Avtor prispevka: Izidor Gašperlin
Vir: Časopis Nedelo
Fotografija: Pot domov, Edinburgh 2013, (c) Izidor Gašperlin
Imam dva sinova stara okrog 10 let, eno leto sem ločena, ker je moj bivši mož imel hude težave z alkoholom. Že sicer je bil precej grob in nesramen, ko pa je bil pod vplivom alkohola, se je to stopnjevalo do te mere, da smo se ga vsi bali in se umikali pred njim. Sicer ni prišlo do fizičnega nasilja, je pa bil na vse mogoče načine psihično in čustveno nasilen. Sicer je finančno prispeval k skupnemu gospodinjstvu, vendar pa doma ni postoril praktično nič, vse je bilo na meni. On pa samo služba, rekreacija in druženje (beri: popivanje) s prijatelji. Po ločitvi se je odselil, tako da zdaj živim sama s sinovoma, ki ga seveda zelo pogrešata in sta vesela vsakih trenutkov z njim. Oče, ko je bil trezen in ko si je uspel vzeti kaj časa, je bil do sinov v redu, se je tudi poigral z njima in jim kaj pokazal. Do mene pa je po ločitvi, do katere je prišlo na mojo pobudo, še hujši. Ne nameni mi lepe besede, ves čas je osoren, nesramen in žaljiv. Vse to prenašam samo zato, da bi sinova imela čim več od njega. Pa se sprašujem, če delam prav?
V vašem zadnjem nasvetu v Nedelu ste napisali, da je spoštovanje edina stvar, ki nam v resnici pripada v odnosih. Da ni važno, kaj kdo počne – ga moramo vseeno spoštovati. S tem se res težko strinjam. Kako naj bivšega moža spoštujem ob vsem tem, kar je počel in še počne? Naj kar mirno požiram in prenašam njegov nesramen in agresiven odnos do mene, samo zato da bodo otroci imeli očeta. Če ne bi bilo otrok, bi z njim že zdavnaj prekinila kakeršen koli stik.
Simona
Odgovor:
V svojem vprašanju ste naredili napako, ki se pogosto pripeti tudi na naših terapijah: spoštljivost ste nehote zamenjali s spoštovanjem. Res je, spoštljivost nam pripada, ne velja pa to za spoštovanje, ki pa si ga moramo zaslužiti! Če je bivši mož do vas nespoštljiv ali celo nasilen, je dolga leta zanemarjal odnose v družini, ne skrbi za otroke, se obnaša neodgovorno in redno pije – ga ni treba spoštovati. Čeprav zaradi sostarševskih nalog vztrajate v odnosu z njim, lahko povsem upravičeno do bivšega moža čutite prezir, jezo, lahko celo gnus ali sovraštvo. Če ne morete čutiti spoštovanja do njega, se v to ne morete prisiliti. Poleg tega pa to tudi ne bi nikomur koristilo, še najmanj pa otrokom.
Naša pravica je, da se v sebi poljubno odzovemo na početje drugih, da preprosto čutimo, karkoli že čutimo. Stvar izbire in odgovornosti je, ali bomo to, kar čutimo, tudi ubesedili in pokazali. Ob vsem tem pa ostaja jasna in nepreklicna dolžnost, da tudi do nekoga, ki ga preziramo ali sovražimo, ohranimo minimalno spoštljivost. To je eden redkih aksiomov v odnosih. Drugi bi lahko bil, da se je treba držati dogovorov in obljub. Od tu naprej pa se začne neomejen prostor svobode, v katerem ni samo enega in edinega prav. Vsak ima pravico do svojih pogledov, prepričanj, vrednot in želja.
Spoštljivosti nikakor ne smemo zamenjati z vljudnostjo, prijaznostjo, mirnostjo, leporečenjem in prazno korektnostjo. Kriterij spoštljivosti v odnosih ne določa, kako se moramo pogovarjati, ampak kako se ne smemo. Na terapijah na opozorilo o nespoštljivosti pogosto dobim približno tak užaljeno ciničen odziv: »Ok, potem se bom pa samo še lepo in prijazno pogovarjal, ampak to ne bo prav nič zaleglo, saj me že zdaj ne sliši.« Odgovor, ki ga moram večkrat ponoviti, da ga oba res začutita, je neverjetno preprost: »Ni vam treba biti prijazen, sploh če čutite jezo ali razočaranje. Tudi ni treba govoriti lepo – samo spoštljivi morate biti – v besedah in dejanjih.«
Spoštljivost je ključna, če želimo odnos dvigniti na višji nivo. Čeprav sta ločena, sta z bivšim možem dolžna sodelovati pri svojih starševskih nalogah. Te se z ločitvijo niso prav nič spremenile, spremenil se je samo način, kako jih bosta izvajala. Zaradi ločitve je vse skupaj postalo samo še težje, zato je vajino sodelovanje nujno. Če se postavim v vašo kožo, se ob tem zagotovo znajdete v škripcih, kako ohranjati odnos in koliko »zaradi otrok« prenašati nespoštljiv odnos bivšega moža. Najprej pojasnilo, da ravno zaradi otrok ne smete dovoljevati in prenašati nespoštljivosti, sicer bi jim dajali zelo slab zgled, da je nespoštljivost in nasilje treba prenašati in da se pred njim ni mogoče zaščititi. Ko bo bivši mož prestopil vašo mejo tolerance, ga takoj na to opozorite in če kljub opozorilu ne bo prenehal, pogovor enostavno prekinite. Če boste to uspeli narediti odločno in spoštljivo, si nimate kaj očitati. To mirno vest vam bo ohranjala ravno zavest, da ste ob tem ostali spoštljivi. S tem pa boste otrokom tudi dajali zgled, da se bodo ustrezno postavljali zase, ko z odraščanjem dobijo potrebno zrelost in moč.
Ker je težko verjeti, da bi se bivši mož kar naenkrat spremenil, tudi če boste do njega dosledno spoštljivi, bi vam za konec dal še dva konkretnejša nasveta. Prvi je, da pogovore omejite samo na izpolnjevanje starševskih dolžnosti. Nikakor ne začnite pogrevati drugih tem, saj sta ločena in nista več partnerja. Ne nasedajte trikom, s katerimi bi vas on poskušal zvabiti v to močvirje. Ob tem pa razmislite, kdaj in kje se bosta srečala in pogovarjala. In če v pogovorih ne bosta zmogla ustrezne spoštljivosti, potem lahko sodelujeta in se dogovarjata tudi na druge, manj »vnetljive« načine. Recimo preko e-sporočil.