Avtor prispevka: Izidor Gašperlin
Vir: Časopis Nedelo
Fotografija: Taksi za domov, Edinburgh, 2010 (c) Izidor Gašperlin
S partnerjem sva stara malenkost čez trideset, zveza traja nekaj mesecev. Oba sva precej izdelani osebnosti, ogromno se pogovarjava, v odnosu pa se zelo intenzivno soočava s svojo prtljago iz otroštva. Jasno nama je, da nočeva odvisnosti, želiva da je odnos prostovoljna zaveza. Ker pa živiva vsak na svojem koncu Slovenije, se videvava le čez vikend. Običajno sva pri meni, ker živim sama, on pa ne. Poleg tega je njegov način življenja tak, da ima čez teden veliko več priložnosti za druženje s prijatelji, branje knjig ipd. in zato njegov življenjski slog ne trpi.
Kje je problem? Me on ljubi bolj kot jaz njega, ker se je “pripravljen” vsak konec tedna pripeljati k meni? Je sporno, da je meni to mnogo ljubše, ker sva tam, kjer sva lahko zares sama? Je dovolj, da zgolj občasno pridem k njemu, kjer se druživa z “njegovimi ljudmi”? Konkretno zadnji vikend: prišel je v petek zvečer, se v soboto zelo zgodaj zjutraj odpeljal nazaj, opravil kratkotrajno delo in bil sredi sobote spet pri meni. Jaz tega ne bi naredila – prišla bi pač v soboto. Sem sebična, ga ne ljubim dovolj, se ne trudim dovolj?
To, da mi je pomemben, pokažem tako, da sem zelo spremenila vikendaški način življenja – z mojimi prijatelji se v tem času druživa zgolj v dvoje, ne hodim ven s prijateljicami, ne hodim na fitnes, ne težim, če potrebuje spanje, jaz bi pa šla na izlet, ker pet dni presedim v pisarni … Poskrbim za poln hladilnik, skuham kosilo, trudim se pospraviti čez teden …
Druga zadeva je povezana z denarjem. Že od nekdaj ga imam toliko, kot ga zaslužim sama – solidno, a ne prav veliko. V primerjavi z njegovim zaslužkom (je umetnik, dela na projektih) pa še vedno zaslužim vsaj dvakrat več. Ker veliko delam, si želim potovanj v slogu “poceni letalska karta in spanje v budget prenočiščih”. A zanj je to še vedno predrago. Sem sebična, če bi šla na potovanje sama? Bi bilo prav, če bi partnerju posodila denar za potovanje, ker bi pač težko vse plačala za oba. Ali razmišljam kaj narobe: sem preveč “jaz” in premalo “midva”?
Odgovor:
Priznam, da iz vašega vprašanja težko izločim bistvene teme. Če sem vas prav razumel, se ukvarjate s tem, ali ste sebični in ali dajete v odnos dovolj oziroma toliko kot partner? S sebičnostjo v osnovi ni nič narobe. Naša temeljna življenjska naloga je, da najprej ustrezno poskrbimo zase. Brez sebičnosti nam bo to težko uspelo. Sebičnost je v tem smislu torej povsem zdrava, problematična postane, ko za dosego svojih želja, potreb, ciljev … to »zdravo« sebičnost obrnemo navzven in jo spremenimo v manipulacijo ali izkoriščanje drugih za dosego svojih ciljev. V tem, kar pišete, ne najdem nobenih znakov tovrstne »problematične« sebičnosti. Če partnerju ni do potovanj oziroma si jih ne more privoščiti, potem je povsem razumljivo, da greste lahko na potovanje sami. Toda – kot pri vseh stvareh v življenju – tudi tu nekaj dobite in nekaj izgubite. Ne gre torej za sebičnost, pravičnost, pravilnost …, ampak gre za zelo preprosto tehtanje med več možnostmi. Nič ni prav ali narobe že vnaprej, zato smo pri vsakem odločanju v osnovi svobodni znotraj objektivnih omejitev. Skupaj s to svobodo pa gre zraven tudi odgovornost. Vsaka odločitev ima namreč posledice. Naša odgovornost se začne s tem, da jih predvidimo in da jih potem, ko do njih pride, tudi sprejmemo. Konkretno v vašem primeru to npr. pomeni, da če boste šli sami na potovanje, vam utegne to partner močno zameriti in vas zaradi tega morda celo zapustiti. Kaj se bo odločil partner, je njegova odgovornost, vaša pa je, da se odločite, kaj vam pomeni več: potovanje ali partner, ki bi vas zaradi potovanja utegnil zapustiti?
Dvomim, da obstajajo kakšna pravila glede posojanja denarja partnerju. Ključno se mi zdi, da se partnerja jasno dogovorita ali gre res za posojilo, da vesta pri čem sta. Če gre res za posojilo, potem velja zdrava logika, da posodiš tistemu, za katerega verjameš, da bo posojilo zmožen vrniti. Če tega ni, potem pač ne gre za posojilo, ampak za prikrito darilo.
V vsakem intimnem odnosu oziroma partnerski zvezi se je treba vsak dan znova odločati, koliko smo se pripravljeni odpovedati »jaz« na račun »midva«. Če se preveč odrečemo sebi in pretiravamo z odpovedovanjem svojim željam, se bo to slej ko prej zagotovo pokazalo tudi v partnerskem odnosu. Še prej pa se bo pokazalo, če se za dobro odnosa ne bomo pripravljeni skoraj ničemur odpovedati. S partnerjem sta skupaj šele nekaj mesecev. To pomeni, da sta šele v fazi raziskovanja ujemanja vajinih potreb, vrednot, želja in ključnih lastnosti. Ali sta se s partnerjem pripravljena zdaj in v prihodnosti odreči toliko sebi, da bosta kot par toliko zadovoljna, da bo imel vajin odnos še kako vsebino in smisel, bosta morala ugotoviti sama. Druge poti, kot je odkrit pogovor s stalnim raziskovanjem sebe in drugega, ne poznam. Ali vaša sebičnost presega toleranco vašega partnerja boste ugotovili v sledenju sebi in sočasnem odkritem pogovoru z njim. Za vajin odnos ni prav nič pomembno, kaj si o tem mislijo drugi. Dodal pa bi samo še to, da tudi če partnerju vaša sebičnost ne bo sprejemljiva, še ne pomeni, da ste »preveč« sebični. V drugem odnosu z drugim partnerjem bi bila lahko ta enaka sebičnost povsem neproblematično sprejeta. In smo spet pri odločanju, svobodi in odgovornosti.