Avtor prispevka: Izidor Gašperlin
Vir: Časopis Nedelo
Fotografija: Od višine se zvrti, Dubai 2013, (c) Izidor Gašperlin
Imam vprasanje glede odnosov in spolnosti. Star sem 28 let in sem že dobro leto v vezi s punco, s katero tudi živiva skupaj. Mislim da imam problem z resnimi vezami. Ko nek odnos postane bolj resen, se začnem zapirati vase in padem v neko depresijo. Zgubim potrebo po spolnosti in se nekako temu izogibam. Še vedno pa se samozadovoljujem. Problem je v tem, da se mi je to zgodilo že večkrat. Vedno se je končalo s tem, da sem se z dekletom razšel. Veze sicer niso bile popolne, ampak po pogovoru se puncam vseeno težave niso zdele tako resne, da bi bilo potrebno vezo prekinit. Meni so se problemi zdeli veliki, tako da ne vem ali je bila tu vpletena moja preobčutljivost na kreg ali samo podzavestna zahteva po nekem korektnem in urejenem odnosu. Proti koncu je bil prepir večinoma glede brezveznih stvari.
Moja starša sta ločena in mi nikoli nista predstavljala nekega zgleda dobrih odnosov. Mogoče sem zato v sebi ustvaril visoka pričakovanja, kaj hočem od veze in partnerja in potem, ko se to v resnici ne zgodi, sem razočaran in odmaknjen. Vsakič, ko začne veza iti navzdol, me to močno psihično obremenjuje, po glavi mi gredo misli nevrednosti, nesposobnosti in posledično ljubosumja. Zanima me kakšne izkušnje imate vi po pogovorih s pari in posamezniki, ker jaz ne ne vem več ali je ta pot navzdol posledica mojega strahu pred čustveno soodvisnim odnosom ali strah pred še eno propadlo vezo in podaljševanje veze, ki ne funkcionira. Trenutno sem se spet znašel v vezi, ki je tik pred razpadom in se vam za vaš odgovor iz srca zahvaljujem.
Tine
Odgovor:
Zanimivo je, da ste v teh nekaj vrsticah napisali vse bistveno. Zdi se, kot da se bistva problema že zavedate, samo ne veste, kako se lotiti njegovega reševanja. Ko se znajdete na tej stopnji nadaljni nasveti ne morejo kaj dosti koristiti. Velja tudi za tega mojega. Ko se nekdo zaveda svoje težave, a ne ve kako se izmotati iz nje, je smiselno razmišljati o zunanji (terapevtski) pomoči.
Če se vrnem k vašemu vprašanju. Od staršev niste dobili nekega zgleda, modela dobrih odnosov. Zato ste si morali tak model ustvariti sami. Kaj je pri tem na vas najbolj vplivalo (knjige, filmi, navidezno ali resnično zadovoljni pari,…) niti ni tako pomembno. Ključno je, da gre v vsakem primeru za nek fantazijski, umetni model, ki ga stvarnost nikdar ne dosega. Tudi zato ste verjetno v odnosih vedno nezadovoljni. Ker jih hote ali nehote primerjate s svojim (idealnim?) modelom. Taka primerjava vedno vodi v nezadovoljstvo. Tega nezadovoljstva se je možno lotiti tako, da se odpoveste idealnim pričakovanjem ali pa da prekinete zvezo in upate, da boste v naslednji bližje temu idealu. Izgleda, da se vi praviloma odločate za to slednje. Vendar zdaj že sami nekako čutite in ugotavljate, da to ne pelje nikamor in bi želeli ta vzorec spremeniti. A to, kar sem napisal v prejšnjih vrsticah, je še vedno bolj na površju vsega dogajanja. Bistvo je še precej globje – gre za močan strah pred bližino in intimnostjo. Si jo želite, a hkrati se je še bolj bojite. Ko zaradi zbliževanja s partnerko vse skupaj postane preveč nevarno, že najdete nekaj, da imate opravičilo, da se odmaknete nazaj na varno razdaljo. Ni boljšega načina za vzdrževanje te »varnostne razdalje«, kot so konflikti »zaradi brezveznih stvari«. Ko si dva prideta nevarno blizu, je prepir odlično sredstvo za nevtraliziranje bližine in umik na varne položaje. Če ni razloga zanj, si ga je treba izmisliti. Nemir in strah (spet) postajata neznosna.
Žal tudi vi ne morete živeti odnosov, kot si jih želite, ampak take, kot jih zmorete. Vaši dosedanji odnosi z ženskami kažejo na to, kar trenutno zmorete. Zmorete toliko, kot so vam dali starši in kot ste se potem uspeli naučiti sami. Zato z vami ni nič narobe, če ne zmorete več. Težave v odnosih verjetno izvirajo tudi iz tega, ker sami niste zadovoljni s sabo, ker najprej sebe ne sprejmete takega, kot ste. Kot pišete, se vašim puncam niso zdele težave toliko resne, da bi zvezo prekinile. Drugače povedano, ste jim bili taki kot ste, povsem dovolj všeč in sprejemljivi, da bi z vami vztrajale in iskale rešitev naprej. Zakaj torej vi sebi niste všeč in sprejemljivi?
Ko gre za odnose, zmorete, kolikor pač zmorete. Če se boste želeli naučiti več, potem boste morali končno v nekem odnosu vztrajati, ne pa pobegniti vsakokrat ob prvih večjih težavah. Ne vem, če je ta zveza tista, ki bo ostala. Skoraj zagotovo pa je zveza, v kateri bi morda kazalo vztrajati in zdržati nekaj več časa. Vsaj do takrat, da boste točno vedeli, zakaj jo boste prekinili, če bo do tega prišlo. Če se boste učili še naprej sami s sabo, potem boste samo utrjevali svoje fantazije in ideale. Če boste vztrajali v zvezi, jih boste nasprotno soočali z realnostjo in jih počasi morda ne boste potrebovali več. Zaradi slabe dote, ki ste jo dobili od staršev, žal ne morete pričakovati brezskrbnih in mirnih odnosov. Ni je ženske, ki bi vam to lahko omogočila. Prostor zanje boste najprej morali narediti pri sebi. Če ne bo šlo, si s trenutno partnerko poiščita pomoč terapevta. Tudi če na koncu ne bosta ostala skupaj, bosta vsaj vedela, zakaj gresta narazen. Ob tem se pa še marsičesa naučila.