Avtor prispevka: Izidor Gašperlin
Vir: Časopis Nedelo
Fotografija: Žalostne oči, Filipini 2013, (c) Izidor Gašperlin
Sem 30 letna mamica dveh majhnih otrok, s partnerjem si poleg tega še gradiva hišo. Oba imava dokaj dobre službe. V vezi sva že 15 let. Najino razmerje pa je porazno. V zadnjih 3 letih je želja po seksu nenormalno upadla, pa ne z moje strani pač pa s strani partnerja. Ogromno sem prebrala že o podobnih temah, da se je potrebno pogovorit. In če vam povem, da sem svojemu partnerju že velikokrat omenila, da imava probleme v spolnosti, da se morava odkrito o tem pogovorit,.. Vedno pristanem na istem, pravi da sem sitna, naj ne težim, če mu rečem, da očitno ni več ljubezni ali privlačnosti – isti odgovor. Če mu rečem, naj mi odkrito pove, kaj je problem, zopet isto – naj ne težim. Če mu rečem, da me očitno nima rad, kaj potem vztrajamo skupaj, mi pa odgovori, da če me ne bi imel rad, me ne bi gledal in bi me že zdavnaj napodil.
Se je zgodilo, da mi je rekel, da ga moram pripravit, da se mu bo zaluštalo. Kaj naj drugega, dam nase kot noro zapeljivo perilo, tudi petke… Vse sem že probala, pa skoraj ni odziva. Počasi se bom naveličala in bojim se, da kljub temu, da ga imam zelo rada, uresničim svoje grožnje, da si najdem nekoga za seks. Sem zato slaba, ker o tem razmišljam? Pripravljena sem iti k svetovalcu, vse, toda kaj, ko on ne sliši ničesar, kar rečem. Zelo so mu pomembni prijatelji, ki so mimogrede vsi mlajši in vsi v travo zabubljeni. Pač gledaš, da s tem ne ogrožaš otročkov, ki pa niso popolnoma nič krivi in ne želim jim pokvariti življenja. Vendar – a je pošteno, da si ga kvarim jaz? Res ne vem več, kaj naj…
Kia
Odgovor:
Imeti nekoga rad, karkoli si že kdo pod tem predstavlja, je eno. Privlačnost je nekaj drugega. Želja po seksu nekaj tretjega. Ko se vse troje združi in ujame, je lepo. Ko se ne, pride do težav. Če je partnerju ugasnila želja po seksu z vami, še ne pomeni, da mu nič ne pomenite, da vas nima »rad«. Čisto možno, da vas ima rad, vendar po svoje. Vprašanje, kaj sploh njemu to pomeni. Sta se sploh kdaj bila sposobna o tem v miru pogovoriti? Čisto možno in celo verjetno je, da partner res ne ve, kaj se (mu) je zgodilo, da mu je želja po seksu z vami ugasnila. Morda si to željo teši kako drugače, morda celo drugje?! Kaj vam pravijo vaši občutki glede tega?
Pri vsakem paru slej ko prej pride do težav in neskladja v trikotniku, o katerem sem pisal na začetku. Pri vsakem drugače, pa vendar. Temu se torej ne da izogniti, lahko pa se par s tem spoprime. Odkrit in strpen pogovor je pri tem nujen začetek vsakega reševanja. Če partnerju že vnaprej očitate, da »vas nima rad« in pritiskate vanj, da vam posreduje odgovor na vprašanje, na katerega morda sploh nima odgovora, bi temu težko rekli »strpnost«. Pa vam s tem ne želim nalagati bremena, saj si ga že sami preveč. Nič niste naredili narobe, da je pri njem ugasnila želja po seksu z vami in zato tudi nič ne morete narediti, da bi se spet zbudila. S seksi perilom in podobnimi zadevami se samo smešite in ponižujete. To ne bo ničesar rešilo. Tudi če se res še ne znate »prav« pogovarjati, ste se vsaj pripravljeni pogovarjati. Pripravljeni ste iti k svetovalcu in iskati pomoč. Izražate željo, da se problem reši. Razmišljate, da bi seks poiskali drugje, in ne samo da s tem ni nič narobe, ampak je celo logično, da o tem razmišljate. Vendar ga niste, kar dodatno kaže na vašo odgovornost, predanost in zavezanost partnerju. Več od vsega tega pa v trenutni situaciji res ne morete narediti za partnerstvo. Zato nehajte razmišljati v tej smeri. Na potezi je namreč vaš partner. Če vas ne vara in svojih potreb po seksu ne zadovoljuje drugje ali na drug način, potem morda res ni odgovoren, če mu je želja po seksu z vami ugasnila. Če se ne zna pogovarjati, je zato, ker ga tega ni nobeden naučil in načeloma tudi to ni njegova odgovornost. Je pa izključno njegova odgovornost, da se s problemom, ki močno ogroža vajino zvezo, ni pripravljen spoprijeti. Seveda če drži to, kar pišete. Prav tako je njegova odgovornost, da se ne poskuša naučiti pogovarjati. In še bolj je njegova odgovornost, da beži od vas v pretirano druženje z ljudmi izven vajine zveze oziroma vajinega kroga. Dokler vaš partner ne sprejme vsaj malo odgovornosti za vse to, nimata nobene možnosti, da bi se med vama kaj dosti spremenilo.
Zato bi bilo priporočljivo, da se nehate toliko ukvarjati z odnosom, kjer sami ne morete nič spremeniti. Namesto tega se raje posvetite sebi. In seveda otrokom. Vsakič znova me zjezi, ko se vztrajanje v prazni zvezi zagovarja z »neogrožanjem otrokov«. Vi ste šli še korak naprej in se vam je celo zapisalo, da jim nočete »pokvariti življenja«. Vašim otrokom so v takem odnosu in taki družini že precej kvari življenje. Zdajšnje in pa tudi že bodoče. Edini način, da zmanjšate to »ogrožanje« in »kvarjenje« je, da takoj začnete ukrepati. To pomeni, da dokler se partner ne odloči za sodelovanje, začnete skrbeti zase kot žensko. Preko tega boste lahko poskrbeli tudi zase kot mamo. Če je res tako, kot pišete, potem se bo partner težko prebudil iz nemoči in omame prej, preden boste vi sposobni postaviti vajino zvezo na kocko. Če ga tudi to ne bo pripravilo do sodelovanja, boste pač morali naprej sami.
Nočem, da bi se tole bralo, kot da ponujam enostavne rešitve. Zavedam se, da jih v vajinem položaju ni več, v katero koli smer bosta že krenila. Kar želim sporočiti, je, da dokler se ne boste res odločili, da nekaj naredite, do takrat ne boste videli nobenih možnosti. Ko se boste odločili, se bodo kmalu pokazale. Seveda pa si boste pred tem morali priznati, da sedanja situacija na nek način ustreza tudi vam. Če se le ne bi zataknilo pri seksu, bi še nekako šlo… No in ravno zato se ponavadi zatakne pri privlačnosti in seksu. Drugače se partnerja sploh ne bi dotaknila tega, kar dolga leta pometata pod preprogo. Pamet in razum lahko lažeta, telo pa si ne more.
Veliko žensk se preveč usmerja zgolj v vlogo mater. Vendar naloga ženske ni samo poskrbeti za svoje otroke, ampak jim (posebej še hčeram) dati zgled, kaj sploh pomeni biti ženska. Če sočasno z materinstvom ne razvija še svoje ženskosti, je njeno materinstvo takoj omejeno. Ženska, ki se ne zmore začutiti in spoštovati ter se globoko v sebi umiriti in biti zadovoljna s sabo, bo težko v zadostni meri začutila in resnično spoštovala svoje otroke. Zelo težko pa jih bo tudi umirila, jim dala neko varnost, če je ne zmore sama sebi. Precej težje ji bo tudi začutiti, kaj otroci v resnici potrebujejo. Če poskušam povedati še malo drugače, otrokom ne moremo dati tega, kar znamo ali kar želimo in se trudimo dati – otrokom lahko damo samo to, kar smo!