Avtor prispevka: Izidor Gašperlin
Vir: Knjiga Striptiz v dvoje
Fotografija: Hrepenenje, Lofoti Norveška 2009, (c) Izidor Gašperlin
Poglejmo si glavna temelja za pametno izbiro partnerja: (spolno) privlačnost in skupne vrednote.
Pogosta napaka je, da privlačnost in zaljubljenost mečemo v isti koš. Zaljubljenost pride in mine, privlačnost pa lahko ostaja oziroma bi v dobrem odnosu morala ostajati. Močna privlačnost na začetku odnosa je eden od pogojev, da partnerja lahko razvijeta dober odnos. Praviloma je to spolna privlačnost, ni pa vselej nujno. Če pogost in dober seks ni na vaši prednostni listi, bo morda dovolj, če vam je nekdo izjemno privlačen zaradi načina razmišljanja, razgledanosti, bogastva, družabnosti, smisla za humor … Koristno je, če gre za privlačnost, ki ima možnost, da ne mine ali se je ne boste naveličali.
Partnerski odnos se mora vsaj v nečem izrazito ločevati od preostalih, sicer odločitev, trud in vztrajanje ne bodo dovolj. Temeljna privlačnost je sila, ki partnerja usmerja in povezuje – tudi takrat, ko je najbolj hudo in na videz brezizhodno. Ta sila nas vedno znova zvabi na most ponovnega poskusa in upanja. Vseeno je, kako ji rečemo – iskrica, ujemanje, povezanost … Ni pravila, kakšna in kako močna mora biti.
Da je vse skupaj še bolj zapleteno, se običajno tiste resnične privlačnosti (povezanosti), zaradi katere dva prideta in ostajata skupaj, niti ne zavedamo. Kar nas v začetku na videz tako pritegne pri partnerju, ima običajno bolj malo opraviti s to temeljno, globoko, nezavedno privlačnostjo, ki je ni mogoče zavestno vzbuditi. Privlačnost ima bolj malo opraviti z našo voljo, ni je mogoče priklicati na silo pa tudi »ubiti« se ne da. Je ali pa je ni. Čudež ali kemija, kar vam je ljubše.
Z vrednotami so podobne težave kot s privlačnostjo. Na silo jih ni mogoče ustvariti in tudi utišati ne. Ljudje se v temeljnih lastnostih, vrednotah in prepričanjih ne spreminjamo toliko, kot bi želeli. Kdor na začetku zveze preveč računa na to, dela račun brez krčmarja.
Podobni interesi in vrednote se skozi leta pokažejo kot najzanesljivejši temelj dobrega partnerskega odnosa. Stvari, v katerih oba uživata in jih počneta brez občutka, da drug drugemu delata uslugo, lahko par varno in udobno peljejo tudi skozi težavnejše dneve, ko med njima ni pravega stika in bližine. V vsakem partnerstvu se je treba truditi, se kdaj ugrizniti v jezik, sprejeti kompromis, narediti kaj, kar ti ne ustreza … A če je tega preveč, včasih še tako močna ljubezen ne zmore odgnati grenkobe.
S kompromisi in približki ni nič narobe, dokler jih ni preveč in tam, kjer jih ne sme biti. Kje? O tem se morata pogovoriti, ugotoviti, katere so temeljne vrednote in pričakovanja vsakega posebej. Pri tem bodo kompromisi težko mogoči ali cena praviloma previsoka. V odnosu ne gre za »prav« in »narobe«, za »pravico do«, ampak predvsem za to, kaj koristi odnosu in kaj ne. Ob tem pa je treba poskrbeti tudi zase.
Dva, ki sta si v temeljnih vrednotah preveč različna, nimata kaj dosti možnosti. Preden dokončno obupata, bi bilo pametno preveriti, ali se res razlikujeta v samem bistvu ali gre le za razliko davno naučenih vlog. Preverjanje se začne s pogumnim in odkritim brskanjem po sebi, nadaljuje s postavljanjem ogledala drugemu in konča s pristnim in strpnim pogovorom. In tako vedno znova.
(Odlomek iz knjige Striptiz v dvoje)