Ali so odnosi vredni bolečine?

Avtor prispevka: Izidor Gašperlin 
Vir: Časopis Nedelo
Fotografija: Blue mind - Otožne misli, Islandija 2014, (c) Izidor Gašperlin

Stara sem 36 let, še vedno samska, za mano je kup razočaranj v odnosih. Bila sem v dveh resnejših zvezah, prvo sem prekinila sama, zadnjo pred tremi leti pa je zaključil partner, s katerim sva že opremljala stanovanje in načrtovala družino. Preprosto me je obvestil, da ljubi drugo in v nekaj urah spokal svoje stvari in odšel. Imela sem še nekaj krajših zvez. Vsem je bilo skupno, da sem se morala zelo veliko prilagajati in potrpeti. Predvsem pa so bili vsi ti odnosi zame izjemno naporni, z ogromno bolečine, prizadetosti, stisk in osamljenosti. Ko sem sama to osamljenost še nekako zdržim. Biti osamljena v odnosu pa je zame neznosno.

Na daljši individualni terapiji sem dobila bolj jasen uvid v svoje otroštvo. Mami me je že kmalu spregledala, na nek način zapustila. Oče je bil zaradi zahtevne službe veliko odsoten, v redkih trenutkih ko je bil na razpolago, se spomnim, da sva se imela lepo, se je trudil poskrbeti zame. S terapevtko sva odkrili, da sem se za te redke lepe trenutke naučila žrtvovati sebe, da sem jih idealizirala, kot tudi očeta. Pri njem sem se naučila vzorca, da se moram razdajati in biti vedno na voljo, sama pa pridem na vrsto, ko se očetu ali kasneje partnerjem zahoče. In to moje nihanje med ustrežljivostjo na eni ter jezo in bolečino na drugi strani že sama težko prenašam, kaj šele moji partnerji.

Oba starša, še posebej oče, sta se v zadnjih desetih letih izjemno spremenila, čez njun odnos do mene praktično nimam kaj pripomniti. Zelo jasno jima je, kaj vse sta ga polomila, kakšne krivice sta mi naredila in se mi tudi že večkrat opravičila. Vendar me odkriti pogovori vedno znova razsujejo, zato se jim izogibam. Ob tem imam priložnost za novo zvezo, ki pa se je bojim. Preprosto se sprašujem ali ima smisel, da grem v nov krog bolečin in razočaranj. Podobno sem v dilemi ali mi odkriti pogovori s staršema bolj škodijo kot koristijo.

Karin

Odgovor:

Iskanje odnosa, kjer ni bolečine, prizadetosti, jeze in žalosti je iluzija, ki se jo plača s še večjo, samo drugačno bolečino. Na nek način je v tem življenje precej neizprosno: lahko izbiramo samo med različnimi bolečinami in stiskami. Konkretno v vašem primeru med bolečino in prizadetostjo v (intimnem) odnosu ali bolečino in stisko osamljenosti in življenske praznine. Zame je ta izbira jasna, vedno raje izberem bolečino v odnosu. Vi pa morate najti svoj odgovor.

Če se bolečinam in stiskam ni mogoče izogniti, potem se zdi precej boljša strategija, da se naučimo shajati z njimi. To najprej pomeni, da bolečine ne razpihujemo, da je ne doživljamo več in večkrat kot je potrebno. Bolečini se res ni mogoče izogniti, trpljenje pa je stvar izbire in nima za nas nobene koristi. Poštenje do sebe, sprejemanje svojih in tujih omejitev, sklepanje zdravih kompromisov s sabo in z drugimi, realna pričakovanja ter preračunljivost so nujne sposobnosti, ki jih je potrebno razviti,  da bolečine v odnosih ni več kot jo »potrebujemo« za zdravo vstopanje in vztrajanje v odnosih. Te sposobnosti so tudi nujno potrebne za dober in poln odnos najprej s sabo in preko tega še z drugimi.

Eden od ključnih ciljev osebne rasti je v tem, da v odnosih ne doživljamo tako intenzivno, ko se kdo do nas ne obnaša, kot si želimo oziroma ni tak, ko si želimo. In da se učimo in treniramo, da ko se to zgodi, ne odreagiramo tako burno in znamo zase (za svoja čustva) bolje poskrbeti. Začetek te boljše skrbi je, da se čustev ne bojimo, da jih ne doživljamo kot slaba, ogrožujoča. Npr. žalost je lahko lepo čustvo, predvsem pa je izredno zdravilno, če ji na pravi način pustimo pot. Ravno žalost, »uporabljena« na pravi način, počisti stare rane in zmehča stare bolečine ter s tem očisti in naredi prostor za nove, boljše odnose.

Podobno »koristna«, samo z drugim predznakom, je tudi jeza. Jeza in žalost pa skupaj tvorita enkrat bolečino, drugič razočaranje. In glede na vašo ranjenost v otroštvu, ki so jo potem nenaklonjene izkušnje v odraslem življenju bolj povečevale kot »zdravile«, si bodo žalost, jeza, bolečina in razočaranje več kot le občasno podajale roke v vašem življenju. Najbolj v odnosih, ki so vam pomembni. To je cena, ki jo enostavno mora plačati vsak, če želi očistiti staro, da naredi prostor za lepše novo. Vsak od nas ima samo možnost ali ta proces prebujanja neprijetnih čustev usmerja tako, da se čiščenje pospešuje in življenje postaja lažje ali pa da se nasprotno bolečina in žalost ohranjata ali celo stopnjujeta. To slednje pa se praviloma vedno zgodi, če poskušamo ta proces (umetno) ustaviti oziroma blokirati.

Konkretno: Dokler žalosti ne damo proste poti ali zanjo ne skrbimo na pravi način, namesto čiščenja in olajšanja povzroča samo vedno večjo stisko in bolečino in nas vodi stran od intimnosti v odnosih, ker je ne zdržimo. Če napišem povsem direktno: nujna cena za bližino in zadovoljstvo v intimnih odnosih so občasna stiska, bolečina, žalost, prizadetost, jeza … Pri nekom več, drugem manj, v enem življenjskem obdobju več, drugem manj, na določeni stopnji odnosa več, drugič manj … Ampak pri vsakem človeku in vsakem odnosu je to nuja! Vsak, ne glede na stopnjo svoje ranjenosti iz otroštva, pa se mora zase najprej odločiti, ali je vredno prenašati ta neprijetna čustva »v zameno« za bližino in zadovoljstvo v odnosih. In če se odloči, da je vredno, je edina prava smer, da se potem nauči zdržati s temi težkimi čustvi, namesto da se jim poskuša izogniti. Ker izogibanje izkušnjam, ki občasno povzročijo take občutke, avtomatsko pomeni izogibanje resničnim odnosom. S tem pa tudi izkušnjam, ki »zdravijo«. Te izkušnje pa morajo biti tako prijetne kot tudi neprijetne. Razmerje med njimi pa potem določa splošno zadovoljstvo s sabo in odnosi.

Posledica take osebne rasti je, da bolj realno gledamo na življenje in odnose in zato lažje živimo s približki in omejitvami. Predvsem pa znamo bolje poskrbeti zase, konkretno za svoj čustveni svet. Posledično si v odnosih upamo več in zato tudi več dobimo iz njih. V intimnih odnosih pa znamo poiskati nekoga, ki je pravi za nas, in lažje zdržimo z njim, tudi ko je težko. Brez tega pa iščemo odnose z ljudmi, ki niso pravi za nas, in zato z njimi v odnosu ni mogoče vzpostaviti »poštenega« ravnovesja glede vloženega truda in odgovornosti. V intimnem odnosu ni pomembno koliko boli – pomembno je, kaj dva s tem naredita.

Če se vrnem k vaši dilemi – naj se vaši starši ali vaš partner še tako trudijo, tudi če čudežno čez noč močno osebno zrastejo, se ne morejo izogniti temu, da občasno ne bi naredili napake ali »napake«, ki vam bo poleg trenutne bolečine, jeze in prizadetosti prebudila ogromno starih čustev, ran in zamer, ki jih imate upravičeno do staršev oziroma starih krivic.

Umetnost odnosov je iskanje ravnovesja med bližino in distanco.  Občasna bolečina in prizadetost je nujna cena za ustvarjanje in doživljanje bližine. Kakšno ravnovesje lahko dosežemo je sicer odvisno tudi od naše volje in poguma, še precej bolj pa od naše sposobnosti za bližino. Ta sposobnost pa je neposredno povezana z našo sposobnostjo za soočanje in premagovanje neprijetnih občutkov in čustev.

Vztrajanje v odnosih s starši in intimnim partnerjem je poleg starševstva daleč najboljši »trening«, da se naučite poskrbeti zase, predvsem za svoj čustveni svet. Samo v takih odnosih se lahko naučite pristno odreagirati ter jasno postaviti svoje meje. Seveda pa se lahko odločite, da je vse to za vas prenaporno in se začasno ali trajno umaknete iz takih  odnosov. Odločitev je izključno vaša in niste nikomur dolžni polagati računov. Vam pa želim, da najdete moč in pogum za vztrajanje v odnosih. 

Pomagaj širiti doseg projekta. Deli ta prispevek:

Dodaj odgovor