Avtor prispevka: Andreja B.Jaš
Vir: Osebni arhiv
Fotografija: Adhd, Ljubljana 2010 (c) Izidor Gašperlin
Kaj je ADHD?
Motnja pozornosti s hiperaktivnostjo (ADHD) je kronična nevrobiološka motnja, ki vpliva na reguliranje ravni aktivnosti (hiperaktivnost), inhibicijo vedenja (impulzivnost) in lotevanje nalog (nepozornost). Po ocenah strokovnjakov jo ima približno 8 do 10 % šoloobveznih otrok, kar trikrat pogosteje pa se pojavlja pri dečkih kot pri deklicah.
Otroci z motnjo ADHD se pogosto odzovejo brez razmisleka, imajo težave s sledenjem navodilom, težko sedijo pri miru, težko usmerjajo in vzdržujejo pozornost ter se s težavo osredotočajo na podrobnosti. Posledično ADHD vpliva na otrokovo socialno funkcioniranje in uspešnost v šoli. Pogosto se motnji pridružijo tudi čustvene in vedenjske težave.
Otrok z izraženo simptomatiko ADHD ima specifičen način pozornosti, močna čustva, nizko toleranco na stres in frustracijo, je bolj občutljiv na zavrnitev ter se pri dejavnostih hitro začne dolgočasiti. Kadar občuti dolgčas, začne iskati dodatno stimulacijo in želi, da se nekaj zgodi, zato postane nemiren. Ob iskanju stimulacije postane vzhičen (povečana aktivacija, t. i. »adrenalinski zagon«), dokler ne doseže zadovoljitve, ki je lahko tudi neprimerna (npr. motenje pouka, metanje sošolčevega zvezka po tleh). Po tem se pogosto za kratek čas umiri, lahko je utrujen in nosi posledice svojega vedenja (kritika, kazen). Ker pa je obdobje umiritve kratko, se dolgčas hitro znova pojavi in krog ADHD se ponovi.
Če ne prepoznamo, kaj nam otrok s svojim vedenjem sporoča, in se nanj odzivamo predvsem s kaznovanjem, se lahko čustvene in vedenjske težave še okrepijo ter prerastejo v čustvene in vedenjske motnje. Pomembno je razumeti, da ima vsako vedenje, tudi tisto, ki ga dojemamo kot problematično, svojo funkcijo. Otrok lahko z vedenjem išče odziv odraslega, se želi izogniti dolgočasni nalogi, pridobiti pozornost sošolcev ali pa z njim sporoča, da nečesa ne razume ali da mu je določena situacija neprijetna (npr. odgovarjanje pred celim razredom). Vedenje je vedno otrokov odziv na okolje in ga je kot takega potrebno razumeti.
Kako lahko preprečimo moteča vedenja v šoli in otroku pomagamo pri spremembi le teh?
Ključno je raziskovati, kaj vedenje sproža in kaj nam otrok z njim sporoča, ter se na to ustrezno odzvati. Pomembno je vedeti, da otrokove opazke in besede praviloma niso mišljene nesramno in jih ne jemljemo osebno. Otrok preizkuša meje in išče odziv odraslih. Še nima razvitega t. i. filtra, ki bi mu omogočal izbiro primernejših besed in odzivov – tega se šele uči in prav mi smo tisti, ki ga tega učimo.
Pomembno je tudi zmanjšati število kaznovalnih ukrepov, saj z njimi otroku pogosto pripišemo negativno etiketo, ki jo lahko ponotranji kot del svoje identitete. Posledično se lahko razvije prepričanje, da je »slab«, »neprimeren« ali »nevzgojen«. V resnici pa otrok z ADHD ni razvajen, nesramen ali neempatičen, temveč je pogosto v stalnem boju s samim seboj in s svojo motnjo, ki je velikokrat močnejša od njegove sposobnosti samoregulacije. Svojih čustev še ne zmore učinkovito umiriti, svojega vedenja pa ne nadzorovati na enak način kot njegovi vrstniki.
Otroku je zato potrebno dajati čim več pozitivnih (DA) navodil in ne le prepovedi. Pomembno je, da pohvalimo primerno vedenje in napredek, po možnosti tudi pred razredom. Njegovi napredki so morda manjši in počasnejši kot pri otrocih brez težav, vendar jih je prav zato še posebej pomembno opaziti in ovrednotiti. Ob tem postavljamo jasna pravila in meje, smo dosledni, a hkrati odnosni in otroku predstavljamo pozitiven zgled.
Otroku nudimo več nebesednih povratnih informacij, kot so nasmeh, očesni stik in zanimanje. Pomembno je, da cenimo njegov trud, ga aktivno poslušamo, spodbujamo ter ga učimo strategij reševanja problemov in umirjanja čustev. Pri tem ločujemo med tem, česa otrok ne zmore, in tem, česar noče.
Vzgojni ukrepi, kot so vpisi v vzgojne mape, vzgojni opomini in ukori, otrokom z ADHD pogosto ne koristijo, saj otrok svojih težav ne zmore nadzorovati. Takšni ukrepi pogosto opisujejo prav simptome motnje (npr. ne zapisuje učne snovi, pozablja šolske potrebščine, komentira učiteljeve izjave, ugovarja, uporablja neprimeren jezik) in imajo lahko nasproten učinek. Otroka dodatno problematizirajo, mu pripisujejo negativno etiketo in negativno vplivajo na razvoj njegove samopodobe.
Ob nudenju pomoči otroku na vseh področjih njegovega življenja je priporočljiva tudi edukacija sošolcev, z namenom boljšega razumevanja motnje ADHD, otrokovega vedenja ter prilagoditev in oblik pomoči, ki jih prejema. Seveda ob tem otroka še naprej učimo primernega vedenja, odzivanja, empatije do drugih ter mu postavljamo ljubeče in zdrave meje.
Za otrokovo dobro je nujno sodelovanje vseh, ki z njim delajo. Le s povezanim in usklajenim pristopom mu lahko nudimo ustrezno podporo in pomoč, da ostane v šolskem okolju, kjer se počuti sprejetega, razvija svojo socialno mrežo ter postopoma gradi veščine, ki jih potrebuje za uspešno funkcioniranje v vsakdanjem življenju.