tod tudi strah, da bi se zdaj razšla, potem pa ugotovila, da je bilo to, kar sva imela potencial za trajen odnos. Vseskozi tudi spremljam zgodbe prijateljic pri iskanju partnerjev in dobivam občutek, da se je potrošniška logika naselila tudi na odnosno raven in da se moški (verjetno tudi ženske) večinoma niso pripravljeni truditi za kvaliteten in dolgotrajen odnos, da težijo k kratkotrajnim zadovoljitvam, pač v smislu”imam te dokler te rabim in ne dobim kaj boljšega” in to mi vzbuja še večji strah pred tem, da bom vržena na ta ”trg”, kjer hitro lahko postaneš le ena izmed…
Še in še bi lahko pisala o mojih strahovih, pa me je strah, da se ne bi prebili čez. Že vnaprej hvala za vaša mnenje.
Zdenka
Odgovor:
Vsi smo zbegani in prestrašeni pred večjimi spremembami in izzivi, ki jih pred nas postavlja življenje. Razlikujemo se v tem, kako se s to zmedo in strahovi spopadamo. To pomeni, kako jih premagujemo, koliko imamo zaupanja vase, v druge, v svet in življenje okrog nas. Vsega tega smo se (ali pa ne) večinoma naučili v svoji izvorni družini. Vaš oče očitno ni bil samo čustveno nespreten, ampak vam tudi ni zmogel ali znal dati ustrezne samozavesti. Ob tem vam tudi mati verjetno ni bila ravno najboljša opora. Doma niste dobili te varnosti in občutka, da boste v življenju zmogli, če bo treba tudi sama. Zaradi tega se oklepate fanta, ki vas na nek način sploh ne jemlje resno. To, da očitno ne jemlje resno tudi sebe, mu ni nobeno opravičilo. Iskreno se vprašajte, ste še z njim zaradi vajinega odnosa ali samo še iz strahu pred »biti sama«. Mislim, da vaša glavna dilema ta trenutek ni odločitev, kje bosta živela, ampak ali bosta sploh ostala skupaj.
Vaša domneva, če zapustite tega fanta, da bo naslednji spet zelo podoben njemu (in vašemu očetu), je zelo blizu resnice. Če ne bo podoben, vam ne bo privlačen. To pa še ne pomeni, da nimate nobene izbire. Vajin problem s fantom ni tako velik zaradi tega, ker je on čustveno neodziven, saj bi se vi na svoji stopnji osebnostnega razvoja čustveno zelo odzivnega moškega verjetno preveč bali, da bi si upali z njim v intimni odnos. Vajina (njegova?) težava je predvsem v tem, da vas fant ne jemlje resno, da se ne zaveda težav v vajinem odnosu in da noče sodelovati pri njihovem odpravljanju. Partnerjev ni preveč pametno zapuščati, ker so kakršni-koli-že. Zapustimo jih, ko smo odločeni, da nam tak odnos nikakor ne ustreza več, nad partnerjem smo pa obupali, da je pripravljen res kaj narediti, da bi bil drugačen. Če se je vdal partner, ne pomeni, da se moramo vdati še sami. Če boste zapustili tega fanta, tega torej ne storite zato, ker je tak, kot je. To storite, če ne bo naredil čisto nič zato, da bi postal drugačen – najprej do sebe in potem do vas. Če ga boste zapustili, bo vaš naslednji partner verjetno res precej podoben. A morda se bo zavedal svojih težav in bo imel voljo, da kaj spremeni. Če že kaj, bi vam svetoval, da ste pozorni na te njegove lastnosti.
Glede potrošniške logike pa bi napisal samo to, da tisti, ki so jo sprejeli, imajo tudi temu primerne odnose. Ko so doma sami s sabo, se srečajo z vsem, kar poskušajo odriniti z raznoraznimi aktivnostmi in blefom. Vi vztrajajte na svoji poti, pristen odnos do sebe in do drugih je največ, kar lahko v življenju imamo. Če vam na tej poti ne bo zmogel slediti vaš fant, boste slej ko prej našli moškega, ki bo to zmogel. In vas jemal resno!
Mladi ste, vse je še pred vami. Časa, da se v miru odločite, je več kot dovolj. Ne pritiskajte preveč nase, pa tudi ne čakajte, da se bo kaj uredilo samo od sebe. Naučite se poslušati in si zaupati in ob pravem času bodo prišli odgovori, ki jih potrebujete in jih hkrati zmorete. Strahovi bodo ostali tudi po tem, če ne povsem taki pa nekoliko drugačni. A ko se odločite, ne dovolite, da vas ustavijo. Strahov nimamo, da bi nas ustavljali – njihov namen je, da nas naredijo previdne in premišljene v svojih odločitvah in korakih. Želim vam, da se pravilno odločite in potem zdržite – zase!