Avtor prispevka: Izidor Gašperlin
Vir: Časopis Nedelo
Fotografija: Na koncu poti, ZDA 2024, (c) Izidor Gašperlin
Poročena sva štiri leta in v zakonu se nama je rodil prečudovit otrok. Vse, kar sva ustvarila skupaj, je sanjsko in za temi sanjami se tudi skrivava že vsa leta, odkar sva skupaj. Najino življenje pa žal vse bolj postaja fasada srečnega življenja dveh, ki jima na zunaj uspeva vse, a realnost je povsem drugačna. Čustveno in intimno sva povsem ubita. Bilki, ki vegetirata drug ob drugem, ko utihnejo službeni telefoni in ko otrok zaspi. Nimava več volje, da bi se posvetila drug drugemu, da bi se potrudila slišati, kaj si govoriva in kaj drug od drugega pričakujeva. Bila je ljubezen na prvi pogled. Trajalo je nekaj časa, da sem se izkopala iz prejšnje veze, ki je bila čustveno hladna, še predno sva se spoznala. Bila sem mu ljubica nekaj časa, preden sem zbrala pogum in šla stran iz tedanje veze. Nestrpno sem čakala dan, ko bova lahko tudi uradno zaživela skupno življenje, vendar je bila realnost vse prej kot lahka. Kmalu sem dojela, kako globoko naju je začetna faza odnosa zaznamovala, kako dolgo sem potrebovala, da sem pozabila, kar se je dogajalo prej. Predvsem pa kruto dejstvo, da o človeku, v katerega sem še danes zaljubljena z vsem srcem, nisem vedela nič drugega kot tiste ure, ki sva si jih lahko utrgala zase v samoti. Začetna evforija je kmalu zbledela. Dojenček je zelo težka preizkušnja še za tako trdno vezo. In smo šli naprej. Čustva so ubijali konflikti, ki so postajali vedno bolj boleči. Jaz sem v obupu govorila vse bolj direktno, on pa se je vedno bolj umikal in ohlajal. Postal je pasiven. Nobene pobude več ni bilo z njegove strani. Vedno bolj sva si šla na živce in iskala potešitev v materialnih stvareh, vedno bolj igrala navidezno srečo pred drugimi. Intime takorekoč ni več (čeprav, ko do nje pride, je sanjsko za oba). Otrok je obema največja sreča. Jaz si želim na vso moč ohraniti zakon, saj je za mene on edini moški, v katerega sem bila kadarkoli zaljubljena. Moje otroštvo ni bilo najbolj srečno; sem otrok očeta alkoholika, zato sem pobegnila od doma takoj, ko je bilo mogoče. Moja mama se je vdala v usodo. Z njo imam odkrit odnos. Očeta skušam odmisliti, saj mu zamerim, da je postavil pijačo pred družino.
Njegovi starši so sicer navidezno popolni, čeprav v njihovi družini ni odkritih pogovorov. Niso navajeni prisluhniti drug drugemu. In tudi on je tip človeka, ki potrebuje zase veliko svobode (samsko življenje s sanjsko ljubico bi bilo zanj ideal). Živim z zelo uspešnim moškim, ki je čustveno ubit, obseden s službo, brez volje do življenja, cele večere preživi za računalnikom, na mene gleda kot nekoga, ki mu krati svobodo in je kriv za vse njegove težave (depresija, prekomerna teža …). Kljub temu vem, da tudi on globoko v sebi verjame, da sva si usojena… Kje iskati rešilno bilko za situacijo, v kateri sva se znašla?
Metka
Odgovor:
Vaša zgodba potrjuje to, kar poudarjamo partnerski terapevti: ko odidemo iz zveze, v drugo odnesemo tudi vse svoje nerešene težave. V novi zvezi ne začnemo, kjer smo odnehali v prejšnji, ampak spet začnemo praktično na začetku. Najprej ustvarjamo vse tisto, kar smo v začetku prejšnje zveze (zaupanje, prilagajanje, spoznavanje …), šele potem gremo lahko naprej. Toda ne gladko, ampak s podobnimi težavami, kot prej. To seveda ne pomeni, da ste storili napako, ker ste prekinili prejšnjo zvezo, ste pa kot kaže pričakovali preveč, prehitro in preenostavno. Verjetno je zato zdaj vaše razočaranje še toliko večje. S tem, kar je bilo, se zdaj nima smisla kaj dosti ukvarjati. Je, kar je in na vas je, da se odločite ali vam je to dovolj in ali lahko s tem živite. Če ne, potem morate nekaj spremeniti. Ko berem vaše vprašanje, se namreč težko izognem občutku, da vaš mož ne bo. Vsaj sam od sebe ne.
Pišete, da se ja vaša mama vdala v usodo. Kako to, da nje zaradi tega ne obsojate in je ne odmislite, tako kot očeta? Zakaj bi bila njena odgovornost za vaše nesrečno otroštvo kaj manjša od očetove?! Ne vidite, kako sami počasi postajate podobni svoji mami. Enako se vdajate v usodo. Mirno prenašate možev beg in zasvojenost. Zakaj bi bila beg v delo in za računalnik manjši greh, kot pa beg v alkohol? Zakaj svojega moža ne poskusite odmisliti tako kot vašega očeta, saj podobno kot je vaš oče postavil alkohol pred družino, je mož službo in računalnik. Oba sta do vas enako čustveno mrtva. Če boste spoznali in sprejeli mamino soodgovornost, boste lažje spoznali tudi svojo, kar vam bo pomagalo spreminjati svoje življenje na bolje. Mama vas je namreč naučila, da se ženska lahko samo vda v usodo, doma čaka na svojega moža in mirno prenaša njegovo zanemarjanje in neodgovorno vedenje (alkoholizem, deloholizem …). V moža ste se tako močno zaljubili prav zato, ker je globoko v sebi tako zelo podoben vašemu očetu. Tisto, kar vas tako zelo vznemirja pri možu, so podobna čustva in vzdušje, ki ste ga srkali in vonjali v vaši izvorni družini. Se boste res vdali v usodo tako kot vaša mati in svojega moža mirno gledali, kako se smili sam sebi, se redi, beži v delo in za računalnik, zanemarja sebe, vas in otroka, zraven pa še verjeli, da ste sami krivi, da je tak? Ali pa boste ubrali bolj tvegano pot in zahtevali, da naj končno poskrbi zase in se odloči ali želi biti sam ali z vami? Mu boste ljubica do konca življenja? Verjamete, da vam je on »usojen« in da vam je »usojeno«, da trpite do konca življenja? Ne eno ne drugo vam ni usojeno, ampak tako ste izbrali. In tako izbirate iz dneva v dan. Ko se boste prvič odločili in izbrali drugače, boste počasi začeli obračati svoje življenje. Usoda gor ali dol!
Sama ali z možem sesujte fasado, nehajte se pretvarjati in nehajte prenašati, česar vam ni treba. Zahtevajte odkrit pogovor, naj se odloči ali si želi poln in odgovoren odnos z vami. Če ga želi, potem naj to tudi dokaže – z dejanji. Kot prvo s tem, da se vam pridruži pri obisku terapevta, saj iz napisanega težko verjamem, da se bosta iz krize uspela izvleči sama. Bi vas pa opozoril, da noben terapevt ne bo mogel kaj dosti pomagati, dokler se vaš mož ne bo zavedel, da ima resne probleme in se odločil, da jih reši. Če ne bo hotel sodelovati, si poiščite pomoč sami in vztrajajte, dokler ne boste tako močni, da bi zmogli oditi, če se vajin odnos v razumnem roku ne bo začel izboljševati. Naj vas ne bo strah tega tveganja, ves čas se zavedajte, da se mora mož odločati in poskrbeti sam zase. Če mu želite resnično pomagati, potem mu ne popuščajte. Ne bi bil prvi moški, ki bi se spametoval in ugriznil v kislo jabolko svojih težav šele, ko se bo soočil z dejstvom, da izgublja ženo in družino. Če vam je pretežko tvegati zase, ste to dolžni svojemu otroku. Ob odnosu, kot ga imata z možem, bo verjetno odrasel v podobno poškodovanega človeka, kot sta vidva. Boste vsaj njemu prihranili krivice, ki so se dogajale vam? Želim vam, da se pametno odločite in vztrajate ter da bi enako zmogel tudi vaš mož.