Avtor prispevka: Izidor Gašperlin
Vir: Časopis Nedelo
Fotografija: Refleksije, Bohinj 2011, (c) Izidor Gašperlin
Naj razložim. Imava 3 otroke, najmlajši je ravno shodil. Letos sem ugotovila, da me služba ne veseli več, zato sem si poiskala boljšo, a problemi so ostali. Nikoli nisem zadovoljna.
Otroke imam res rada, a včasih si zaželim tople besede tudi jaz. Moti me, ker me mož nikoli ne pohvali, vedno komentira, kako sem debela ( saj sem se res, ker imam 80 kg). dobesedno ponorel je za športom, ni ga. Jaz pa kuham, skrbim za vse….
Moje mame mož sploh ne prenese več. Meni reče da ji postajam vedno bolj podobna vem, kriva pa sem sama, ker ji ne znam postaviti meje. Ko pridemo, mi najprej reče da sem se zredila, kako rit pa imaš… Ali kaj podbnega, samo da me prizadane.
Sem se pred časom zbunila, ji svoje povedala. Da se nikoli nisem počutila podprto doma, da sem bila za vse sama, si plačevala s štipendijo. A nje se nič ne dotakne. Je zelo sebična in čustveni invalid. Moža to jezi in pravi da sploh naj ne grem več tja. Jaz pa vidim, da sem tako občutljiva…nesamozavestna.
Ko sem stara eno leto sta me starša za eno leto dala teti, da je skrbela zame. Dokler ni umrla, sem jo imela za svojo mamo. Zato jaz svojih otrok nikoli ne bi dala niti v varstvo, če ne bi mogla hodit v službo!!
Najraje me je imel oče, čeprav je bil zelo kritičen in šovinist, sem pri njem čutila, da me je imel rad. Ko pišem to pismo, me stiska v prsih, včasih ko slišim kakšno glasbo, pa se kar razjočem. Kaj je to? Zakaj nisem zadovoljna, če pa imam tri prekrasne pikece, službo, ki sem jo želela. Najbolj pa me jezi to, da sem šele sedaj spoznala, koliko bi v življenu lahko dosegla, če bi me le kdo podpiral!
Marija
Odgovor:
Ravno vaš zadnji stavek prinaša največ upanja za vas. Jeza vas bo »rešila«. Upravičeno ste jezni! Res ste bili za marsikaj prikrajšani. Starša sta vas pri enem letu starosti dala drugam, k teti?! Sploh niso važni razlogi, za vas je bila to zelo huda izkušnja. Za vsakega otroka bi bila, sploh v tako zgodnjem otroštvu. Ne vem, kaj se je dogajalo potem, iz tega kar pišete sklepam, da ste verjetno imeli vse prej kot srečno otroštvo. Zato dajte duška tej jezi, vendar pazite v koga jo usmerjate in kako jo izražate. Za prikrajšanost v otroštvu sta kriva starša, upravičena jeza za nazaj je torej namenjena njima. Čeprav sta se verjetno, kot vsi starši, trudila delati po najboljših močeh in namenih. Pišete, da se ne zmenita za vašo jezo in kritiko, da ne razumeta, kako vam je bilo ob njima? Veliko staršev je takih. Hoditi k njim je tako, kot bi se zaletaval v zid. Jeza pa se spremeni v nemočni bes, nato pa sram in žalost. Logično vprašanje se torej zdi, zakaj sploh še hoditi k njima. Po nove krivice, nesramnosti? Kako bi bilo nad staršema enostavno obupati, sprejeti, da nikoli sploh ne bosta – starša. Da zaradi tega morda vi sploh nikoli ne boste sprejeti kot otrok, da vaše krivice ne bodo nikoli poravnane. Da vam starši nikoli ne bodo dali vsaj malo od tistega, kar vam je ob rojstvu pripadalo, pa niste dobili?
Res je hudo vse to sprejeti, težko se boste izognili močni žalosti, če boste to poskušali. Ampak druge poti ni! Žal (ali na srečo) po letih niste več otrok. Zdaj ste tudi sami že mati in žena. Dokler ne boste zadosti odrasli in ne boste ustavili novih krivic, ki vam jih vedno znova povzročata starša, je precej večja verjetnost, da boste podobne krivice delali naprej. »Odrasti«, med drugim, za začetek pomeni sprejeti stanje takšno, kakršno pač je. Starši se očitno ne bodo prebudili, zato od njih ne morete pričakovati nič – vsaj dobrega ne. Če se bodo slučajno prebudili, se s tem ne rabite preveč ukvarjati in hoditi tja poizvedovat. Prebujeni starši pridejo sami od sebe. Dokler jih ni, se tam ni čisto nič spremenilo. Vsaj za vas ne. Ko boste sposobni staršem postavljati meje, jih boste lahko začeli tudi svojemu možu. Za postavljanje meja pa rabite jezo, brez nje vas nobeden ne bo jemal resno.
Ko se ukvarjamo s preteklostjo, je bila vaša odgovornost kot otroka skoraj zanemarljiva. Zato tako zlahka v svojem odgovoru skoraj vso odgovornost prenesem na starše. Ampak zdaj vi niste več otrok. Vaša odgovornost za vaše življenje je zato – samo vaša!! Minule krivice vam žal te odgovornosti ne zmanjšajo niti za odstotek. Sprašujete se, ali lahko več pričakujete od življenja. Seveda lahko! Ampak si boste morali to boljše življenje »prislužiti«. Enako kot vsi drugi. Ko boste začutili in sprejeli to odgovornost zase, se boste nehali dojemati kot žrtev, ker zdaj to niste več. Odnose, ki jih živite, soustvarjate sami. V knjigah lahko najdete razlage, zakaj »potrebujete« podoživljati povsem enake krivice, zakaj jih na nek način prav pomagate soustvarjati. Glavni končni razlog je ta, da se jim boste nekoč le uspeli zoperstaviti. Ste kdaj poskusili razmisliti v smer, kaj bi se npr. zgodilo, če bi shujšali na svojo idealno težo? Odpadel bi “glavni” razlog, da vas mož vedno znova kritizira in spravlja v podrejen položaj. Če bi vi imeli idealno težo, bi si on moral najti kaj drugega, s čimer bi vas držal na varni razdalji. Vi pa bi si morali najti kakšen drug »alibi«, zakaj si zaslužite vse te krivice. Ker če ste do konca odkriti, vi verjamete, da si jih. Pa si jih ne!! Povsem v redu ste, samo minule krivice so vas pripeljale do tega, da drugače pač še ne zmorete živeti. Ampak tega se da naučiti, predvsem otroci vas učijo vsak dan. Če bodo starši ostali »gluhi«, so otroci vaše največje upanje. Ko jim boste dali tisto, kar ste sami najbolj pogrešali, boste hkrati »pozdravili« to svojo rano. In spet boste odrasli za en korak bolj.
Kako boste vedeli, kdaj ste (čustveno) odrasli? Ko se boste lahko vrnili domov in od staršev ne boste nič več pričakovali in vas tudi z ničemer ne bodo več mogli »sesuti«. Ko boste to zmogli, bo to pomenilo, da ste globoko v sebi začutili, da zmorete preživeti tudi brez staršev. Za zdaj pa vaša podzavest naravnost kriči, da vi ne morete preživeti brez drugih (staršev, moža,…). Zato verjetno tudi dovoljujete, da se drugi na tak način obnašajo do vas in s tem dovoljujete, da se vam krivice še kar naprej dogajajo.
Upam, da vas bo tole moje pisanje spodbudilo, da ne odnehate. Da boste zmogli povedati partnerju, da tako ne gre več in da se bo treba začeti pogovarjati. Da se boste uspeli vsaj malo zjeziti tudi nanj. Če vama ne bo šlo, si poiščita pomoč. Glede na napisano, se ji bosta težko izognila. Če partner ne bo želel sodelovati? Potem si pomoč poiščite sami. Ne pozabite – za svoje življenje ste odgovorni sami. Da si ga uredite drugače, ne potrebujete moža. Bi pa z njim nemara lahko šlo lažje, seveda če bi bil pripravljen sodelovati.