Avtor prispevka: Izidor Gašperlin
Vir: Časopis Nedelo
Fotografija: Navzgor, Struška 2010 (c) Izidor Gašperlin
Imam odraslega sina pri 22ih. Od njegovega otroštva sva živela sama, sedaj pa imam jaz novega partnerja, s katerim se dobro razumeva. Živimo večino časa skupaj. Njuna komunikacija je bolj slaba, predvsem mislim, da zaradi sina, ki noče prav veliko komunicirat z njim. Do mene pa je kar dosti nastrojen oz. kritičen. Večino stvari kot da delam po njegovo narobe in kaj bi morala početi, pa ne itd. Imam občutek, kot da bedi nad menoj in išče samo napake v mojih dejanjih. Velikokrat je slabo razpoložen ali pa pada iz zelo dobrega razpoloženja v slabo. Z menoj pa se največkrat kaj pošali ali lepo debatira, ko kaj potrebuje. Takrat je ves sladek in oh in sploh. Moram še to povedati, da materialno mu ni nikoli nič manjkalo, sem bila pa veliko odsotna od doma.
Z očetom tudi nista nikoli imela kaj veliko stikov, še sedaj ne prav dosti. In ne morem najti vzroka te stalne njegove kritičnosti do mene. In ko ga vprašam, zakaj se tako obnaša, mi odvrne, da je samo z menoj tak, ker to pa ono ne štima in da postane nervozen, ker jaz govorim kar neki brez veze, da kako pa se s prijatelji lahko ima čisto fino in nima tega v sebi. Ne počutim se dobro ko se tako obnaša do mene in ni mi dobro, ko ga vidim slabe volje. Kaj naj storim, saj sem vedno delala na tem, da bi ga razveselila, da bi mu bilo dobro itd. in najhuje mi je, ko vidim, da njemu ni nekaj dobro. Drugače pa je še študent in študijske obveznosti izpolnjuje. To je pa tudi vse, kar naredi. Doma ne pomaga skoraj nič, vse mu je težko, če pa kaj ni narejeno ali da ni v hladilniku ali da ni kot bi moralo biti, pa kritizira in daje meni slabo vest, kot ti imaš čas, pa ne narediš, kot da nisem dovolj skrbna oz. da ne mislim na njega. Upam, da sem vam približno opisala, kako stvari stojijo in bi vas prosila za vaše mnenje kaj mi priporočate, da storim, da bo skupno bivanje bolj zadovoljivo.
Odgovor:
Pri odgovoru bi mi precej pomagalo, če bi napisali, koliko je bil sin star, ko sta se ločila z njegovim očetom, in ali se je tako začel obnašati do vas, odkar ste dobili novega partnerja ali je njegov odnos tak že dalj časa. Iz tega, kako ste ga opisali, lahko sklepam predvsem to, da je vaš sin kar precej permisivno vzgojen (razvajen). Napisali ste, da ste bili po eni strani veliko odsotni, ob tem pa ste vedno delali na tem, da bi ga razveselila, da mu bilo dobro … To je tudi sicer ena od pasti, v katero se najpogosteje ujamejo »sodobni« starši, ko otrokom poskušajo dati, kar ne potrebujejo in jim prihraniti, česar jim ne morejo. Verjetno ste bili do njega tudi preveč popustljivi, ker ste se mu morda želeli »odkupiti« za to, da je ostal brez očeta. Sinu se pozna tudi odsotnost očetove avtoritete. Vse to ima za posledico, da ne zna spoštovati mej, hkrati pa ima težave z odgovornostjo, saj, kot pišete, nima čuta dolžnosti, da je njegova obveznost še kaj drugega kot šola. To bi bilo lahko zaradi tega, ker ste se z njim v glavnem pogovarjali le o temah, povezanih s šolo. Morda ste ga v vseh teh letih učili le odgovornosti glede šole, vse ostalo pa ste uredili sami in skrbeli, da mu je čim bolj lepo. Če je bilo res tako, potem ni čudno, da se je razvil v takega človeka, kot ga opisujete. Kritičen (nesramen?) odnos ima lahko več vzrokov. Lahko da vam na ta način sporoča, da od vas potrebuje čisto nekaj drugega, kar mu poskušate dajati. Da je odrasel (vsaj misli tako) in da je čas, da se do njega začnete temu ustrezno obnašati. Možno je, da vam (vede ali nevede) zameri, da je zaradi vas ostal brez očeta. Če ste se brez partnerja preveč usmerili in naslonili na sina ter ga naredili za svojega čustvenega partnerja, je lahko zdaj ljubosumen na vašega novega partnerja in se na nek način počuti zavrnjenega. Če je bil njegov oče vsaj nekaj let z vama, je možno, da posnema njegov odnos do vas. Razmislite o tem in poskušajte priti do pravega odgovora. Namesto da ga »poskušate razveseliti«, ga raje pogumno vprašajte in poslušajte, kako mu v resnici je. Če mu boste dali občutek, da vas to res zanima in boste zdržali resnico, se vam bo morda odprl. Po drugi strani pa je tudi zelo pomembno, da se uprete njegovemu neprimernemu odnosu in da mu jasno začnete postavljati meje, čez katere ne sme. Ob tem pa bodite pozorni na to, kaj vam v resnici s tem obnašanjem želi povedati. Če ga boste v tem razumeli, vam bo lažje najti pravi odziv oziroma način, kako pristopiti do njega.
Pri sinovi vzgoji je bilo očitno marsikaj zamujenega, glede na njegovo starost in odsotnost očeta se bojim, da se prav veliko ne da več narediti. Večino tega, česar ga nista naučila vidva z njegovim očetom, se bo moral naučiti sam na bolj ali manj bridkih izkušnjah, v katerih se bo znašel. Tega mu žal ne morete več kaj dosti prihraniti, se pa kljub temu da še marsikaj narediti na vajinem odnosu. Če boste izboljšali vaš odnos do sina, se zaradi tega sin ne bo kar čez noč in vsepoprek spremenil, se bo pa vsaj malo lažje spopadal z življenjskimi izkušnjami, saj bo imel občutek, da le ni povsem sam. Se pa poskušajte ves čas zavedati, da vajin odnos ni enakovreden. Vi ste mama, torej je vaša odgovornost za odnos bistveno večja od njegove. Poskušajte ga slišati, razumeti, začutiti. Bodite tam zanj, ko bo vesel in ko mu bo hudo. Dajte mu čutiti, da se na vas lahko zanese in da vedno lahko pride po pomoč ali samo pogovor. Vendar to ne pomeni, da ga še naprej razvajate, da mu popuščate, dovolite nesramen odnos, lenobo, itd. Še manj pa to pomeni, da mu poskušate prihraniti, česar mu ne morete, s tem da se odločate namesto njega. Predvsem pa to ne pomeni, da namesto njega nosite posledice njegove neodgovornosti. Soočite ga s posledicami (če ne gre v trgovino, naj ga pač čaka prazen hladilnik, ipd.), saj ga boste edino na ta način vsaj malo bolj pripravili na skorajšnje samostojno življenje. Sin je že povsem dovolj star, da ve, kaj je prav in kaj ne. S svojim vedenjem samo izziva, da bi mu končno nekdo postavil meje, mu pomagal najti pravo smer zanj in ga na nek način umiril. Ker ni očeta, to očitno pričakuje od vas. Verjetno se sprašujete, kako biti razumevajoča in sočutna, hkrati pa stroga in zahtevna. Ravno v pravilnem razmerju obojega je umetnost dobrega starševstva. Da se naučite, česar morda še ne znate, ni nikoli prepozno. Mama mu boste namreč do konca življenja in sin bo vedno vaš otrok. Po ne preveč prijaznem otroštvu brez očeta se mu v življenju verjetno obeta kar precej težav, vaša podpora mu bo zato še kako prav prišla. Pazite le, da se ta podpora ne spremeni v potuho in vtikanje v stvari, ki se vas ne tičejo. Če se boste trudili držati pravilno razmerje in boste vztrajali na izboljšavi vajinega odnosa, boste naredili največ, kar lahko.