Avtor prispevka: Izidor Gašperlin
Vir: Časopis Nedelo
Fotografija: V drugem svetu, Muscat - Oman 2014, (c) Izidor Gašperlin
Sem v partnerstvu z nekom, s katerim se v odnosu dobro počutim. Vse je ok, imam ga rada, pa vendar mi iz glave ne gre nekdanji partner, moja velika ljubezen. Vem, da ni primeren zame in da je bolje, da nisva skupaj, čeprav je privlačnost obojestranska. Zanima me, kakšno je vaše mnenje o takšni razdvojenosti, ko ima nekdo ob nekom varnost, je na videz vse idealno in obstaja ljubezen (ne gre za nek mrtev, neosrečujoč odnos), po drugi strani ga pa dolga leta (torej ne gre za neko muho enodnevnico) neustavljivo vleče k neki drugi osebi, glede katere pa obstaja strah, da ne bo vse tako, kot mora biti, da bi ta brezglava privlačnost, morda tudi slepa ljubezen, vodila v nesrečo?
Ali je to mogoče, da se toliko časa ohranja neka romantična občutja o neki osebi? Ali res obstaja tista ena, največja ljubezen v življenju, ki je nikoli ne pozabiš, ali gre tu bolj za karakter osebe, ki tako čuti (ne vem, morda beži od stvarnosti, si ustvari nek sanjski, idealistični svet, v katerem postavi na piedestal dotično osebo, ki je ravno prav oddaljena, da se lahko ohranja ta občutek popolnosti)?
Tanja
Odgovor:
Privlačnost ni ljubezen. Ne vem če ste opazili, da ste v svojem vprašanju postopoma začeli enačiti tadva pojma. Nasploh so s temi besedami in definicijami same težave. Če bi se glede privlačnosti še nekako lahko poenotili, ima o ljubezni vsak svoje predstave. Zato se bom v nadaljevanju odgovora (kot se tudi na splošno v vseh) pojmu ljubezni poskušal izogniti. Odločili ste se za odnos s partnerjem. Kakršen koli že ta odnos je, je resničen, realen, krvav, zaresen,… Skratka, je odnos! Kar vas povezuje s tistim drugim moškim pa ni odnos, ampak so zgolj občutja, predstave, lahko tudi napišem kar iluzije. Odnos ni to kar čutimo, ampak to kar z nekom ustvarjamo. Odnos ni nekaj, kar je v nas, ampak je intimni skupni prostor med dvema, ki ga ustvarjata vsak dan znova. V zaresnem odnosu sčasoma zmanjka prostora za iluzije. Namesto tega, kar bi želeli in o čemer sanjamo, ostane to, kar je in česar sta partnerja zmožna. Ko postane stik s to realnostjo pretežak, dostikrat pobegnemo nekam, kjer si lahko za vsaj kratek čas oddahnemo. Vi ste si za tak »oddih« izgleda izbrali namišljeni romantični odnos z nedosegljivim oziroma prenevarnim moškim. Seveda se ta privlačnost, morda celo zaljubljenost lahko ohranja dolga leta, ravno zato, ker gre za iluzijo, ki lahko vsakič znova štarta iz začetka. Če bi ta privlačnost oziroma iluzija bila enkrat izživeta in bi trčila ob čeri realnosti, bi se, če ne prenehala, vsaj zelo spremenila. V vsakem primeru pa bi kmalu naleteli na zelo podobne težave, kot jih imata s partnerjem v zdajšnjem odnosu. V bistvu ste že sami na koncu vprašanja zadeli bistvo. V sebi očitno še vedno gojite up (iluzijo) po idealnem moškem, ki vas bo v vseh ozirih osrečil in poskrbel za vas. Takega moškega seveda ni.
Zgoraj napisano ne pomeni, da morda ta drugi moški za vas ne bi bil »boljša« izbira. Sploh ne gre za to. Pomembno je ločiti odnos od iluzije. Se zavedati, da v vsakem odnosu pridemo do točke, ko nam je težko, ko ni tako, kot si želimo. Da bodo pri vsakem partnerju stvari, ki nam bodo všeč in ki nam ne bodo. Vztrajati v odnosu, sprejemati partnerja, takšnega kot je, hkrati pa ga spoštljivo in naklonjeno spodbujati, da se skupaj z vami trudi za nadaljnjo rast odnosa… Če bi že poskušal definirati ljubezen, bi začel s približno temi besedami. Izgleda, kot da imate težave s sprejemanjem odgovornosti za svoje življenje, čustva in ravnanja. Če želite najti nek mir in vsaj ublažiti to svojo razdvojenost, se boste morali naučiti kontrolirati tudi tok svojih misli in bolje upravljati s svojimi čutenji in preko tega najti boljši stik z realnostjo. Če ste se odločili za odnos s sedanjim partnerjem, potem bi bilo modro svojo energijo usmeriti v ta odnos. Vsako sanjarjenje in podpihovanje prijetnih (?) čustev v zvezi z drugim moškim je prav tako nesmiselno, kot bi bilo omamljanje z alkoholom ali mamili. Čeprav morda ne izgleda, kakšne bistvene razlike res ni. Če že kaj, je ljubezen na prvem mestu predvsem odločitev. Zato se bi bilo treba na vašem mestu najprej enostavno samo odločiti in potem v tej odločitvi vztrajati. Ali pa dokončno odnehati in tako sprejeti novo odločitev. So tudi privlačnosti, ki jih ni moč zatreti, se jim odpovedati, ampak jih je enostavno treba toliko izživeti, da se po pristni poti premaknemo naprej. V konkretnem primeru bi torej vi »morali« prekiniti s svojo iluzijo. Ali ste si ji sposobni odreči, spredvideti, da gre za iluzijo ali pa jo bo treba izživeti in jo tako ugasniti?! To je vaša resnična dilema, vaša odgovornost, predvsem pa vaša odločitev. Dokler je ne sprejmete in pri njej ne vztrajate, boste razdvojeni. Ker vam očitno vsaj v enem pomembnem delu ni toliko do resničnega odnosa, ampak imate še vedno raje sanjarjenje in iluzije.