Avtor prispevka: Izidor Gašperlin
Vir: Knjiga Striptiz v dvoje
Fotografija: Pogovor med sprehodom, Aix an Provence 2012, (c) Izidor Gašperlin
V dolgih letih se partnerja ne moreta izogniti temu, da se občasno ne bi huje prizadela. Izogibanje temu bi pomenilo izogibanje odnosu. Ko se zgodi, ko zapeče, zaboli, te preseka na pol, je treba najti pot naprej. Poiskati most, ki vodi čez brezno obupa in zamer, sicer odnos nima več pravega smisla.
Kup modrih misli nas uči o pomembnosti odpuščanja. Odpuščanje se predstavlja kot ključni steber mosta, ki bo par varno pripeljal čez brezno in jima spet povrnil izgubljeno zaupanje. S tem se ni težko strinjati. Odpuščanje ne more škoditi, sploh če v njem ni primesi naivnosti. Kaj pa, ko nekdo ne more odpustiti, ko so krivica, bolečina in prizadetost tako hude, da ni zdravila in ne časa, ki bi lahko do konca zacelil rano? Mar paru res ostane samo še kruto odločanje med ločitvijo ali životarjenjem v dvoje?
Idealnega odnosa ni. Partnerju za povzročeno gorje ni treba odpustiti, še manj ga pozabiti. Pritiski po odpuščanju, naj ti prihajajo iz sebe, od partnerja, sorodnikov ali prijateljev, lahko zakrijejo pot, ki pelje iz močvirja na trdna, varna tla, od koder se lahko nadaljuje skupno potovanje. Seveda je lažje, če si zmoreta odpustiti. A par lahko shaja tudi brez tega, podobno kot nas brazgotina zaceljenega odprtega zloma ne bo ovirala pri plezanju. Pogled na brazgotino bo občasno prebudil boleče spomine kot opomin in opozorilo za naprej. Partnerju ni treba odpustiti. Mu pa v dobro odnosa ne smemo stalno očitati in pogrevati napake. Kljub vsemu je treba najti neko novo ravnovesje in se sprijazniti z življenjem s približki. Sicer je boljše, da gresta narazen.
Moramo pa odpustiti sebi in se znebiti vsakršne odgovornosti za partnerjeva dejanja. Kar koli je kdo naredil, ne glede na razlog, je to izključno njegova odgovornost. Partner, ki je naredil napako, mora jasno pokazati, da se tega zaveda. Niso dovolj besede, ključni so drža in dejanja. Zdržati mora s posledicami, se soočiti s čustvi, ki jih je njegovo dejanje prebudilo pri drugem. Koliko časa? Dokler bo treba, včasih do konca življenja. To je pač cena, ki je ni mogoče vnaprej izmeriti.
Prizadeti partner nima gumbov, s katerimi bi izklapljal čustva, ki jih prikličejo neprijetni spomini. Ne glede na naš greh nismo odgovorni za tuja čustva. Tudi ob najhujših »grehih« velja, da mora vsak poskrbeti zase, vključno s čustvi. Pokora »grešnika« je v tem, da mora s temi čustvi zdržati. Pokazati vsaj razumevanje in potrpežljivost, če je sočutje prezahtevna naloga.
Težko je verjeti nekomu, da se zaveda svoje napake, ne da bi se zanjo iskreno opravičil. Kar koli ste ušpičili, je vse, kar lahko naredite, da sprejmete odgovornost in se opravičite. Kar je bilo, se ne da spremeniti, spremenite lahko samo odnos do tega. Iskreno opravičilo je najboljši način, da si povrnete zapravljeno zaupanje. Pravzaprav je to kar nujni pogoj.
Je pa s tem opravičevanjem v partnerskih odnosih kup težav. Neverjetno, kako težko se je opravičiti. V bistvu bi bilo treba samo reči kaj takega: »Kar sem naredil, je bila napaka. Če bi lahko vrnil čas nazaj, tega zagotovo ne bi ponovil. Oprosti …« Vedno znova mi je težko, ko moram klienta ustaviti, čeprav vidim, da mu je žal in se res trudi. Pojasnim, da je zamenjal opravičilo s pojasnjevanjem tega, kar je naredil. Namesto opravičila drugemu opravičuje sebe in nehote počne nasprotno od želenega. Zase išče opravičilo in odpustek pri drugem. Kot otrok, ki je nekaj ušpičil in si želi, da mu mami pove, da je spet vse v redu. Namen opravičila je izkaz odgovornosti in skesanosti za storjeno, ne pa terjanje razumevanja in odpuščanja pri drugem.
Spomnim se moškega, ki ga je močno ujezilo, ker sem ga pri podobno zgrešenem poskusu »opravičevanja« prekinil. Odločno je protestiral, da ne potrebuje poučevanja, saj se pogosto opraviči svoji ženi. Ta ga je začudeno pogledala, zato sem gospoda poprosil, naj pove zadnji tak primer. Kar nekaj časa je brskal po spominu, vmes pokašljeval in se praskal po glavi. Pogledal je ženo in jo vprašal, ali se spomni, ko je pred slabim letom prišla od frizerja. Navdušena nad novo pričesko ga je vprašala, kako se mu zdi. On pa ji je odkrito rekel, da mu je bila prejšnja bolj všeč. To jo je tako prizadelo, da se je samo sesedla na kavč in začela hlipati. »Ko sem to videl, sem šel do nje, jo objel in se ji opravičil, ona pa me je odrinila,« je zaključil in pogledal ženo, ki je še naprej strmela v tla.
»Zakaj ste se ji pa opravičili, kaj ste naredili narobe?« Spontano, preden je utegnil razmisliti, mu je ušel odgovor: »Nič nisem naredil narobe, povsem prijazno sem ji rekel, da mi je bila prejšnja frizura bolj všeč. Nisem rekel, da nova ni dobra, ampak sem v bistvu pohvalil prejšnjo.« Žena je samo zavzdihnila, jaz pa sem ga z največjim razumevanjem, ki sem ga zmogel, preprosto vprašal: »Če niste naredili nič narobe, in po mojem tudi niste, zakaj ste se potem opravičili?« Začudeno je odprl oči in usta, gospa je končno dvignila glavo in se zazrla vame: »Šele zdaj mi je jasno, kaj me ves čas moti pri njegovih opravičilih.«
Ni vse, kar se začne z »Oprosti …«, opravičilo, sploh iskreno ne. V tem primeru je šlo bolj za nezavedno manipulacijo, ki naj bi ženi »pomagala«, da poskrbi za čustva, ki jim mož ni bil kos. Mož je po nepotrebnem prevzel odgovornost za njena čustva in se čutil dolžnega nekaj narediti. Marsikaj bi lahko naredil, a opravičilo zagotovo ni bilo prava rešitev.
Moški so pogosto v zadregi, ko na terapiji dobijo občutek, da se od njih pričakuje opravičilo. Logika je preprosta – partnerka je prizadeta, žalostna, razbolela, jezna …, ker je nekaj narobe rekel ali nečesa ni naredil. Nekdo mora biti kriv za »slaba« čustva, nekaj je treba narediti. Moje pojasnilo, da nihče ni nič kriv, vseeno pa bi bilo dobro kaj narediti, moški običajno razume, da bi se moral opravičiti. A telo mu tega povsem upravičeno ne pusti. Čuti, da ni naredil nič narobe, zaupa mi, da bi bilo treba vseeno kaj narediti, hudo mu je zaradi partnerke …
Opravičimo se vedno samo za tisto, kar se nam tudi po naših kriterijih zdi narobe, česar zagotovo ne bi več ponovili. Ko pa je partner prizadet, ker nekaj naredimo odkrito, po svoji vesti, in bi isto naredili še enkrat, tudi če bi imeli časovni stroj, preprosto partnerju samo povemo, da nam je žal. Žal, ker je partnerja to prizadelo, užalostilo ali zabolelo. Samo to, s čim manj besedami. Tako ohranimo sebe in pokažemo partnerju, da nam je mar zanj in sočustvujemo z njim.
(Odlomek iz knjige Striptiz v dvoje)