Avtor prispevka: Izidor Gašperlin
Vir: Časopis Nedelo
Fotografija: Sončni vzhod nad Machu Picchu , Peru 2019 (c) Izidor Gašperlin
Moje težave se vlečejo že od otroštva. Mejo so dosegle v puberteti, zdaj so pa res že zrele za spremembo. V družini imamo zelo slabe odnose, oče je bil fizično in psihično nasilen, mati podrejena, vsakodnevni prepiri in njeno zatekanje in izpovedovanje meni, ko bi morala jaz igrati otroka. Seveda ni imela poguma, da bi odšla, kar sem ji po eni strani zamerila, ker je s tem samo po tihem podpirala očetovo nasilje in alkoholizem. Vedno sva si bile z mamo bližje, ker je oče pač preveč hladen in nedostopen, da bi se lahko navezala nanj, pa tudi želje nisem imela, saj me je vse življenje zaničeval, poniževal in me totalno razvrednotil. Ko sem se zaradi posledic destruktivnega odnosa vrgla v psihologijo in začela delati na sebi, je trajajo precej let, da sem se pobrala, vsaj toliko, da nisem več pomislila na samomor ali se vdajala depresiji. Rešil me je tudi študij, saj sem se spet začela vsakodnevno ukvarjati s športom in se boljše počutiti. Domov sem hodila redko, ker smo se tisti vikend obvezno najmanj enkrat skregali. Mati se je spremenila še na slabše, nima nobenega življenja, skoz samo ogovarja druge, se briga za celi svet, samo zase ne, skoz išče napake.
Tudi če ignoriram njen komentar, tako dolgo sili vame, dokler ne znorim … Ob njej ne znam mirno odreagirati in skoz sem napeta, ko je zraven mene. Vem, da je imela sama težko otroštvo, jo razumem, ampak to ni razlog, da moram tud jaz trpeti, ko me hladnokrvno provocira, ker to potrebuje in je navajena. Ljubezen zna pokazati samo skozi stvari, ki mi jih kupuje, ko ji rečem, da mi to nič ne pomeni, je užaljena in reče, da če ona ni imela ljubezni, je tudi jaz ne morem. In take besede me samo se bolj oddaljijo od nje, ker se sploh ne zaveda, kaj govori in ji ni mar, če koga prizadene, sama pa je občutljiva na vsak nepravilen dražljaj, ki ji ga kdo nameni. Skratka, stvar je taka, da me moti njena prisotnost, ker nočem postati kot ona. Seveda sem prevzela vzorce od nje, ker mimo tega ne gre. Otroci pač vpijajo od staršev kot gobe in mislijo, da je tako prav oziroma da tako mora biti.
Sama se teh vzorcev hočem znebiti, ampak mi ni najbolj jasno kako. Stara sem 25 in imam fanta, s katerim se odlično razumeva. Včasih mi podzavestno butne ven mamino teženje in grem sama sebi na živce. Fant je razumevajoč in se zaveda, da so to vzorci, ki jih moram sama predelati in rešiti zavestno, saj je imel on v otroštvu podobno situacijo, tako da se skupaj trudiva in učiva. Prosim, če mi lahko pomagate s kakšnim nasvetom, ker si nočem uničiti zveze, čeprav je daleč od tega, da bi bila situacija urgentna, kvečjemu delam vse bolj preventivno, da ne bi prešlo meje in začelo najedati prelepega odnosa.
K.
Odgovor:
Napisali ste »Navzven delujemo srečni«. Vas bi že takoj na začetku vprašal, zakaj sodelujete v tej predstavi? Česa vas je strah, kaj bi se zgodilo, če bi se nehali pretvarjati in se pokazali tako, kot ste v resnici? Če bi začeli govoriti to, kar mislite in čutite? Ta vprašanja so pomembna, ker je v njih skrit odgovor, zakaj vztrajate v zvezi, ki za vas skoraj v ničemer več ni zadovoljujoča. Vprašanje, če se ji sploh lahko še reče zveza, saj ste ves čas sami z otroki. Zapuščena, odrinjena, odveč, na nek način celo ponižana, saj ste možu manj pomembni od njegove kariere. Ne želim napisati, da to, kar počne mož, ni prav. Zanj je morda v tem življenjskem obdobju prav, kar trenutno počne. Seveda pa to, kar počne, ni dobro za vajin odnos in vašo družino. Ampak on tega ne vidi. Ne, ker bi bil slab ali ker bi kaj slabega hotel vam ali družini. Enostavno res ne vidi in verjame, da je to, kar počne, dobro za vse. Odraščal je na kmetiji v skromnih razmerah, morda celo v pomanjkanju. Vprašanje, koliko ga je bilo tega sram in se je počutil manjvrednega. Zdaj je končno uspel, postavil se je ob bok drugim, pred katerimi ga je bilo prej sram, večino je celo prehitel. Zanj mora biti to res dober občutek. Sebi, vam in otrokom bo končno omogočil vse to, česar si on oziroma njegova izvorna družina ni mogla privoščiti. Tako verjame in tako deluje. Zakaj? Zato ker je nekoč, ko mu je bilo kot otroku prehudo, pozabil, da je bilo tisto, kar je najbolj pogrešal, objem matere ter razumevanje očeta. Pozabil je, da ga ni bilo sram zato, ker so bili revni in skromni, ampak ker mu nihče ni povedal, da s tem ni čisto nič narobe. Ker mu ni nihče povedal, kaj so resnične vrednote, ker sta se verjetno tudi starša sramovala sama sebe. Ker ga verjetno niso ravno pogosto pohvalili in mu dali občutek, da je v redu tak, kot je. Če je vsaj malo od napisanega res, ni težko razumeti vašega moža, da se ne more upreti tej omami (poslovnega) uspeha, ki mu nenadoma daje občutek pomembnosti, vrednosti, polnosti … Vprašanje je, kdaj bo, če sploh, zmožen videti, da je ta nova samopodoba zgrajena na zelo trhlih temeljih.
Čakanje na spremembo pri njem zna biti torej zelo dolgotrajno, spremeniti pa ga tudi ne morete. Kaj vam torej ostane? Samo to, da začnete spreminjati stvari pri sebi. Da nehate prenašati, kar prenašati ne morete več in da se naučite vsaj malo postaviti zase. Če je šel mož iz odnosa, se nehajte pretvarjati, da ta še obstaja. Seveda imate pravico, da nehate sodelovati v nečem, česar ni več. Poskrbite zase, ne bodite tako odvisni od njega. Poščite si službo izven njegovega dosega, sprejmite odgovornost za svoje življenje. Skratka: začnite delati na sebi in nehajte možu vzdrževati iluzijo uspešne in srečne družine. Morda ga bo to spametovalo, lahko pa da boste ugotovili, da mu kariera res pomeni več, kot vi. Boste to sprejeli, se vdali? Kaj lahko izgubite? Sami ste že zdaj, ste lahko še bolj?
Mož verjame, da mu poslovni uspeh daje trdnost, samozavest in občutek uspešnosti. Vendar je to njegova iluzija. Varnost in trdnost mu dajete vi, ki sami skrbite za družino, v katero on samo prihaja na obisk. Da si »natoči goriva« in dobi vsaj malo topline in pristnosti, preden gre nazaj v hladni in brezčutni poslovni svet. Dokler mu boste to brezplačno točenje goriva omogočali, bo to veselo počel naprej. Če pa boste s to svojo uslugo prekinili, bo brez goriva slej ko prej obtičal. Seveda s tem tudi tvegate, saj ne morete imeti zanesljivega odgovora, kako se bo takrat odločil, zato je vaš strah upravičen. Morda mu celo uspe najti drugačno gorivo oziroma iluzijo. A tudi če je to res – vas ni nič strah, kaj bo z vami in družino čez nekaj let, če bodo stvari še naprej šle v isti smeri? Strah je treba upoštevati, ne sme vas pa ohromiti, da se ne bi odločili za tisto, kar je za vas in otroke boljše. Želim vam dovolj poguma, da boste zmogli sprejemati take odločitve.