Avtor prispevka: Izidor Gašperlin
Vir: Časopis Nedelo
Fotografija: Žalost, Filipini 2013, (c) Izidor Gašperlin
Ne vem, kje in kako naj začnem. Imam mlajšega brata, starega 21 let. Glede na starost bi brat lahko že skoraj končal fakulteto, a ima končano le osnovno šolo. V srednjo šlo je bil normalno vpisan, vendar je imel v drugem letniku popravca, ki ga ni naredil in je letnik ponavljal. Nato je izgubil voljo do vsega in pustil srednjo šolo. Vpisal se je na ljudsko univerzo, a tudi te ni končal. Moram omeniti, da je brat zelo sposoben, pameten fant, vendar len in brez volje za karkoli. Sama sem redno zaposlena, imam končano fakulteto in sem si lepo uredila življenje. Živim na svojem, 100 km stran od staršev. A vsak dan se spomnim na brata, da ima le osnovno šolo, nima niti dneva delovne dobe in tudi ni prijavljen na Zavodu za zaposlovanje. Živi še vedno pri starših, kjer mu prav nič ne manjka, saj mu poleg zastonj stanovanja starši dajejo tudi denar. Zelo me mori, ker jaz razmišljam dolgoročno in se zavedam, da starši ne bodo živeli večno. Enostavno ne vem kaj naj naredim.
Sem mu omenila, da bi se prijavil na Zavod za zaposlovanje, da bi vsaj prejemal nek denar … pa noče nič slišat o tem, ker pravi, da ga bodo potem klicali in bo na koncu moral res še kam delat in da za tako nizko plačo, kot jo lahko dobi s svojo osnovnošolsko izobrazbo, pač ne bo šel delat. Dobesedno se mi že meša od skrbi za brata. Starši si sicer prizadevajo, da bi hodil na ljudsko univerzo in opravljal izpite in pridobil poklic, a jih ne posluša. Oče ga je nekaj časa celo hodil iskat v službo in ga vozil na predavanja.
Lepo vas prosim za vsaj kak nasvet, kaj naj naredim jaz kot sestra? Kako naj mu pomagam? Na nek način se mi smili, a po drugi strani sem tako jezna nanj, ker vem, da je zelo sposoben, a samo poseda doma, igra videoigrice in gleda TV. Redko gre ven s prijatelji in to je vse. Ne vem kam in na koga naj se obrnem s tem mojim oziroma bratovim problemom.
Odgovor:
Odgovor bom začel verjetno povsem drugače, kot pričakujete. Začel ga bom z vprašanjem, kaj bi ostalo od vaše izvorne družine, če bi se brat kar naenkrat spremenil in postal idealen sin, brat in še kaj? S čim bi se vi kot družina sploh še ukvarjali? Ostane sploh še kaj? O čem bi se pogovarjali, kaj bi vas povezovalo? Seveda odgovorov na ta vprašanja ne poznam, zavedam se, da so tudi provokativna. Sem pa ob branju vašega vprašanja močno začutil, da so v vašem primeru zelo pomembna. Zato vam predlagam, da si vzamete čas in res iskreno o njih premislite in najdete prave odgovore. Vaš brat namreč ni po naključju tak, kot je. Tak je, ker ga je vaša družina potrebovala takega. Ne vem, kdaj je dobil občutek, da je opažen in povezan, samo kadar je problematičen. Morda je to samo njegov način upora, ker od staršev dobiva marsikaj, samo tistega ne, kar v resnici potrebuje. Ampak to so predvsem vprašanja za brata. Star je dovolj, da se bo počasi moral soočiti z njimi. In še marsičem bolj zahtevnim, kar mu bo naproti prineslo življenje.
Kaj lahko naredite za brata? Največ že samo s tem, da nehate početi to, česar ne morete oziroma ne smete. Nehajte poskušati biti njegova mati oziroma skrbnica. Že prav, da vas skrbi, ampak nehajte skrbeti za njega in predvsem nič ne počnite namesto njega. Kakorkoli že, vaš brat je polnoleten. Tako kot je, mu očitno ustreza, ali pa ga vsaj ne moti toliko, da bi kaj spremenil. In dokler je tako, vi ne morete čisto nič spremeniti in mu tudi prav nič direktno pomagati. Lahko pa mu pomagate posredno. Pristopite do njega kot sestra, kar pomeni povsem enakovredno. Brez pokroviteljstva, starševske skrbi, prikritih ali direktnih očitkov … Njegovo življenje se vas ne tiče, vsaj smelo se vas ne bi, nimate prav nobene pravice ali dolžnosti, da se vtikate vanj. Tiče se vas samo vajin odnos z bratom. V ta odnos lahko vnašate pristno skrb, bojazen, prijaznost in naklonjenost. A, še enkrat, počnite to kot sestra.
Morda boste še največ storili, če se z njim nehate pogovarjati o njegovih navideznih problemih, ampak ga samo z iskrenim zanimanjem vprašate, kako je in kaj ga žuli. Zna se zgoditi, da vam bo povedal stvari, ob katerih boste zelo presenečeni. Pokažite iskreno zanimanje zanj, iskreno naklonjenost in mu dajte prostor, da bo lahko spregovoril o sebi. Spet pa vas bom opozoril, da to storite kot sestra. Če si težko predstavljate, kako bi to bilo, lahko to storite tudi kot prijateljica. V obeh primerih gre namreč za enakovreden odnos. Vsa ta vprašanja bi vašemu bratu morala že zdavnaj postaviti starša in to z iskrenim zanimanjem, strpnostjo in pozornostjo. Očitno vaša starša tega in še marsičesa drugega ne znata ali zmoreta. Sinove težave so njuno ogledalo, so jasen znak njune neuspešnosti. Enako jasen znak je vaša izrazito pretirana skrb za brata. Vloge v vaši družini se očitno bile kar precej pomešane. Videti je, da ste vi sprejeli vlogo pridne, sposobne, odgovorne in uspešne hčerke. Brat je pač šel v nasprotno smer, saj se z vami ni dalo več tekmovati, ker ste vi to mesto že zasedli. Ker ga na poti v nasprotno smer ni nihče opazil in na pravi način pravočasno ustavil, je zdaj tam, kjer je.
Če povzamem: bodite sestra in pustite staršem, da naredijo svoje in poskušajo popraviti svoje napake. Seveda če se jih bodo sploh kdaj zavedli in jih želeli popraviti. Zase boste naredili še največ s tem, da odprete oči in pogledate vašo družino tako, kot v resnici je. Morda boste presenečeni, da imate tudi sami marsikatero težavo, ki je samo nasprotni pol težav vašega brata. Če je on preveč brezkrben, imate vi morda težavo, da se sploh ne znate sprostiti? Če to drži, imata z bratom isto težavo, samo rešujeta jo na različne načine. Ko bosta to spoznala, bosta lahko začela drug drugega učiti: on vas občasne brezskrbnosti, vi njega vsaj minimalne discipline. Ob vsem napisanem pa ne pozabite, da karkoli že je bilo in je, je vaš brat tisti, ki odloča o svojem življenju in bo na koncu tudi moral rešiti svoje težave. Dokler pri tem ne želi pomoči, jo ne vsiljujte. Ker če jo, potem je to za vas predvsem izgovor, da na čuden in škodljiv način ohranjate stik s svojo izvorno družino. S čimer pa ohranjate svoje težave. Pa sva spet pri vprašanjih, ki sem vam jih postavil na začetku. Iskanje odgovorov nanja se zdi dober začetek reševanja vaših težav. Energijo namenite sebi, da jih čimprej odpravite. Bratu pa pustite, da enako stori zase. Z zavedanjem, da ima vso pravico, da se tega sploh ne loti in s prav nič manjšo odgovornostjo, da potem tudi nosi posledice.