Avtor prispevka: Izidor Gašperlin
Vir: Časopis Nedelo
Fotografija: Življenje v kletki, Etopija 2015 (c) Izidor Gašperlin
Po pol leta zveze sem se razšla s fantom. Jaz sem bila tista, ki je končala. Nisem več mogla prenašat fantovih izpadov, ki je 9 let starejši. Oba sva bila dogo časa samska. On ima službo, jaz ne. V najini vezi je bilo vsega. Od tistih norih trenutkov sreče, do trenutkov, ko bi najraje popokal in šel. Zadnjega je bilo več. Fant je prepričan da najbolje ve kako se živi, da ima prav skoraj v vsaki stvari. Njegova samozavest je ogromna. Jaz pa sem se komaj izkopala iz minusa pri samozavesti. Sej ne rečem, v določenih stvareh sem kar samozavestna (ni mi problem nastopat pred množico,..), večji problem je pri soočanju z bližnjimi ljudmi, ko bi se mogla postavit zase. In ravno ta moja šibka stran je njemu dala premoč nad mano. Učil me je kako se hodi čez cesto, kaj lahko jem in kaj ne, ko sem spravljala prtljago v avto za dopust, je itak bilo vse narobe in je šel vse popravit. Na dopustu je en večer kar odšel in me pustil samo med neznanci in ga ni bilo do jutra naslednjega dne. tedaj sem spakirala kovček, vendar nisem odšla. Ne vem zakaj ne. Me je klical, da pride, ga ni bilo, je rekel, da bo poklical, ni poklical… Ob njem sem se počutila kot zadnji drek na planetu. In odločila sem se končati. zdaj me kliče vsak dan. Pravi da me pogreša. Ko pa je priložnost da bi bla lahko skupaj, pa ima tako prozorne izgovore (je premrzlo da bi se (z avtom) pripeljal do mene, mora it v trgovino. Jaz bedak pa na trenutke še razmišljam da bi se vrnila k njemu. Ampak res sam na trenutke. Večinoma se zavedam, da je bolje da sva ločena. In zbiram pogum, da mu povem dokončno, da je med nama res konec in naj neha klicati. Še vedno pa me boli ta njegov odnos do mene. Po eni strani se mi smili, po drugi strani pa se zavedam, da sem edina žrtev v tem primeru jaz, ko s svojo šibko samozavestjo ne znam reči NE.
Kako naj si poveča samozavest v teh medčloveških in medpartnerskih odnosih? Je mogoče da je fant res le prevelik ego, in da bi ob drugačnem pristopu jaz ravnala drugače (bolj samozavestno). Nič več ne vem. Ne vem ali je prav, da se borim zase, ne vem ali je prav da sem končala s tem fantom. ne vem, ne vem, ne vem.
Odgovor:
Vse kar čutimo, si mislimo in počnemo, vse to je samo naše. Tudi če se ne zavedamo, se sami odločamo o vsem tem. Vaš fant ni čisto nič kriv, da ste, kakršni pač ste. Z vami ni nič narobe, le še vedno živite na način, kot ste se ga naučili. Očitno so tisti, ki so vam veliko pomenili, prišli do vas in vas opazili samo, če ste se naredili nesamozavestno, nesposobno in nemočno. Vendar zato pri 26-ih niste več »žrtev«. Povsem enako bi se lahko kot žrtev počutil tudi vaš fant. Njega so nasprotno naučili, da mora biti pameten, odločen, sposoben, samozavesten … Pa je res tak ali se takega samo dela? Glede na to, kako se obnaša do vas, kako nezanesljiv je, kako sploh ne ve, kaj bi rad, res ne izgleda, da bi bilo kaj zelo pristnega v tej njegovi samozavesti. Razglabljanje o tem, kdo od vaju je žrtev, torej ne bo pomagalo prav dosti. Precej bolj vam bo, če se nehate delati ali dojemati kot žrtev, njega pa idealizirati. V bistvu je precej šibkejši od vas, pa si tega sploh ne upa pokazati, ne upa prositi za pomoč, ne upa pokazati svoje ranljivosti. Zakaj? Iz istega razloga kot se vi bojite pokazati svojo samozavest – ker se boji, da ga boste zavrnili, osmešili ali zapustili.
Seveda je prav, da se borite zase. Vprašanje pa je, če veste, kaj bi to sploh bilo. Drugo vprašanje pa je, zakaj v tej borbi zase ne zdržite, zakaj vedno znova podležete, dvomite vase in dovolite tak neresen in nespoštljv odnos do vas. Bom napisal zelo direktno: zakaj ga potrebujete? Sploh ne gre za to, ali je prav, da ste končali s tem fantom ali ne. S tem se raje nehajte ukvarjati. Bodite pozorni nase v vseh odnosih, saj ste povsod zelo podobni, odnos s fantom se vas samo bolj dotakne. Dajte si pravico, da vam kaj ni prav in da to drugim tudi takoj poveste. Lepo, prijazno, brez zahtev in očitkov. Ker vam nihče ni čisto nič dolžan, vsak se namreč prebija skozi življenje, kot zmore in misli, da je prav. Tudi vaš (bivši) fant ni pri tem nobena izjema. Opazujte se, kdaj vas nekaj moti, kdaj in zakaj postanete jezni, zakaj drugim tega ne upati pokazati, kaj vas »prisili«, da popustite. Če čutite, da nekdo nekaj ne počne prav, potem to za vas pač ni prav. Tega vam ni treba nikomur razlagati, kaj šele opravičevati. To je vaše, to vam pripada. Pomembno je, da to veste in da se v miru odločite, kaj boste tolerirali in česa ne. Če čutite, da česa ne morete ali smete tolerirati, potem pri tem vztrajajte. V začetku vam bo šlo verjetno to bolj slabo od rok, ampak če boste vztrajali, boste v tem vedno boljši. Počasi boste začutili spodnjo mejo, pod katero ne smete iti v odnosih, zraven pa tudi moč, da vam ne bo treba vztrajati z nekom, ki te vaše spodnje meje ne spoštuje. Vztrajajte na tej poti, tudi če vam ta ali naslednji fant ne bo zmogel slediti. Slej ko prej se bo našel nekdo, ki bo to zmogel in vas tudi lahko sprejel samozavestno.
Nekoč boste sponatno začutili, da ni vaš problem, da ne bi bili samozavestni, ampak da ste se morali samo naučiti, da taki ne smete biti. Takrat boste verjetno zelo, zelo jezna. Upravičeno! Želim vam samo, da boste to jezo znali prav uporabiti, predvsem pa jo usmeriti v tiste, ki so vam samozavest prvi zatrli.