Avtor prispevka: Izidor Gašperlin
Vir: Časopis Nedelo
Fotografija: Spomini, Burano 2014 (c) Izidor Gašperlin
Sem poročena, žena in mati in že nekaj let v pokoju. Že 40 let imam krasnega moža. Z lahkoto živim z njim in tudi on pravi, da je življenje z mano lepo. Imava tri otroke, stare med 30 in 40 let. Nobeden ni poročen in nima otrok. Zrasli so v dobre ljudi in vsi imajo službo – ni pa vnukov. Sprašujem se, kaj sem naredila narobe pri vzgoji?
To vprašanje mi povzroča bolečino in krivdo, saj vsi terapevti razlagate, da vse travme v odrasli dobi imajo vzrok v otroštvu. Krivi so odtujeni ali hladni starši (posebno mame) in podobno … Pa vendar vam moram povedati, da smo vsi starši vzgajali svoje otroke kot smo najbolje znali in vedeli. Nismo pa supermeni, le ljudje s pozitivnimi in negativnimi lastnostmi. Preden smo imeli otroke tudi nismo preštudirali vso potrebno teorijo.
Ob kakšni težavi v odrasli dobi sama nisem nikoli pomislila, da je vzrok za težavo vzgoja ali moja mama. Ta razlaga, da smo za vse krive hladne, nedostopne in neljubeče matere se širi šele zadnja leta. Ali samo zato, da človeku ni potrebno prevzeti odgovornosti za svoja ravnanja? Mislim, da odrasel človek mora prevzeti odgovornost za vse, kar dela, misli in čuti. Če je že bilo v otroštvu kaj narobe, naj v odraslosti popravi! Upam, da si boste vzeli čas in mi odgovorili na moje vprašanje oziroma razmišljanje.
Odgovor:
Res sem vam hvaležen za vaše vprašanje. Verjetno boste na koncu odgovora presenečeni, saj se večinoma strinjava. Začel bom kar s tem vašim razmišljanjem: “Mislim, da odrasel človek mora prevzeti odgovornost za vse, kar dela, misli in čuti. Če je že bilo v otroštvu kaj narobe, naj v odraslosti popravi!” Odlično napisano in popolnoma se strinjam z vsako besedo. Ravno to je temeljna naloga vsakogar od nas. Je pa tudi res, da na prag odraslosti žal ne pridemo vsi enako pripravljeni. Nekaj na to vplivajo že geni, oziroma to, kar s sabo prinesemo na svet. Precej bolj naj bi na nas vplivalo okolje, v katerem smo odraščali. Še posebej pomembna naj bi bila prva leta našega življenja, ko se izjemno hitro razvijajo naše lastnosti in sposobnosti. Otrok je v prvih letih najbolj odvisen od mame in z njo tudi preživi največ časa. Ob njej doživlja prve telesne in čustvene povezave. Preko sesanja, joka, smeha, privijanja in sledenja išče in vzpostavlja stik z mamo. Sodobne raziskave jasno kažejo, da bo kasneje na zelo podoben način, kot se je tega naučil pri mami, vstopal tudi v odnose z drugimi. Težko se je izogniti zaključku, da nas daleč najbolj zaznamuje ravno odnos matere.
Vendar je zelo napačno razmišljanje, “da so vsega krive matere”. Razvoj posameznika ni enostaven, nanj vpliva veliko dejavnikov. Kako sicer npr. razložiti, da se otroci iste matere zelo različno znajdejo v življenu? Zelo pomembna je vloga očeta. Potem so tu vpliv družine, sorojencev, učiteljev, družbe … Veliko je torej dejavnikov in ob tem še več naključij, ki nas postopoma oblikujejo. Tudi če bi bili naši starši supermeni, bi še vedno vsak od nas imel kar precej težav. Že življenje samo jih nam vsak dan sproti prinaša, veliko pa si jih po nepotrebnem delamo kar sami. Če poskušam povzeti: na prag odraslosti nobeden ne pride s povsem dokončanim razvojem, vsak ima še marsikaj za postoriti in to je odgovornost, ki se ji ne moremo izogniti, pa če smo imeli še tako slabe starše.
K sreči že dolgo vemo, da ni treba, da bi bili starši popolni, zadošča, da so “dovolj dobri”. Idealnih staršev ni, prav tako tudi ne idealnih otrok. A tudi dovolj dobri starši ne bodo obvarovali otroka pred vsemi stiskami in težavami. “Slabi” ga bodo v nekaterih lastnostih morda še bolje pripravili na ta nori svet. Ko se starši ukvarjamo z vzgojo, zato ne iščimo popolnosti, ampak se predvsem skušajmo izogniti prevelikim odklonom. Znano je, kaj otrok potrebuje, kaj mu koristi ter česa ne in kaj mu škodi. Vmes pa je ogromno neznank in predvsem prostora za starševsko kreativnost in tudi sproščenost.
Zakaj potem terapevti svojim klientom tako poudarjamo vlogo staršev in v zgodnjih izkušnjah iščemo odgovore za težave v odraslosti? Otrok globoko v sebi vedno krivi sebe za težave, v sebi bo iskal vzroke, da so se starši tako obnašali do njega. Dokler ne odpravi tega izkrivljenega pogleda, bo to močno vplivalo na odnos do sebe, predvsem na nizko samopodobo in samozaupanje. Dokler se to ne okrepi, je kljub najboljšim namenom zelo težko prevzemati odgovornost za svoje življenje. Običajno pride do preloma, ko se posameznik zave, da so starši z najboljšimi nameni naredili, kar so pač znali in zmogli (točno, to kar pišete tudi vi). Da ni kriv za to, s kakšnimi težavami pride na rob odraslosti, vendar pa ga to čisto nič ne odvezuje odgovornosti, da življenje prevzame v svoje roke. Poudarjanje vloge staršev ima torej glavni namen, da se posameznik osvobodi nepotrebne krivde in tako sprosti moč za prevzem odgovornosti za tisto, kar je oziroma mora biti v njegovem dometu. Si pa ne domišljam, da tudi tega mojega pisanja nekateri ne bodo razumeli, da so starši krivi, ker niso doštudirali, si našli službe, so z vsemi skregani …
Kaj pa terapevti rečemo staršem, ki se tako kot vi spopadajo z bolečino in krivdo? Nekako takole: Verjamem, da sta z možem res naredila najbolje, kot sta zmogla in znala. Starši se šele z otroki naučimo biti starši. Za nazaj je marsikaj jasno, takrat vama pač ni bilo. Tudi če otrokom nista dala vsega, kar so potrebovali, krivda zdaj nikomur nič ne pomaga. Nasprotno! Otroci jo občutijo in to krni možnost pristnega stika med vami. Kar je bilo, je bilo. Če se šele zdaj zavedata katere od napak, je vse, kar lahko naredita, da jih priznata in se otrokom za nazaj opravičita. Pomemebno je, da si jih odpustita sama, majj, če vama jih bodo otroci. Za naprej pa jim poskušajta dati tisto, kar otroci te starosti sploh še potrebujejo od staršev. In jim nehajta ponujati in dajati, česar ne rabijo oziroma bi bila za njih nepotrebna potuha.
Vaši otroci so zdaj odrasli in sami odločajo o svojem življenju. Samo oni vedo, zakaj nimajo otrok. Ker razmišljate v smeri pomanjkanja odgovornosti, lahko napišem, da se z vami strinjam in da je to resna težava sodobne družbe. Če so se starši včasih premalo ukvarjali z otroki, se morda zdaj celo preveč. V svoji želji in obremenjenosti po “popolnem starševstvu” veliko staršev pretirava in poskuša otroke zaščititi pred vsem mogočim in jim nuditi vse, ne da bi se otroci naučili za to vsaj potruditi. Samo ugibam lahko, da sta se morda tudi vidva z možem ujela v to past in bila “predobra” z otroci. A tudi če to drži, zdaj ne moreta kaj dosti spremeniti. Poskušajta zaupati otrokom, da se bodo sami zase odločili najbolje. Pomagajta si, da se znebita krivde, ki morda sploh ni vajina. Tako bosta lahko do otrok prišla bolj sproščena, kar jim bo verjetno še najbolj pomagalo. Predvsem pa bo pomagalo vašemu odnosu.