Avtor prispevka: Izidor Gašperlin
Vir: Časopis Nedelo
Fotografija: Razdvojenost, Reykjavik-Islandija, 2014, (c) Izidor Gašperlin
S partnerjem sva skupaj že 6 let. Ker je bil cele dneve v službi in mi ni kaj dosti pomagal, se je občasno zgodilo, da sem s sinčkom prespala pri mojih starših. Partnerju je to začelo zelo odgovarjati, ker je imel na ta način svobodo in mir, zato me je začel spodbujati, naj pri starših ostajam par dni na teden. Priznam, da mi to nekako odgovarja, ker sem pri starših deležna pomoči in lahko malce zadiham. Se mi pa zdi čudno, da z otrokom živiva malo tu malo tam. Počutim se, kot da nismo prava družina. Zdaj pa k bistvu problema: partnerjevo obnašanje glede seksa. Kadar si partner zamisli, da bova seksala in do tega ne pride (najpogosteje je razlog, da otrok prepozno zaspi), se potem partner do mene obnaša zelo odbijajoče. Ignorira me in je pasivno agresiven, čustveno se popolnoma oddalji od mene, nasršen je in nesramen, kritizira me na vseh področjih. Partner se tudi pritožuje, da je najin seks dolgočasen, da moram biti bolj pustolovska, da hoče eksperimentirati. Meni se zdi najin seks čisto normalen, kvečjemu si želim, da bi bil bolj ljubeč in morda bolj strasten. Menim, da velik del problemov glede najinega seksa izvira tudi iz tega, da on iz porničev dobi nerealne predstave in jih hoče udejanjati v najinem odnosu. S partnerjem sva o vsem tem že velikokrat govorila. Pravi, da ga zavrnitev pri seksu zelo prizadane, za to krivi rane iz otroštva. Opažam, da je partner zelo povzel te vzorce. Npr. enako kot njegov oče rad globoko pogleda v kozarec. Mene njegovo pretirano pitje moti, ampak on pravi, da je to njegova stvar in da ima mejo.
Da ne bo izgledalo vse samo kot slabo – nekatere stvari so tudi pozitivne. Včasih gremo z otrokom v igralnico ali na igrišče in se igra z njim. Pa ko mu naročim, naj kupi čevlje ali oblekice za otroka, jih ponavadi prinese že naslednji dan. Tudi ko se kaj pokvari v stanovanju, poskrbi za to. Plačuje položnice in večino hrane. Zna biti tudi ljubeč, čeprav je to žal preredko. Imava obdobja, ko se dokaj lepo razumeva, potem pa spet poči. Preden sva imela otroka je nekako šlo, potem pa je šlo vedno bolj navzdol, predvsem zaradi manj spolnosti in tudi zato, ker mene moti, da premalo sodeluje pri ukvarjanju z otrokom.
Včasih sem bila umirjena in nikoli nisem povzdignila glasu, v zadnjih mesecih pa se mi je nekajkrat zgodilo, da sem se zdrla na partnerja – toliko je bilo nabranih čustev in bolečine. Potem je bil zelo užaljen, rekel je, da sem neuravnovešena in me je dolgo ignoriral. Strinjam se, da dretje ni bilo konstruktivno, zato se zdaj nadziram glede tega. Me pa moti, da ko hočem povedati svojo plat, me ponavadi utiša in reče, da se mu ne da pogovarjati. Mi prosim napišete objektivno mnenje, ker mogoče sem pa jaz tista, ki ne vidi realne slike?
Nika
Odgovor:
Tudi če bi lahko dal “objektivno” mnenje, bi moral prej imeti tudi vaš partner možnost, da pove svoj pogled na vajino zvezo in težave v njej. Sem pa iz vašega res dolgega vprašanja, ki kaže na globino vaše stiske, izluščil teme, kjer lahko že samo s splošnimi odgovori nakažem smer razmišljanja in, vsaj upam, tudi vašega delovanja.
Zmeda v vajini zvezi se kaže že s tem, da še nista uspela zgraditi niti temeljev varnega doma. Selitve med novo in izvorno družino so lahko začasna in kratkotrajna rešitev. Drugače se spremenijo v potuho. Potuha vaših staršev vama s partnerjem omogoča, da fizično ločena precej težav ohranita na varnem, pometenih pod preprogo. Če bi želela ustvariti pravi dom, bi morala ugrizniti vanje, jih rešiti ali se vsaj naučiti živeti z njimi. Lahko da s partnerjem tega res še ne zmoreta, vendar enkrat bosta pač morala. Vaši nekontrolirani izpadi so že jasen znak, da zmanjkuje prostora pod preprogo. Res ni lepo kričati na partnerja. Umirjeno prenašati vse to, kar počne vaš partner, se zdi bolj zrelo, a je daleč od tega. Sem odločen nasprotnik nasilja, vendar vaše izpade ocenjujem za precej manj škodljive kot umirjeno prenašanje tega, o čemer pišete. Jeza, ki se je v vas končno začela prebujati, vam bo pomagala, da se boste zmogli vsak dan bolj postavljati zase. Samo naučiti se jo morate izražati na ustrezen način.
Če sledim vašemu vprašanju, ima partner težave tako s spolnostjo kot tudi alkoholizmom. Zagotovo je to povezano z njegovimi ranami iz otroštva. Lepo od vas, če ga v tem razumete in se zavedate, da svojih težav ne bo zmogel rešiti čez noč. Ga pa ne opravičujte! Tega, kar počne vam ni treba tolerirati. Vsak od nas ima svoje rane iz otroštva, kar ne pomeni, da imamo zaradi tega pravico početi, kar se nam zljubi. Če vam do česa ni in se vam je uprlo telo, potem to spoštujte. Pa to ne velja samo za spolnost. Spoštujte sebe in svoje občutke. Če vas nekaj moti, potem je partner dolžan to upoštevati. Če v odnosu kaj pogrešate, bi vam partner moral vsaj prisluhniti, če vam že ne more ustreči. Tudi vi imate rane iz otroštva. Zato lahko vsaj malo pričakujete, da bo partner to upošteval in toleriral. Nekajkrat ste se razburili in se že zavedate, da to ni prav. Se ne izgovarjate na svoje zgodnje rane, kar kaže na vašo prebujeno odgovornost. Se vaš partner zaveda, da ima težave s povsem tehničnim dojemanjem spolnosti in alkoholom? Začetek reševanja katere koli težave je, da se je začnemo zavedati. Dokler se partner ne zave svojih težav, ne morete pričakovati izboljšav v vajinem odnosu. Koliko in kdaj se jih bo zavedel, je njegova stvar. Vi k temu lahko prispevate predvsem s tem, da vztrajate in se postavite zase, ko partner želi od vas nekaj, do česar vam ni. Partner ima seveda vso pravico do želja in pričakovanj. A povsem enako velja tudi za vas. Vaša želja po večji nežnosti ni čisto nič manj vredna od njegove po pogostejši spolnosti. Nasprotno pa imajo vaša pričakovanja, da vam partner bolj pomaga v skrbi za otroke, neprimerno večjo težo kot njegove želje po eksperimentiranju. Pa pri tem ne gre za moralo ali predsodke. Skrb za otroke, dokler se ti ne postavijo na svoje noge, je naravna obveza obeh staršev! Težko boste našli koga, ki bo enako trdil za eksperimentiranje v spolnosti.
Z željami ni in ne more biti nič narobe. Naj bodo te povezane z nežnostjo, sodelovanjem, strastjo ali eksperimentiranjem v spolnosti. Vsak ima svoje vrelec, iz katerega se na skrivnostne načine napajajo. Težave se začno, ko od drugih začnemo pričakovati, da nam jih bodo izpolnjevali. Še bolj, ko ne znamo sprejeti, če nam jih ne. Od partnerja seveda lahko pričakujemo, da bo sodeloval pri izpolnjevanju želja. V tem je eden od smislov partnerskega odnosa. Vendar ima vsak svoje meje, preko katerih enostavno ne sme. Če drugemu izpolnjujemo želje z nasiljem nad svojo vestjo ali telesom, bo taka “usluga” odnosu naredila več škode kot koristi. V vašem primeru se dogaja ravno ravno to. Da poskušate partnerju ustregati preko svojih meja. Poskušate pristati na to, kar se vam upira in celo boli. Prebujajoča jeza je jasen znak, da se to dogaja in da morate s tem prenehati. Po drugi strani pa partnerju dopuščate, da povsem ignorira vaše potrebe in želje. Čeprav ga ne bi čisto nič bolelo. V partnerski zvezi je ravno pogovor tisti, ki zvezo ohranja in krepi. Je njen nujni in verjetno najpomembnejši element. Če se partnerju upira pogovor, je to nekaj povsem drugega, kot če se vi uprete kateremu od njegovih spolnih pričakovanj. V tem pogledu je nasvet precej enostaven. Spoštujte svoje telo, občutke in svoje meje. Ne prevzemajte odgovornosti in krivde za posledice, ki bi s tem nastale. Še posebej ne za partnerjevo nezrelo obnašanje. Od njega zahtevajte sodelovanje pri skrbi za otroke. Ne bežite k staršem, ampak vztrajajte v svojem domu in od partnerja pričakujte pripravljenost za pogovor. Precej jasni in enostavni nasveti. Pot do njihove uresničitve pa je žal vse prej kot taka. Potrebnega bo kar precej poguma in vztrajnosti. Želim vam, da ju čim prej najdete.