Avtor prispevka: Izidor Gašperlin
Vir: Intervju za Nedelo
Fotografija: Zamrznjene stopinje, Ljubljana 2009, (c) Izidor Gašperlin
Se strinjate s trditvijo, da se starši danes soočajo s precej težjimi izzivi kot so se generacije pred 15 ali 20 leti?
Seveda, to je tudi ona osrednjih tem mojih predavanj z naslovom Vzgoja otrok v sodobnem svetu. Danes je bistveno težje biti starš, ampak danes je tudi bistveno težje biti otrok. Kaj se je tako zelo spremenilo? Temeljne potrebe otrok so enake, vsak še vedno potrebuje osnovne pogoje za preživetje, za psihološki in telesni razvoj, ter nekoga, ki mu da spodbudo in potrditev, da je v redu tak, kot je.
Včasih so bili starši alfa in omega, otroci so jim bili prepuščeni na milost in nemilost, interneta ni bilo, doma je bilo treba tudi kaj pomagati. Zdaj ni več samo po sebi umevno, da bo imel starš odločilen vpliv na otroka. Ogromno vplivov prihaja iz okolja, pritiski te zmešane družbe na starše in preko njih na otroke pa so bistveno večji kot v preteklosti. Mislim, da so starši celo boljši kot so bili nekoč, a zahteve in pričakovanja so mnogo večji. Ko otroci stopijo v drugo polovico osnovne šole, ni več samoumevno, da bodo še poslušali starše. To sta ključna razloga, so pa še drugi.
To, na kar sta v knjigi Otroci nas potrebujejo opozorila Gordon Neufeld, klinični psiholog in mednarodno priznani strokovnjak za razvoj otrok, in Gabor Maté, zdravnik in priznani avtor, je tudi meni precej spremenilo, predvsem pa razširilo pogled.
Ena ključnih ugotovitev, pred katero svarita avtorja, je tako imenovana vrstniška usmerjenost. Kaj je značilno zanjo in kaj je pri tem novodobnem pojavu najbolj zaskrbljujoče?
Na terapijah sem naletel na primere, ko so tudi dobri, skrbni, starši v puberteti izgubili moč in avtoriteto nad otroki. Sprva tega nisem razumel.
Znano je, da so otroški možgani nekje do desetega leta »narejeni« predvsem za uboganje. Otroci šele z vstopom v adolescenco razvijejo sposobnost samostojnega odločanja in so se staršem sposobni tudi upreti.
Leta pubertete so prvi preizkus, kako uspešna je bila vzgoja. Takrat se pokaže, koliko so starši uspeli ohraniti stik in avtoriteto, in ali je vez dovolj močna, da lahko otroku dopustijo svobodo in mu zaupajo.
Nekoč so otroke vzgajali oziroma za njih skrbeli vsi odrasli, s katerimi so bili v stiku, danes je drugače. Avtorja opozarjata, da starši zelo hitro izgubljajo moč, avtoriteto in vpliv na svoje otroke. Danes vedno bolj otroci vzgajajo drug drugega. Zdaj zanje ni več pomembno pripadati staršem, ampak je pomembneje pripadati vrstnikom. To pa pomeni, da otroci danes marsikaj naredijo in potrpijo v odnosih z vrstniki samo zato, da pripadajo temu krogu. Ali so v njem kolovodje, tisti, ki izsiljujejo in brcajo druge, ali pa so med tistimi, ki ubogajo in sledijo. Kultura mladostnikov in dozorevanje v potrošniški družbi jim narekujeta, da morajo biti kul. V teh odnosih ni nobene ranljivosti. Pri tem bi rad opomnil, da imamo težavo, saj se ves čas govori o tem, da ženske pogrešajo moško ranljivost. Sam pa na terapijah opažam, da vedno bolj izginja tudi ženska ranljivost .
Ne le, da v svetu, kjer otroci vzgajajo drug drugega, ni ranljivosti, tudi nobene odgovornosti ni. Tretja ključna značilnost pa je, da med njimi ni nobene navezanosti, zato lahko vsakega mimogrede zamenja nekdo drug. Če ne igraš po pravilih, tvoje mesto takoj zasede drug.
Ko vse te odnose, ki so brez ranljivosti, brez odgovornost in brez navezanost prenesemo v partnerske odnose, se znajdemo v razmerjih, ki so brez bližine in brez vsebine. Zato imamo toliko praznih partnerskih zvez, zato imamo manj otrok, saj si jih brez dobrega partnerskega odnosa niti ne upaš imeti. To je zdaj vse povezano v en velik kaos.
Krivdo za marsikatere odklone in neželena vedenja pripisujemo družbenim omrežjem in pritirani uporabi digitalnih naprav. Vi pa menite, da vse našteto ni vzrok, ampak zgolj posledica vrstniške usmerjenosti.
Vrstniška usmerjenost , ki sta jo avtorja zaznala že pred dobrimi desetimi leti, se je navidezno začela s pojavom digitalnih naprav, pametnih telefonov itd., ampak to je samo podpihovalec, simptom. Potrošniška miselnost, izguba starih vrednot, bistveno lažje življenje, novi stili življenja v zahodni civilizaciji, vse to je imelo svoj vpliv. Pojav je postal opaznejši ob prelomu tisočletja, ko so starši začeli otroke spuščati iz svojega nadzora.
Provanso navajata kot zgled, kjer imajo manj teh težav. Tam ni velikih mest, ohranili so tradicionalno kulturo in medgeneracijsko povezanost, še vedno hodijo po otroke v šolo, družijo se na tedenskih sejmih in podobno. Avtorja se v knjigi vedno znova vračata k tem rešitvam: medgeneracijskemu sodelovanju, družinskim in skupnostnim ritualom, nekdanjim vrednotam in povezovanju na osebni ravni, pogovoru iz oči v oči. Zagovarjata tudi idejo, da so otroci ves čas pod nadzorom staršev oziroma odraslih, ne pa da so prepuščeni sami sebi. Večinoma je na zahodu vse to v razpadu.
Starš lahko avtoriteto nad otrokom pridobi na tri načine: na podlagi nasilja, na podlagi odvisnosti (dokler boš pod mojo streho, boš delal tako, kot jaz hočem) in na podlagi navezanosti, kar je edino zdravo za odnose. Če pa otrok ni navezan na starše, ti nimajo moči avtoritete in tako njihov otrok laže pade pod vpliv vrstnikov. K temu pripomore tudi dejstvo, da današnji otroci občutijo vse manj odvisnosti v odnosu do staršev, saj se dobro zavedajo, da bodo starši zanje poskrbeli, včasih celo prej, preden bodo to potrebovali.
Da bi zadeve obrnili bolj v pozitivno smer, ni dovolj, da se problemov zavedajo le posamezniki, po vašem mnenju je potrebna celovita družbena sprememba. Kakšna in kako realno je pričakovanje, da bo sploh prišlo do tega?
Potrebne bodo radikalne spremembe. Naj pojasnim z analogijo z zdravstvenim sistemom in sistemom v domovih za ostarele. V obeh primerih vemo, da potrebujemo radikalno spremembo, tam gre za življenja, pa nam vseeno ne uspe nič premakniti. Problemi pri vzgoji in v šolah so bistveno bolj skriti, ne gre za tako usodna vprašanja, tako da je težko pričakovati, da bo družba in politika temu dala prednost. Za radikalen zasuk bo nujno sodelovanje družbe, staršev, šol in ustanov, ki skrbijo za otroke in mladostnike.
Spremeniti je treba mentaliteto staršev, saj je problemov vedno več. Nekateri se sicer prebujajo, vendar bolj za to, ker bi radi imeli mir, pa ga nimajo, ker imajo otroci težave, ker imajo anoreksije, se pretepajo, kradejo … Precej staršev se angažira, a žal ne na prave načine. Začeti bi morali pri sebi, namesto tega pa skušajo spreminjati otroke.
O vzgoji otrok obstaja mnogo slabih, predvsem pa naivnih knjig. Barbara Coloroso pa je napisala odlično knjigo Otroci so tega vredni, v kateri izpostavlja en vidik vzgoje, to je vzgoje za odgovornost, ki temelji na soočanju otroka z naravnimi posledicami njegovih dejanj, ne pa kaznih, ki nimajo nobene povezave z otrokovim dejanjem. Tipičen primer takih kazni so npr. prepovedi uporabe računalnika.
Glavna naloga staršev je vzgojiti odgovornega posameznika. To pa lahko naredijo le tako, da otrok nosi posledice svojih dejanj, da jih po domače povedano, da jih zaradi svojih dejanj dobi po glavi in ga to zaboli. Temelj njene filozofije je: soočajmo otroka s posledicami njegovih ravnanj in neravnanj, a pri tem pazimo, da ni ogroženo njegovo življenje, zdravje ali morala.
Vendar pa starši pod vplivom permisivne vzgoje pogosto ravnajo ravno nasprotno, ker želijo otroke obvarovati pred zoprnimi posledicami in negativnimi izkušnjami.
Ja, zato ker nekateri starši svoje poslanstvo razumejo tako, da se morajo oni, otroci in celotna družina imeti fajn. Pa ni tako. Večkrat sem že povedal, da tudi par ne pride skupaj zato, da bi se imel fajn, ampak da bi skupaj pospravljala neprijetnoprtljago, ki jima je bila krivično naložena v preteklosti. Seveda pri tem ni prepovedano, da se imata fajn, ni pa to glavni cilj.
Naloga staršev ni, da se imajo otroci fajn, ampak da jih pripraviš do tega, da bodo enkrat znali poskrbeti sami zase in morda nekoč imeli tudi svoje otroke. A kako boš opravil to nalogo, če jim ne postavljaš meja in če niso soočeni s posledicami svojih dejanj? Če sploh ne vidijo, kako deluje realni svet, če jih niti tega ne naučiš, da stvari pospravijo za sabo … Jaz sploh ne bi govoril več o zlajnanih težavah s preveč permisivno ali avtoritarno vzgojo, pri čemer se običajno nehajo debate o vzgoji. Raje govorim samo še o vzgoji za odgovornost: kaj deluje v želeni smer in kaj zagotovo ne. Vmes pa imajo svoboden kreativen prostor: zase in otroke.
Kako torej otroke usmeriti na pravo pot?
Neufeld in Maté vidita rešitev v tem, da ustvarimo »vas navezanosti«. Pojem je sicer malo čuden, pomensko se navezuje na čas, ko za otroke na vasi nista skrbela samo starša, ampak vsi odrasli ljudje in če se je dogajalo kaj napačnega, je vmes posegel eden od njih. Bilo je jasno, kaj je dovoljeno in kaj ni, danes pa ni več meja. Seveda se ne moremo s časovno kapsulo vrniti v preteklost, a družba mora vzpostaviti nek nov red, ki bo vsaj prbližno slonel na podobnih principih.
Otroški možgani se odločilno oblikujejo v prvih petih-šestih letih, izjemno prilagodljivi so samo še nekje do desetega leta. Zato menim, da morajo biti do tedaj večino časa pod nadzorom odgovornih odraslih. To so odločilna leta, ko je pri otrocih večino željenega še vedno mogoče doseči relativno lahko. S poudarkom na »relativno«. Kasneje je to z vsakim letom težje, predvsem pa zelo težki brez večjih posegov, ki močno vplivajo na mladostnika in seveda tudi na družino. Ali se starši danes sprašujejo, kje je njihov otrok in kaj počne od enih, ko se končna pouk, do štirih, ko starši pridejo domov? Kot odgovoren starš moraš vedeti, da si tudi doma za otroke odgovoren ves čas. To pomeni tudi, ko so na internetu. Vsi govorijo o tem, da so otroci preveč na internetu, da počnejo tudi problematične stvari, od gledanja pornografije do igranja iger na srečo, pa so se nekateri kar sprijaznili. To so nevarne stvari, zato je treba imeti poleg časovnega tudi vsebinski nadzor.
Ko pa otrok ni doma, je treba vedeti, kje in s kom je, in kdo je zanj odgovoren. Če je na šolskem krožku, je zanj odgovoren učitelj, in odgovoren je tudi za to, da se tam ne dogajajo neželene stvari. Če je na treningu, je zanj odgovoren trener, pa ne le za svoj odnos do otrok, ampak tudi za odnose med otroki. To velja tudi, če gre otrok na obisk k prijatelju. Tedaj pri starših preveriš, ali bodo doma ves čas in pazili na dogajanje med otroci. Tako gradiš »vas navezanosti« in zaupanja, da se povezuješ z drugimi odraslimi, katerim zaupaš svoje otroke. Pa to res počnemo ali nam je dovolj , da je otrok »pri prijateljih« in imamo mir?
Od kod po vašem mnenju izvira starševska brezbrižnost?
Zato, ker nam je v sodobni družbi na prvem mestu to, da se imamo fajn. Ker imamo starši toliko opravka sami s sabo, pa ker imamo toliko partnerskih problemov, dogovoriti se pa ne znamo. Zato nam paše, da otroci grejo in se zamotijo sami, s prijatelji …. Hočemo se imeti fajn in uživati v vsem, kar nam vesolje ponuja. A ker si tega ne priznamo, za vse krivimo druge, zlasti šolo. Premnogi se žal ne zavedajo, kakšna odgovornost je imeti otroke in kaj ti v resnici potrebujejo.
Na hude posledice pretirane uporabe digitalnih naprav opozarjamo že vrsto let. Španci so nedavno prepovedali uporabo mobilnih telefonov v šolah oziroma so jo strogo omejili, takšen ukrep že velja v Franciji in Italiji, Finska in Nizozemska ga bosta uvedli letos, o podobnem ukrepu razmišljajo tudi Danci. Kaj menite o teh potezah?
Moj odgovor je: končno! Ko sem bil lani maja na posvetu ravnateljev na Bledu, je eden od predavateljev na temo zasvojenosti in škodljivosti digitalnih naprav, govoril o raziskavah, ki jasno kažejo, da je že izpostavljenost svetlobi teh naprav sama po sebi škodljiva. Razložil je, kaj se v možganih dogaja, ko otrok riše, bere, ko se igra in pogovarja, in kaj se dogaja, ko je na eni od digitalnih naprav. Številne raziskave potrjujejo, da uporaba teh naprav enostavno otroku ne omogoča potrebnih izkušenj in situacij, ki jih nujno potrebuje za zdrav razvoj. Zato imamo zdaj generacije otrok, ki dejansko psihološko, umsko in čustveno niso razvite. Ustrezne izkušnje oziroma pogoje za celovit razvoj si namreč lahko pridobijo le v odnosih ali pa v neki posvečeni zdravi aktivnosti, ki zaseda večino njegovih čutov in kapacitet. Usodnih je že prvih pet, šest let, in če takrat zamočimo, je to zelo težko rešiti. V tistih letih so možgani še mladi in zato še izjemno plastični in je nanje lažje vplivati.
Otroci na digitalnih napravah uporabljajo le del svojih sposobnosti, ostale pa zakrnijo. Ob tem so pa pogosto še tiste, ki jih uporabljajo, hiperaktivirane, hipersenzibilizirane, kar je spet škodljivo. Skratka: niti približno ne dobijo, kar rabijo, kar pa dobijo, je preveč ali premočno za njihove sposobnosti.
Se zdaj večina staršev že zaveda nevarnosti?
Nekateri ja, nekateri pa jo še vedno podcenjujejo, tako kot podcenjujemo npr. podnebne spremembe, probleme v zdravstvu, ki je praktično že v razpadu. Vedno več pa je zaskrbljenih, in tudi v šolah, kjer plačujejo najvišjo ceno, jim je iz prve roke popolnoma jasno, kako zelo je stvar zavožena. A tu se začenja tipično slovensko podajanje vročega krompirja. Starši krivijo šole, šole nazaj krivijo starše in ministrstvo, politika pričakuje, da bodo šole same rešile problem … Resnica je ta, da je vse skupaj prišlo tako daleč, da tudi najboljši starši težko vse rešujejo brez podpore šole in družbe, šole pa brez podpore staršev lahko naredijo bore malo. Potem imamo pa še relacijo šola – ministrstvo. Izjava ministra ali nekoga z vrha Ministrstva za šolstvo (Urša, preveri pravilni naziv ministrstva) , da se je treba z problematičnimi otroki več pogovarjati, je milo rečeno smešna in se je nad njo povsem upravičeno javno zgražal eden od ravnateljev.
Bojim se, da v šolah zaman čakajo, da bodo birokrati sami od sebe kaj rešili. Zato sem na omenjem posvetu ravnateljev predavanje zaključil s provokacijo, da bom upanje v spremembe dobil šele, ko bodo učitelji skupaj z zdravo večino učencev šli protestirat z zahtevo, da se na nivoju družbe izvedejo ukrepi za vzpostavitev varnega in zdravega okolja v šolah.
Medvrstniško nasilje je tudi pri nas zaskrbljujoče, pa naj gre za medijsko izpostavljene primere ali vsakodnevna nadlegovanja posameznikov v šoli in na družbenih omrežjih. Zakaj ne znamo bolj odločno pokazati, česa kot družba ne bomo tolerirali?
Zato, ker se pri nas še vedno obsoja le fizično in spolno nasilje, psihičino nasilje pa se še vedno tolerira, čeprav je včasih bistveno bolj škodljivo kot fizično. Raziskave jasno kažejo , da imajo lahko otroci, ki so jih čustveno zlorabljali, hujše posledice kot tisti, ki so jih redno pretepali. Otroci, ki jih je oče zapustil v zgodnjem otroštvu, imajo večje težave kot tisti, ki jih je oče pretepal.
Na nivoju družbe bi morali radikalno spremeniti odnos do psihičnega, čustvenega nasilja. Izgubili smo mejo, do kam smemo in do kam ne. Od otrokom težko zahtevaš nekaj, česa se držimo odrasli. Kako bomo otroku, ki zmerja ali ponižuje nekoga, razložili, kako je to grozno, hkrati pa se npr. politiki s tem dobesedno obmetavajo med sabo? Problem imamo v družbi. A družbe ne bomo hitro spremenili, zato je treba stvari reševati tam, kjer jih lahko in jih moramo. V družinah in na šolah.
Zagovarjam stališče, da je kot skrajni ukrep treba iz šol izločiti otroke, ki so nasilni ali drugače izjemno moteči, še posebej če gre za kolovodje, pobudnike nasilnih dejanj. Ko sem to povedal na srečanju ravnateljev, mi je večina kimala, potem pa so rekli, da teh otrok nimajo kam dati. Odgovoril sem jim, da njihova naloga ni, da otroka dajo nekam drugam, ampak da ga izključijo. Od tu naprej so dolžni poskrbeti starši tega otroka, ki so tudi najbolj odgovorni za otrokove težave. Nikoli ni problematičen otrok – vedno so starši izvirni problem. Kot družinskemu terapevtu mi je bilo takrat in mi je zdajle, ko se pogovarjava, res težko za te otroke, saj so tudi oni najprej žrtev. Zavedam se, da je vsaka izključitev na nek način krivična do njih. Ampak enako se je treba zavedati, da so v enakovrednem odnosu med vrstniki storilci in da so njihove pravice omejene s pravicami večine ostalih otrok in učiteljev. In ravno na tej hudi družbeni dilemi prepogosto padamo, ker ne zmoremo sprejeti krutih, a edino učinkovitih rešitev. Žal zelo velja promerjava, sda 10 zdravih jabolk v gajbici ne bo pozdravilo tistega gnilega. Če pa se tega ne bo pravočasno izločilo, bo kaj hitro zgnila cela gajbica. In podobno se nam dogaja na šolah, ker se ne ukrepa odločno in pravočasno. Naivno upamo, da se bo problem rešil sam od sebe. Da se bo problematični otrok nekega jutra zbudil čisto drugačen. A se žal ne bo. Zato potrebujemo ustanove z ustreznimi strokovnjaki, ki bodo v sodelovanju s starši znali pomagati tem otrokom, da se bodo sposobni čimprej vrniti v normalno okolje.
Ravnatelji mi pogosto potarnajo, da se bojijo ukrepati zaradi staršev, ki so lahko tudi nasilni in grozijo z odvetniki. Pritožbe so tudi čez šolsko inšpekcijo, da prepogosto zagovarja naivna, mehka stališča, da praviloma potegnejo s starši ali predvsem iščejo, kje so ga v šoli polomili po črki predpisov, ki so itak nejasni. Skratka: pritoževanje drug čez drugega, psi lajajo, karavana pa gre mirno dalje … v prepad.
Toleranca do nasilja je velik problem. V šolah bi morali dosledno izvajati protokole o vzgojnih kazenskih ukrepih. Vne vem, kako je danes, v mojih časih so bili ustni opomin, pisni opomin, ukor, ukor pred izključitvijo, izključitev. Izključitev otroka iz osnovne šole je resna zadeva, zato bi se posamezne šole lahko razbremenilo, če bi npr. o tem čisto na koncu odločala neka komisija na nivoju države. Enako, če ne še bolj potrebujemo tudi jasne protokole za starše: kaj morajo, kaj smejo in česa ne, in kje se lahko pritožijo, če menijo, da se njihovemu otroku dela krivica. Seveda pa potrebujemo podobne protokole tudi za učitelje. Znotraj teh temelnih okvirov Odgovornim v šolah pa je treba dati podporo, da to lahko izpeljejo in jih potem tudi zaščititi.
Žal pa je prekletstvo Slovenije v naši razklanosti, v tem, da se ne znamo usesti in priti do nekega dogovora. Ali se naivno borimo za konsenz, ki je zelo redka dobrina ali pa se skregamo.