Avtor prispevka: Izidor Gašperlin
Vir: Spletni portal Mojaleta.si
Fotografija: Žehta, Burano 2014, (c) Izidor Gašperlin
Kakšna je pravzaprav naravna vloga starih staršev (v odnosu do vnukov)?
Raje kot o »naravni« bi govoril o zdravi vlogi starih staršev. Še posebej v vedno bolj zmedeni sodobni družbi, ko normalno in naravno žal postaja marsikaj. V tem smislu je odgovor na vaše vprašanje zelo preprost: pod zdravo vlogo starih staršev se lahko šteje vse, kar otrokom ne škodi. Od tu naprej res ne gre več kaj dosti komplicirati. Bolj ko pustimo stare starše pri miru, bolje se bo razvijal njihov odnos z vnuki, kar je že samo po sebi koristno za otroke. V več odnosov, kjer se jim ne škodi, so vpeti, več in hitreje se lahko naučijo. Starih staršev pri njihovih letih tudi nima smisla spreminjati, na nek način je to celo nespodobno do njih. Začrta se jim jasne meje in okvirna pravila, znotraj tega pa se jim pač zaupa. Če se jim ne, potem jim ne smemo pustiti otrok brez nadzora. Za otroke niso odgovorni stari starši, ampak starši. To nosi s sabo pravice, seveda pa tudi kup obveznosti.
Kako se odnos starih staršev do vnuka razlikuje od odnosa do svojih otrok?
Glavna razlika je ravno v prej povedanem: stari starši niso odgovorni za vnuke, za njihov razvoj, morebitne težave ipd. Stari starši so samo in zgolj odgovorni za svoj odnos do vnukov. Zato jih ne morejo npr. razvaditi ali naučiti neželenih navad. Tudi če se to na videz zgodi, so za to odgovorni starši, ker so to dopustili. Če stari starši uspejo pridobiti tako močan vpliv na vnuke, bi se morali starši najprej vprašati, kdaj in kako so tako zanemarili otroke, da se je to sploh lahko zgodilo. Na tem mestu pa bom uporabil izraz »naravno«. Otrok se rodi z bore malo sposobnostmi. Ena od njih je izjemna potreba in sposobnost, da išče stik, navezanost na odraslega, ki mu edini omogoči preživetje. Naravno je, da se ta izjemna, usodna navezanost udejani v odnosu s starši. Če se ne, potem so starši zanemarili svojo naravno vlogo. Pri tem ni nobenih odpustkov. Starši, ki krivijo stare starše za težave otrok, so v tem smislu nekorektni, predvsem pa nezreli.
Zato je tudi toliko lažje biti stari starš. Veliko resnice je hudomušnem pregovoru, da so otroci nujno zlo, da prideš do vnukov. Vnuke lahko sprejemeš, ko ti ustreza in ko ti jih je dovolj, jih lepo odložiš nazaj staršem. Če ne kršiš pravil in prepovedi staršev, lahko z vnuki počneš, kar se ti zljubi. Gre za nezavezujoč odnos, v katerem daješ in jemlješ, ko in kar ti ustreza. Seveda to velja znotraj ključnega pravila, da s tem ne škodiš vnukom.
Kako (ne)kakovost odnosa med odraslimi otroki in njihovimi starši vpliva na vnuke? (Kako se težave zrcalijo na vnuke in obratno, kako se dober odnos med starši in starimi starši zrcali na vnuke)?
Posledice so spet odvisne od tega, kako starši uspejo upravljati s težavami s svojimi starši. Če starša zmoreta postaviti jasno mejo med njunima izvornima in svojo novo družino, vnuki ne morejo utrpeti kakšnih hujših posledic. Zaradi postavljanja mej bodo sicer prikrajšani za pogostejši odnos s starimi starši, vendar ta odnos ni ključen za zdrav otrokov razvoj. Zato ga je mogoče že takoj ali kadar koli v prihodnosti nadomestiti s podobnimi. Za otroke je ključen samo odnos s starši. Če je ta kvaliteten, potem se bo otrok brez večjih težav naučil plesti ostale odnose, ki mu jih na pot prinese življenje. S starimi starši ali brez njih.
Ali je naravno, da se odnos med starimi straši in starši spremeni po prihodu vnukov? Do kakšne mere je pričakovati, da se odnosi spremenijo?
Rojstvo prvega vnuka je zagotovo močna prelomnica. Prej otrok, zdaj čez noč postane starš. Prestopljena je točka, na kateri se nepovratno začne odgovornost novega starša, naj bo na to pripravljen ali ne. Stari starši morajo to uvideti in biti to tudi sposobni sprejeti. Predvsem pa spoznati, da se ni rodila njihova nova igrača, ampak ena velika odgovornost, pri kateri bo njihov otrok v svoji novi starševski vlogi potreboval najmanj spoštljivost in podporo, vsaj občasno pa tudi konkretno pomoč. Temu primerno morajo stari starši spremeniti odnos in svojega otroka šteti za odraslega in se tako do njega vesti. Tudi če morda še ni.
Kakšen je čustveno „zdrav“ odnos starih staršev – v odnosu do staršev (in posledično seveda do vnukov)? Kdaj stari starši prestopijo meje in se preveč vtikajo v vnuke, vzgojo, ne spoštujejo odločitev staršev itn.?
Kar se tiče vnukov sem izpostavil že prej: stari starši morajo najprej spoštovati pravila in meje, ki sta jim jih postavila starša vnukov. V novo nastalo družino lahko vstopajo samo, ko so povabljeni in so se dolžni vesti v skladu z vrednotami in običaji te nove družine, ne glede na to, kaj si sami o tem mislijo. Sami od sebe lahko ponudijo pomoč ali nasvet, vendar ju lahko dajejo samo, če so za to izrecno naprošeni. Sicer to ni nobena pomoč, ampak vsiljivost, pokroviteljstvo in nespoštljivost. Pri tem je modro upoštevati Trstenjakovo misel, da drugemu pomagaš samo tisto, kar te je prosil in toliko, za kolikor te je prosil.
Vtikanje starih staršev v vzgojo, kritiziranje partnerja-sostarša, izpostavljanje svojih interesov, prikazovanje sebe kot žrtev, izpostavljanje nekih pravic do vnukov, kršenje navodil in pravil staršev so najbolj tipični primeri prestopanja mej.
Ni treba, da se stari starši strinjajo z odločitvami in vrednotami vnukovih staršev, zadošča, da jih spoštujejo. To je temeljno pravilo, ki bi se ga morali držati, žal pa se redko upošteva. Posebna pravila, ki se jih morajo držati, ko so jim vnuki zaupani v varstvo, se jim lahko zdijo povsem butasta, vendar se jih morajo vseeno držati. Ali pa odkloniti varstvo. Tudi stari starši imajo pri vnukih poleg obveznosti tudi pravice. Najmanj to, da postavijo pogoje pod katerimi bodo imeli otroke v varstvu.
Kaj sploh lahko naredijo starši v takšni situaciji?
Predvsem je treba ohraniti mirno in trezno glavo. Edino tako je mogoče ohraniti tudi spoštljivost do starih staršev, ki je nujna, če želimo po koncu konflikta imeti mirno vest. Otrok, ki se ne zmore zase postaviti na spoštljiv način, žal naloge ni opravil do konca. Čeprav morda ponosen, da mu je to končno uspelo, ga bo kljuvala krivda, ker ni bil spoštljiv do staršev. Tako so narejeni naši možgani in to se ne bo spremenilo.
Če sta glede vzgoje otrok v konfilktu starš in stari starš, je v osnovi zadeva povsem preprosta – odloča volja starša! Od tu naprej je naloga starša, da končno postavi meje med svojo staro in novo družino. To je namreč vedno ključna težava, skrita pod kopico navideznih zapletov med starši in starimi starši. Običajno eden od partnerjev-staršev išče srednjo pot, ki bo za vse prav, kjer je ni. Vedno, ampak res vedno je treba stopiti na stran partnerja-sostarša in svojo novo družino zaščititi pred vsiljivci. S tem partner tudi odločno stopi na svojo stran, na pot dejanske samostojne odraslosti.
Tasti in tašče nikoli niso resnična težava. Drugače povedano, nikoli niso prave težave odnosi med partnerjem in starši drugega partnerja. Prepiri, nagajanja, sramotenja in podobno se v teh odnosih praviloma pojavijo zaradi slabih ali nerazrešenih odnosov med partnerjem in njegovimi starši. Ker se prikrivajo resnične težave v tem jedrnem odnosu starš-otrok, izbruhnejo nadomestni problemi drugje, tam kjer je to na nek način lažje sprejeti in prenesti. Bom napisal zelo direktno: če so stari starši dovolj dobro opravili svojo nalogo pri svojem otroku, potem je malo možnosti, da bi prišlo do večjih težav in prepirov z njegovim partnerjem. Če so starši svojega otroka ustrezno vzgojili, kar pomeni, da so ga usposobili za samostojno pot v življenje in tudi resnično sprejeli to njegovo samostojnost, čemu bi se potem sploh zapletali z njegovim/njenim partnerjem?! V partnerski odnos svojega otroka se stari starši nimajo čisto nič več za vtikati. Tudi ali še bolj, če živijo pod isto streho. Ob spoštovanju tega preprostega pravila prostora za nerazumevanja, nespoštovanja in prepire enostavno zmanjka.
Drugo temeljne pravilo za dobre odnose med generacijami pa je, da težave vedno odpravlja partner s svojimi starši. Ko se drug partner začne neposredno zapletati s tastom/taščo, to ne more voditi drugam kot v nove zagate. Izjema so lahko le manjše, vsakodnevne zadeve. Ko pride do resnejših zadev, še posebej če gre za različne poglede ali celo nesporazume, mora odgovornost prevzeti partner v neposrednem odnosu s svojimi starši. Še posebej to velja za sinove. Žal živimo v obdobju, ko je odločno preveč moških, ki so pod premočnim vplivom svojih mam. Prepiri in zamere med snahami in taščami so skoraj vedno posledica tega, ker sinovi ne znajo postaviti jasnih meja svojim materam. Posledično se izvorni konflikt med sinom in mamo prenese tudi v prepire med partnerjema. Sin, če si želi naziva moški in dober partner, bi moral svojo mater dosledno ustavljati na mejah svoje nove zveze ali družine. Seveda enako velja tudi za hčere.
Starih staršev ni mogoče spreminjati, spremenili se bodo, ko se bodo za to odločili. Namesto borbe z mlini na veter je zato dosti bolj koristno, če starša energijo usmerita v borbo za osamosvojitev od izvornih družin in krepitev njunega odnosa. To je prva in osnovna naloga, ki bo v končni posledici tudi najbolj obvarovala vnuke pred napakami starih staršev. S tem se nikakor ne more poslabšati odnos o s starimi starši. Nasprotno! S tem bodo šele postavljeni pogoji, da se bodo kvalitetni odnosi v razširjeni družini sploh lahko začeli. Zatiskanje oči nikomur ne koristi. Odnosi so, kakršni so. Če so slabi, je to predvsem odgovornost staršev.
Zasledila sem tudi članek, v katerem piše, katere/kakšne (toksične) povedi stari starši nikoli ne bi smeli izreči vnukom, na primer: tega ne smeš povedati mami in očetu, tako si razvajen/a, mi boš dal poljub oz. pridi in poljubi babico/dedka, tvoji starši nimajo prav itn. ter negativne izjave povezane s hrano in videzom – si se zredil/a, ogromno poješ, izjave povezane s spolom, (ne)sposobnostjo in podobno. Kako takšne negativne izjave vplivajo na vnuka in njegovo psiho? Kako jih prepoznati?
Najprej se je treba zavedati, da je razen pri opaznejših oblikah fizičnega in psihičnega nasilja praktično nemogoče vnaprej predvideti, kakšne posledice bodo za vnuke. Ti so si med samo različni, imajo različno notranjo moč in temperement. Kar je na prvo žogo videti kot negativno, lahko otroka okrepi in mu ne pusti nobene škode. Kar je videti nedolžno, lahko pušča trajne posledice. Pametovanje na pamet in na zalogo je povsem odveč.
Zato sem na začetku najinega pogovora izpostavil, da je treba postaviti neke skrajne meje in pravila, znotraj tega pa pustiti starim staršem, da gradijo odnos z vnuki po svojem okusu, predvsem pa tudi po svojih zmožnostih. Vsi imamo omejitve in vsi delamo napake. Kot sem že poudaril, k sreči napake starih staršev nimajo nekih pomembnejših posledic. Seveda, tega ne smemo pozabiti, dokler niso na noben način nasilni do vnukov. V prej navedenih »toksičnih« stavkih je zaznati kar precej primesi čustvenega izsiljevanja in sramotenja, oboje spada med psihično nasilje. Če se to redno ponavlja in v izrazitih oblikah, potem je nespametno brez nadzora puščati otroke pri starih starših.
Najlažja pot za prepoznavanje (prikritih) oblik (psihičnega) nasilja je, da se ga naučimo prepoznavati pri sebi in svojih odnosih. Starša morata torej najprej začeti pometati pred svojim pragom. Ko bosta med sabo in v odnosu do otrok prepoznala nespoštljivost in nasilje, ga bosta takoj tudi pri starih staršev. Ko se bosta naučila drug drugega opozarjati in ustavljati, bodo stari starši postali »mala malica«.
Kaj lahko naredijo stari starši, če pri sebi opazijo takšna ravnanja?
No, pa bova očitno pogovor zaključila z najbolj preprostim odgovorom. Če to zaznajo, potem naj pač s tem takoj prenehajo. Če pa ne zmorejo, potem pa naj si poiščejo pomoč pri terapevtu.