Avtor prispevka: Izidor Gašperlin
Vir: Časopis Nedelo
Fotografija: V škrlatnem svetu, Valensole - Francija 2010, (c) Izidor Gašperlin
Kako bi vi razložili, zakaj človek v odnosih dela nekako proti sebi. Sem poročena. Moj problem je, da se razjezim že ob najmanjši stvari. In kar uživam v mislih, kako ga bom zapustila, ipd… Prav nekako naslajam se ob tem, upajoč, da ga bo prizadelo. In vcasih se sama spravim v tako fazo, da potem res tako delujem, kot da mi je čisto vseeeno zanj. Z njegove strani je še posebej po rojstvu otroka prenehala pozornost in nežnost. Dela po cele dneve, tako da sem zelo osamljena.
Včeraj je rekel, da morava razmislit, če sva sploh za skupaj. Rekel je tudi, da je sit življenja z mano. Občutek imam, da oba rineva proti robu, in šele ko bova tam, bi se začela odpirat in boriti, da ostaneva skupaj. Ne vem, kot da se poigravava z mejami. Prosim za nasvet, kako naj spremenim svoje vedenje. Da bi uspela vsaj preprečiti to skušnjavo, ki me vodi v izzivanje, da sem še bolj hladna, neprijazna.
Ana
Odgovor:
Izgleda, da sta se s partnerjem precej nepripravljena in psihično nedozorela znašla pred tako zahtevno nalogo, kot je usklajevanje svojih, partnerskih in družinskih potreb. S partnerjem sta ujeta v preigravanje naučenih vzorcev, za katere sicer vesta, da so škodljivi, vendar jim ne zmoreta uiti. Nekaj takih škodljivih vzorcev ste pri sebi odkrili že sami (želim ga prizadeti, bom šla in ti bo potem žal, kot da se poigravam z mejami…). To slednje je zelo dober opis tega, kar v resnici počneta – preizkušata drug drugega meje. Šele ko res prideta do roba, ko ločitev postane realna opcija, vaju za trenutek sreča pamet in se začneta truditi, da bi rešila zvezo. Ko spet postane bolj obetavna, hkrati postane tudi nevarna, saj vaju je obeh neznosno strah bližine. Zato tudi na tej drugi strani nekdo od vaju vedno stori nekaj takega (kritika, umik v delo,…), da gresta spet na varno razdaljo. Tako sta kot na gugalnici, ki niha samo toliko, kot sta trenutno sposobna. V »minus« očitno preneseta ogromno in tam zanihata res zelo daleč. V »plus« pa si ne upata. Želita že mogoče, upata pa (še) ne. Ker je to lepo obenem tudi nevarno. Zato na tej plus strani vajino gugalnico hitro ustavita. Bolje kot pa da bi kasneje preveč bolelo. A boli vseeno, mar ne?!
Kaj storiti? Če uporabim prejšnjo prispodobo, treba se je naučiti gugalnico ustavljati na »minus« strani in jo bolj zagugati na »plus« strani. Za morebitni uspeh potrebujeta najprej odločenost vsakega posebej, nato pa skupni čas. Če ne bosta našla načina, da bosta kvalitetno (ne samo navidezno) skupaj, potem napredka ne more biti. Pod »kvalitetno« se ne razume »prijetno«. Važno, da sta skupaj, da imata čas in da se pogovarjata. Če boste želeli odpraviti svoj del, potem se boste morali nekako znebiti slabe dediščine, ki jo sami vnašate v odnos. Vaše kritiziranje je verjetno pretirano, predvsem pa povedano na neprimeren način. Naj vaše osnovno vprašanje ne bo, kaj in kako bo z vama s partnerjem, ampak kaj in kako bo z vami. Vaša osebna rast je tista, ki bo krojila kvaliteto vašega življenja. Morda lahko začnete s tem, da se poskušate nekako prebiti iz vašega kroga osamljenosti, začnete »trenirati« odnose tudi še na kom drugem, na samo na partnerju. Najprej se boste morali najti kot ženska in kot mati, šele potem boste lahko tudi dobra partnerka. Ker ne pišete o nasilju, alkoholu, zasvojenosti, lahko napišem, da so partnerjeve »napake« samo drugačne od vaših, prav nič večje ali manjše niso. On se rešuje in poskuša preživeti na način, kot ga pozna, vi na svojega. Obeh načinov sta se naučila doma, zato je tudi vajin odnos približno tak, kot so bili odnosi pri vaju doma. Vendar vidva lahko to spremenita! Vsak zase, še lažje pa skupaj. Zgolj za primer: partner ima ob vas očitno odlične pogoje, da se nauči bolje prenašati kritiko, predvsem se pa na zrel način postaviti zase ter nesramnega in krivičnega kritika utišati. Nasprotno pa vam partner daje stalno priložnost, da se naučite svojo kritiko povedati na neprezirljiv in bolj primeren način, zraven pa se morda naučite še pohvaliti in opaziti dobre stvari.
Odgovor na vaše začetno vprašanje, zakaj človek dela proti sebi, je v osnovi dokaj enostaven. Tako ste se naučili odzivati skozi vaše odraščanje. Za otroka je npr. ob nefunkcionalnih starših bolje, da dela proti sebi, ker na ta način dobi, kar je zanj najbolj pomembno. Lahko ste vzorce samo prevzeli od drugih, običajno od staršev. Težko je ugibati, a zdi se, da prej omenjen strah pred bližino nekako povezuje vse te vaše za odnos škodljive vzorce.
Naučeno ponavljamo kasneje v vseh odnosih, ne da opazili, da je korist, ki jo imamo zaradi »tega delanja proti sebi«, izginila. Ostala je samo še škoda, ki se kaže v okrnjenem zadovoljevanju svojih potreb. Naša prva naloga je, da se zavemo teh »proti sebi« ravnanj, jih ustavljati in postopoma spreminjati. Bere se logično in enostavno, a v realnem življenju je vse prej kot to. Eni zmorejo sami, drugi potrebujejo pomoč. Ko vemo, kako se obnašati, da bo za nas boljše, se namreč pravo delo šele začne. Želim vam, da se ga čim prej in uspešno lotite.