Avtor prispevka: Izidor Gašperlin
Vir: Časopis Nedelo
Fotografija: Skomine, Aix en Provence 2011, (c) Izidor Gašperlin
S fantom sva v mučnem obdobju, ko se poskušava čustveno osvoboditi od primarnih družin. Stara sva 27 in 25 let. Manipuliativni pritiski staršev so še izrazitejši, odkar sva ustanovila lastno podjetje, kar je povsem izven njihovih pričakovanj. Zavedava se, da so bili odnosi nezdravi že ves čas. Polno je bilo psihičnega in fizičnega nasilja, manipulacij, prelaganja odgovornosti za lastna občutja na otroke …
Zanima me naslednje: vem, da starše skrbi, kako bo z njihovim otrokom, sploh če pričakujejo,da bo šel po tirnicah, ki so si jih oni zamislili: torej varna, državna služba. Kar je bolj tvegano, je prepovedano. Z najino odločitvijo se ne strinjata, čustveno izsiljujeta z užaljenostjo, odmikanjem v druge prostore, ko prideva na obisk, vse z namenom zbujanja slabe vesti. Ker oba izhajava iz disfunkcionalih družin, naju zanima, kje so meje, do katerih starši lahko pokažejo skrb in kje naj jih ustaviva, da ne bodo ovirali najinih odločitev in sanj? Kako jim dopovedati, da delava za to, da bova midva imela lepo prihodnost, ne da bodo oni zadovoljni, ker se bodo lahko sosedom pohvalili, kako pridne otroke imajo in da bodo imeli drugi lepo mnenje?
Kako gledate na stavek, ki ga je mojemu fantu napisal oče: “Ne zanima me, kaj delaš, videti hočem samo diplomo, drugače mi boš vrnil ves denar, ki smo ti ga dali, ko si študiral?” Oče misli, da je njegova edina dolžnost, da sin diplomira, ne pa da iz njega ustvari čustveno stabilno osebo, ki se bo znala postaviti zase, izražati čustva, sprejemati kritiko in se bo imela rada. To seveda ni pomembno, ker to sosedov ne zanima. Samo da se lahko pohvalijo, da je njihov sin diplomiral, edino to šteje. Samo še čakam, da bo kdo rekel, da je vse zaradi mene, da prej je bil poslušen, priden, delal to, kar mora. Po eni strani je to res. Kriva sem, da se je naučil izražati čustva, jih sploh začutiti, se sprejeti in imeti rad. Kriva sem, da je spoznal, da šteje njegovo mnenje o sebi, ne to, kar si drugi mislijo. Kriva sem, da počne stvari, ki ga resnično veselijo …
Včasih se nama zdi, da se boriva z mlini na veter. Nama priporočate kakšno dobro knjigo na to temo? Kakorkoli – trenutno nama je najpomembnejša osebna rast, zdravljenje čustvenih ran iz otroštva in čustveno osamosvajanje od družine, četudi za ceno slabih odnosov v družini. Za naju pomeni zdrav družinski odnos, da starši otroka podpirajo ne glede na njegovo odločitev, ker se mora sam naučiti določenih lekcij, tudi če se narobe odloči. Ni treba, da se starši strinjajo z odločitvijo, samo da jo spoštujejo. Kaj pravite vi – kakšen je zdrav odnos?
Minka
Odgovor:
Sicer ste napisali veliko vprašanj, ampak ključni odgovor ste na koncu napisali že kar sami: »Ni treba, da se starši strinjajo z odločitvijo, samo da jo spoštujejo.« To drži oziroma bi moralo držati, žal pa to velja za malo staršev. Sploh pa bi to moralo veljati, ko gre za odrasle otroke. Verjetno boste presenečeni, ampak v vajini starosti se mi ne zdi več toliko problematično obnašanje staršev, kot to, da je za vaju mnenje in obnašanje staršev še vedno tako zelo pomembno. Zakaj tako močno pogrešate starševsko spoštovanje in celo podporo vaših odločitev? Konec koncev gre za vajino življenje, odločata se sama in zase, tudi posledice bosta nosila sama. Kaj pri tem počnejo ali ne počnejo starši tega dejstva ne more spremeniti. Zato je upravičena prav vsa kritika, ki ste jo napisali na račun staršev. Kar počnejo, ni nobena skrb, ampak povsem nezrelo vmešavanje in čustveno izsiljevanje.
Vaše vprašanje, do kod lahko starši pokažejo svojo skrb, je na nek način povsem odveč. Starši vedno in do konca lahko pokažejo svojo skrb, saj s tem sporočajo, da so jim otroci dragoceni, da jim ni vseeno zanje. Če bodo pokazali res samo svojo skrb in to z vsem spoštovanjem in naklonjenostjo do otroka, potem s tem enostavno ne more biti nič narobe, vsaka meja bi bila umetna in odveč. Vendar, še enkrat, to kar počnejo vajini starši, ni nič od skrbi! Njih ne skrbi za vas, ampak jih skrbi zase. Za resnično in sočutno skrb enostavno niso dovolj zreli. Odgovor na vprašanje, kje jih ustaviti, je žal zelo enostaven: Takoj in povsem! Dokler se ne bodo vsaj malo bolj naučili, kaj pomeni biti starš, vam kaj drugega ne preostane oziroma vam je samo v škodo.
Vaša ugotovitev, da se borita z mlini na veter, je točna. Staršev ne bosta spremenila, spremenili se bodo, ko se bodo za to odločili. Namesto borbe z njunimi mlini bi bilo za vaju dosti bolj koristno, če vso energijo usmerita v vajino borbo za osamosvojitev od izvornih družin. To je vajina prva in osnovna naloga. S tem ne moreta povzročiti slabih odnosov v družini. Nasprotno! S tem bosta šele dosegla, da se bodo kvalitetni odnosi v družini sploh začeli. Že res, da bo ob tem na površje prišlo marsikaj gnilega, ampak taki so bili in so vaši odnosi. Res je skrajni čas, da si nehata zatiskati oči in s samoodrekanjem skrbeti zato, da bi bili ti odnosi videti v redu. Odnosi so, kakršni so. Če so slabi, je to predvsem odgovornost staršev. Pri njih je ključ in začetek, vajina odgovornost je neprimerno manjša. Ta pa zanesljivo ni, da se zaradi odnosov s starši odrečeta svojim želja, mejam, čustvom in predvsem poti v osamosvojitev.
Glede knjig mi na misel najprej pride Družine in kako v njih preživeti. Iz nje sem si še posebej zapomnil »definicijo« odhoda od doma oziroma odraslosti. Da nam je to uspelo, vemo takrat, ko smo se sposobni vrniti domov k staršem in od njih nič pričakovati. Seveda pa vam lahko priporočim tudi svojo Čutim, torej sem, v kateri veliko pozornosti namenjam ravno (čustvenemu) osamosvajanju od staršev. Bojim se pa, da vama knjige na tej poti ne bodo prav veliko pomagale. Iz tega starševskega vrtinca se morata nekako izviti sama. Nekako bo treba premagati občutke in hrepenenja, ki vas vedno znova vlečejo nazaj v ta vrtinec čustvenih zlorab s strani staršev. Pri tem vama bosta odkrit pogovor in medsebojna podpora v veliko večjo pomoč od knjig. Ključno je, da se nekako prebijeta do občutka, da je vajino življenje res samo vajino, da o njem prosto odločata in da zdržita, če se s tem starši ne strinjajo. Predvsem pa morata začutiti, da lahko brez staršev preživita! Sliši se enostavno, ampak ravno to je sidro, ki vam preprečuje pot v samostojnost. Ne da bi se zavedali, vas v krču še vedno drži strah, da brez staršev ne boste zmogli. Če bosta s fantom opazila, da ne zmoreta sama, da so sile, ki vaju vlečejo nazaj, prehude, potem bi terapevtska pomoč bila prava odločitev.