Avtor prispevka: Izidor Gašperlin
Vir: Časopis Nedelo
Fotografija: V dvoje, Struška 2011 (c) Izidor Gašperlin
Prosim, svetujte mi, kako naj priplavam na površje. Z ženo sva poročena 14 let. Imava tri luštne otroke. Trudim se, da bi jo razbremenil. Zato ji skoraj vsak dan skuham kosilo, pospravljam, perem perilo in se zelo veliko ukvarjam z otroci. Vedno mi je na prvem mestu to, da se drugi počutijo dobro in da je vse postorjeno. Ženo zelo ljubim in ji to tudi povem. Ona pa se zgovarja, da so to velike besede in da se to ne govori kar tako. No, sploh se ne spomnim, kdaj mi je nazadnje rekla, da me ljubi. Tudi kadar jo hočem objet mi ne dovoli, češ, nimam časa, delam. O spolnosti sploh ne bom zgubljal besed, njej pač spolnost ne igra nobene vloge.
No, tudi jaz nisem angelček. Pred leti ko me je vedno tako odrivala, nisem več zdržal doma. Zvečer sem hodil z prijatelji, pač sem bil rad v družbi, ki mi ni najedala. Domov sem prihajal pozno zvečer, tako, da sem vedel, da žena spi. Potem sem zopet nekaj časa vztrajal. Pa je zopet pričela odrivat. Sedaj se že skoraj 5 mesecev trudim in ji postorim vsemogoče, da bi rešila zakon. Kadar koli jo vprašam, kako se je odločila, mi reče, da potrebuje čas
Sedaj sem že čisto obupan; takole ne morem več živeti, brez nje pa tudi ne. Jaz bi rad ostal z njo, saj imava družino. Kako naj jo pripravim do tega, da bo tudi sama kaj naredila, da ostanemo skupaj. Jaz bi se moral truditi, se dokazovati, žena pa je popolnoma pasivna. Ali je še kako upanje?
Janez
Odgovor:
Kot ste opisali vajin odnos z ženo, je povsem lahko razumeti vaš obup. Vendar upanje vedno je. Ne vem, koliko ga je za vajin odnos, ampak za vas upanje zanesljivo še vedno je. S tem namenoma želim vašo pozornost preusmeriti z žene, partnerskega odnosa, družine – na vas! Ker vi niste družina. Vi tudi niste odnos z ženo. Kako bi izgledalo, če ne bi več na prvo mesto dajali, da se drugi počutijo dobro, ampak bi poskušali nakaj narediti zase? Kako bi bilo sebe dati na prvo mesto, zase narediti nekaj, da bi se počutili dobro? Kaj vas ustavi, da na to sploh pomisliti ne smete, kaj šele da bi to začeli udejanjati? Zakaj ste sebi tako malo pomembni? Poskušajte razmisliti o tem in najti odgovore. Ker ne žena in tudi noben drug ni odgovoren za vaše življenje, tudi za vašo obupanost ne. Življenje je namreč vaše, vi odločate o njem. Vi ga polnite z vsebinami. Če ste obupani, potem je to jasen znak, da bo treba nekaj spremeniti. Če poskušam razmišljati z vami o tem, kje in kako začeti, bi najprej začel ravno v tej skrbi za druge. V vseh teh letih ste očitno spoznali, da karkoli »dobrega« naredite za ženo, to nje ne bo spremenilo. Zato bi bil že čas, da namesto tega, kar si morda (ste sploh preverili?) želi ona, začnete končno početi, govoriti in čutiti tisto, kar ustreza vam. Ali drugače, da začnete živeti najprej zase in iz sebe. Vaša žena se namreč zaradi tega, kar vi počnete ali ne, ne bo čisto nič spremenila. To se bo zgodilo šele, ko se bo za to odločila. Kaj jo ustavlja v tem, da bi si vsaj želela več v vajinem odnosu, ne vem. Vem pa, da dokler nje to ne bo začelo zanimati in dokler se ne bo odločila, da bo na tem kaj začela delati, za vaju ni kaj dosti upanja, da bo odnos kdaj drugačen. Lahko, da jo kaj moti v vašem odnosu do nje, da tudi ona verjetno kaj pogreša od vas. Ste kdaj pomislili, da jo vaša pretirana ustrežljivost odbija? Ali pa jo odbijate s tem, ko ste nepristni? Vendar tudi če to drži, to ni glavni razlog za njeno pasivnost. Ta je skrit drugje in vi nima ključa do teh vrat. Zato ga nehajte iskati, nehajte se truditi, da bi jo spremenili. Ker je ne morete in je zato tudi ne boste. Lahko pa spremenite sebe. Iz vašega opisa se da razbrati, da imate dela več kot dovolj. Dati sebe na prvo mesto, se zavesti svojih intimnih želja in potreb. Se začutiti, spoznati, kdo sploh ste, se upati tak tudi pokazati. Se naučiti postaviti zase, se ujeziti, ko je to potrebno, se naučiti stopati v odnose še kako drugače kot s ponižnostjo, podrejenostjo in ustrežljivostjo, itd. Čeprav na zunaj ne izgleda, so to vaše glavne težave. V njihovi odpravi se namreč skriva pot iz obupa. To pot boste morali narediti sami, žena je ne more namesto vas, tako kot vi ne namesto nje. Lahko pa si na tej poti pomagata, se naučita biti partnerja. Ni enostavno, se pa da. Tako kot je žena odgovorna za svojo pasivnost in odsotnost želja, ste vi odgovorni za svojo podrejenost in »rinjenje vanjo«. Oba skupaj pa sta odgovorna za vajin odnos. Morda bi bilo dobro začeti prav na tej točki. Umirjeno in spoštljivo si povejta, kaj si kdo želi od tega odnosa, kako si ga predstavlja. Če bosta izhajala iz tega, da ima vsak od vaju vso pravico do svojih želja in pogledov in da mu jih drugi ni dolžan izpolniti, vama tak pogovor morda celo uspe. Če bosta po tem pogovoru ugotovila,da so vajine želje povsem nasprotne, potem je na vrsti logično vprašanje, zakaj še ostati skupaj. Če pride do tega, se boste morali pri sebi vprašati in se odločiti ali želite še naprej vztrajati v odnosu z ženo. Če bo odločitev »ne«, potem vas verjetno čakajo težki koraki v smeri ločitve. Če bo »da«, potem vas čakajo težki koraki v smeri skrbi zase in sočasnega boja z obupom in podhranjenostjo v odnosu. V tej stiski med dvema za vas nemogočima izbirama, kot da poskušate »izumiti« tretjo, ki pa je očitno ni. Verjamete, da če boste naredili še to in to, se bo pa žena spremenila. Kot sem že napisal, žal te možnosti nimate. A vi še vseeno upate nanjo?!
Pot iz obupa torej vodi skozi osebno rast in prevzemanje odgovornosti za svoje življenje. Več ko boste naredili zase, bolj zrelo in odločno boste vstopali v odnos z ženo. To bo zanesljivo spremenilo vajin odnos, vendar ni nobenega zagotovila, da v smeri, ki si jo želite. Če se vam žena na tej poti ne bo pridružila, boste slej ko prej prišli do točke, ko v vajinem odnosu ne boste videli nobenega smisla več. Si lahko predstavljate to možnost, imate toliko poguma, da boste vseeno nekaj naredili zase? Dokler si je ne morete, ste ujetnik položaja in vajinega odnosa z ženo. Ujetnik pa se nikoli ne more počutiti dobro. Glede na vaš opis si težko predstavljam, da bosta z ženo sama zmogla tak odkrit in hkrati strpen pogovor. Zato bi vama priporočil, da to izvedeta s pomočjo terapevta.