Avtor prispevka: Izidor Gašperlin
Vir: Časopis Nedelo
Fotografija: Pogled nazaj, Etiopija 2012, (c) Izidor Gašperlin
Pred dobrimi štirimi meseci se mi je podrl svet, ko mi je žena dejala, da odhaja. Prenehala me je ljubiti ni me mogla več imeti za moža. Zvezo je končala, ker me po njenih besedah ceni. Po eni strani to razumem, ampak če bi me res cenila, bi morala najprej skupaj poskusiti rešiti zakon. Ali mogoče razmišljam napačno?
Od takrat sva že uredila delitev premoženja, ona se je izselila. Ker imava skupaj 3 majhne otroke, sva se dogovorila za skupno skrbništvo. Mislil sem, da sem najhuje že dal čez, pa vendar me je splet okoliščin ponovno postavil skoraj na začetek. Vem, da ne bi smel več upati, se obremenjevati z njo, pa vendar jo imam še vedno zelo rad. Enostavno si življenje brez nje težko predstavljam. Ona hoče, da ostaneva prijatelja. Ampak kako naj bom tega zmožen? Ona ni nič prizadeta. Ima tisto, kar je želela. Svobodno življenje, brez obveznosti. Vse to na račun družine in mene.
Veliko lažje bi mi bilo, če bi lahko vez popolnoma prekinil. Pa ne morem tudi zaradi otrok. Ti so sedaj proti mojim pričakovanjem presenetljivo dobro. Me pa srce boli, ker vem, da so prikrajšani za določene zadeve.
Stavki in vzpodbudne besede (ni vredna joka, boš videl da boš našel boljšo, itd…) mi enostavno ne pomagajo. Ona je bila tisto, kar sem si vedno želel. Vem, da bi bilo vse lažje, če bi bil sam drugačen. Ampak nisem. Toliko sem pošten do sebe, da nočem igrati nekoga, kar nikoli ne bi mogel biti. Tudi za ceno samskega življenja do konca. Na mojo žalost…
Mibasa
Odgovor:
Ločitev pušča čustvene rane, še sploh pri tistem, ki si je ni želel. Bližnjic, da se te rane umirijo ter pojenjajo bolečine in stiske, ni. Potreben je čas. Dokler pa ta ne naredi svojega, vam lahko samo še enkrat ponovim že velikokrat napisano: poslušajte sebe, zaznajte in spoštujte, kar čutite in se temu primerno odzivajte. Tega, kar ste napisali na koncu, se poskušajte čim bolj držati. Nič sprenevedanja, pretvarjanja, praznih floskul in umetnih spodbud. Namesto »ni vredna joka, boš našel drugo,…« boste verjetno času, da naredi svoje, bolj pomagali, če si odkrito priznate, da so vam ta ženska, odnos z njo in družina ogromno pomenili. Zraven si dovolite začutiti vse, kar spada zraven. Jeza, zavrženost, sram, ponižanje, strah in verjetno pod tem zelo veliko žalosti. Ne maramo je, noben ne želi biti žalosten. A žalost je tista in edina, preko katere čas prinese olajšanje. Od tega, kar smo imeli in nimamo več, se moramo posloviti, če želimo naprej. Dokler ne sprejmemo izgube in je ne izžalujemo, smo še vedno tam, kjer ničesar več ni. Tako ostajamo na pogorišču, namesto da bi šli naprej in si postavili nov dom. Karkoli že to za koga je.
Pravite, da si žena želi, da sta prijatelja. Za vas mora biti bolj pomembno, česa si želite vi, česa ste sposobni in kaj je za vas bolje. Vprašanje, ki se tukaj postavi kar samo od sebe, ali ste lahko prijatelj z nekom, na katerega ste jezni, ob katerem se počutite ponižanega, zavrženega in s katerim si želite neprimerno več od tega ponujenega prijateljstva. Ne vem, če obstaja samo en odgovor na to vprašanje. Moje mnenje vseeno je, da to enostavno ne gre. Da to ni prijateljstvo, ampak, bom uporabil kar vaš izraz – pretvarjanje. Ko se boste čez čas umirili, dokončno sprejeli to izgubo in se vam bodo vsa ta silna in neprijetna čutenja, ki jih čutite ob ženi, polegla, boste z njo morda lahko začeli graditi prijateljski odnos. Zdaj pa bi bilo za vas verjetno precej bolj primerno, če naredite tako, kot čutite in kot ste napisali. Živeti tako »nekje vmes« je za vas muka. Žena si dela nov dom, hkrati pa bi želela, da jo vi čakate na pogorišču in še naprej zapravljate svoje življenje. Samo zato, da bo ona imela kam priti v trenutkih, ko jo bo zvilo domotožje po tistem, od česar je odšla. Vaša odločitev je, do kdaj in za kakšno ceno ji boste to omogočali. Kot vedno, otroci s to vašo odločitvijo nimajo čisto nič. Odločate se najprej, če ne samo zase. Z ločitvijo je bila »nujna škoda« otrokom že narejena. Kakšen odnos bosta ohranila vidva z ženo, za njih ni pomembno. Ključno je, kako bosta delovala kot starša. Če boste svoje starševstvo gradili na potlačenih in zatrtih neprijetnih čutenjih do žene in pretvarjanju, ne boste pri tem prav uspešni. Pred lastnimi otroci se ne da pretvarjati. Oni vse vedo, čeprav se včasih tega sploh ne zavedajo. Če se boste odločili, da prijateljstvo z ženo v tem obdobju za vas ni dobro, potem bi bilo smiselno, da odnos z ženo omejite samo na dogovarjanje in sodelovanje glede vzgoje in skrbi za otroke ter s tem omejitve in popravljanje škode, ki jo je prinesla ločitev. Zaradi otrok vam torej v odnosu z ženo ni treba sprejemati ničesar, kar vam ne ustreza. Če boste iskreni do sebe in temu primerno ravnali, bosta z ženo vajino ločitev tudi dejansko pripeljala do konca. Če je ločitev za vaju prava rešitev, potem je tako prav. Če pa ni? Potem pa vašo ženo še čaka ena preizkušnja. Ko se ne bo mogla več vračati na pogorišče oziroma se bo tja vračala sama brez vas – šele takrat pride trenutek resnice in pravi odgovor na vprašanje ali je bila ta njena »svoboda« vredna te cene. Ne vi, spoštovani gospod, še manj pa jaz nimava tega odgovora. Nisem pa čisto prepričan, če ga že ima vaša žena.