Avtor prispevka: Izidor Gašperlin
Vir: Časopis Nedelo
Fotografija: Seattle 2012, (c) Izidor Gašperlin
Ker se že izgubljam v svojih razmišljanjih, bom vas vpašala za mnenje. Poročena sva že 12 let, imava enega otroka v šoli in drugega v vrtcu. Oba sva zaposlena. Moja služba je do 15h, njegova pa skoraj vsak dan do poznega večera.Tudi ob vikendih si prinese delo domov. Posledično seveda sama skrbim za otroka in dom. Zadnje čase pa pogosto prihaja domov zelo pozno, to je ob 3h,4h zjutraj. Iz službe sploh ne pride domov, pošlje mi samo sms, da gre še do te kolegice za katero je nekaj delal, da ji to odnese. Potem je ostal pri njej, da sta naredila še nekaj popravkov. Nato ga je menda povabila na večerjo in on je šel z njo. Prišel je ob 3h zjutraj. Pa to ni prvič in to ni edina kolegica. Jaz sem bila jasno zelo prizadeta, mu očitala, da za nas pa nima časa, da z mano ne gre na večerjo, da se z mano ne pogovarja pozno v noč, ker je seveda po službi utrujen. Povedala sem mu, da jaz tega ne morem sprejeti, da me boli. On pa vztraja, da je to čisto normalno, da si sama ustvarjam probleme. Da on lahko dela kar hoče, ker to dela itak za nas, da zasluži. Čeprav mu še nikoli nisem rekla za denar niti mi ga sam ne daje. Za otroka, zase in za gospodinjstvo imam dovolj.
Pa še naš tipičen vikend vam bom opisala. Običajno grem jaz z otroci dopoldan ven, on se med tem rekreira po svoje. Potem skuham, malo pospravim, grem z otroci in psom na sprehod, on spet ne gre z nami, ker prepočasi hodimo in gre raje sam na pohod. Potem se igramo, učimo, se skopamo in spravimo spat. On je pa ta čas za računalnikom. Vmes seveda najde čas za dnevnik. Jaz pa se, ko končno ležem v posteljo, počutim popolnoma osamljeno, sem žalostna in vedno bolj jezna nanj. Zamerim mu vsak dan posebej, ko se ne ukvarja z nami. Vidim, da je z nami v istem prostoru, pa ga vseeno ni!
Poskušam se pogovarjati z njim, on me sicer posluša, vendar nekega odgovora nima in vse ostane po istem. Občutek imam, da mu je popolnoma vseeno za nas, da ni del družine, da se ne morem zanesti nanj in tudi otroka se z vsem obračata samo name. Kje naj zdaj začnem, kako naj se znebim vseh teh negativnih čustev? Vem, da moram sama poskrbeti za svojo srečo, pa ne znam, ker še vedno mislim, da brez enakovrednega in pozornega partnerja ne morem biti srečna.
Valerija
Odgovor:
Tudi vi ste na koncu že sami nakazali smer, v kateri bi kazalo iskati rešitev zase. Dokler ne boste začeli verjeti, da zase in svoje življenje lahko poskrbite sami, toliko časa boste partnerju prepuščena dobesedno na milost in nemilost. Seveda pa je eno to razumeti, povsem drugo pa to tudi izpeljati v vsakdanjem življenju. Mogoče bi vam za začetek te poti pomagalo že samo to, če ugotovite, da ste že sami! Vi partnerja sploh nimate, kaj šele da bi bil enakovreden in pozoren. Če sledim vašemu opisu družine niti otroci nimajo očeta. Ta je očitno v povsem svojem svetu, povsem zaseden sam s sabo. Z vami in otroci niti ne ve, kaj bi. Za to ima svoje razloge, nekje se je pač naučil takega vzorca, zato ga ni treba obsojati. Kar pa ne pomeni, da mu je to treba spregledovati in še ne naprej omogočati. Najtežje mi je razumeti, da strpno prenašate celo to, da se zjutraj vrača s »poslovnih večerij« z drugimi ženskami. Res verjamete, da večerje trajajo tako dolgo in da poslovnih zadev ni bilo mogoče urediti že prej?
Vi torej že ste sami, sami tudi skrbite za otroke. Vsak dan dokazujete, da tisti vaš strah, da ne zmorete brez partnerja, sploh ne drži. Vi to zmorete že zdaj! Seveda bi bilo lepše, če bi ob sebi imeli, kot ste napisali, enakovrednega in pozornega partnerja. Vprašajte se, ali bi ta vaš partner sploh kdaj lahko bil tak. Ali še bolj preprosto: ali sploh čuti potrebo po tem, da bi se spreminjal v tej smeri? Iz vašega vprašanja je mogoče žal razbrati le, da sta odgovora na obe vprašanji »ne«. Če to drži, potem vam ostane samo še, da si vzamete časa, kot ga potrebujete, in se odločite ali želite s partnerjem, takim kot je, sploh še živeti naprej. Če se boste odločili, da ne, potem začnite čim prej delati v tej smeri. Edino, kar ste v tem primeru »dolžni« možu je, da mu to odkrito poveste. Če boste zmogli priti tako daleč, bo mož postavljen pred jasno odločitev: ali nadaljevati po starem in vas izgubiti ali pa skupaj stopiti na vašo pot sprememb. Za vas pa je predvsem pomembno, da vztrajate na svoji poti ne glede na njegove (ne)odločitve. »Osrečil« vas namreč ne bo ne ta, pa tudi noben drug partner ne. Smisel, svoje mesto in srečo v življenju boste morali najti sami. S pravim partnerjem pa bo vse to lahko samo še lepše in bolj polno.
Za konec bi vam samo še zelo naravnost napisal, da je morda (ne)početje vašega moža »normalno« v krogu ljudi, ki mu pripada. Razpravljanje o »normalnosti« je tako ali tako povsem neproduktivno. Dejstvo je, da za vas to, kar počne mož ni normalno. Da vsak večer ležete v posteljo osamljena, žalostna in zagrenjena. Upam, da boste zmogli, da tega ne boste sprejeli za »normalno«. Vaš partner si niti ne zasluži več, da se ga tako imenuje. Tudi kot oče svojim otrokom ne zmore nuditi skoraj ničesar. Če se bo zavedel teh svojih problemov in se jih odločno lotil, bo morda kdaj drugače. Vi pa morate medtem priti do korenin, ki so vas pripeljale in vas držijo v tako neenakovrednem in nezadovoljujočem odnosu. To je vaša resnična težava, ki se je morate lotiti in se manj ukvarjati s partnerjem. Če ne veste, kako se spoprijeti s to težavo ali vam bo ta naloga postala pretežka, si poiščite pomoč terapevta. Z njim vam bo morda uspelo najti izgubljeno samozavest, za katero so vas nekoč opeharili in jo boste nujno potrebovali na svoji poti sprememb.