Avtor prispevka: Izidor Gašperlin
Vir: Časopis Nedelo
Fotografija: Izziv , Ljubljana 2010 (c) Izidor Gašperlin
Sem v vezi s fantom, s katerim sva skupaj 5 mesecev. Najina veza se je že od začetka razvijala zelo intenzivno. Ogromno pogovora o vsem mogočem, tudi o najinih strahovih in težavah, ki sva jih imela v prejšnjih zvezah in otroštvu. Zdelo se mi je, da sva bila že po 3 mesecih najine veze mnogo globlje in dlje kot s prejšnjimi partnerji. Tudi sam mi je povedal, da se do zdaj nikoli s partnerko ni mogel pogovarjati tako iskreno in globoko. Tudi spolno življenje se mi je zdelo z njim super, ker me zelo privlači telesno. In vem, da tudi jaz njega privlačim, da si me želi. Oba sva bila mnenja, da imava zadosti površinskih vezi, v katerih sva iskala ljubezen, dobila pa vsej prej kot to, da želiva imeti odnos, v katerem bo ljubezen, iskrenost, poštenost, nežnost tisto, kar nama bo vodilo. Sem pa začela opažati pri njem, da želi biti v vsem najboljši. Kot da mu nekaj preprečuje, da bi bil zadovoljen s tistim kar ima, ampak vedno hoče več. On je zelo družaben človek, prijazen do vseh, vedno najde čas za lepo in dobro besedo. V vsakem vidi najprej dobro, za razliko od mene, ki sem verjetno že preveč z obema nogama na tleh, se pravi realna do konca. Prav to mi je bilo na njem najbolj všeč, da sem ob njem v sebi lahko zbujala lepe, pozitivne misli.
Kje se je torej zalomilo? Ko sva bila skupaj na dopustu, je med nama prvič malo počilo. Zveza ki se je meni zdela tako zelo lepa, njemu kar naenkrat ni bila dovolj. In šele potem je povedal, da ga na meni moti, da hočem vedno imeti prav, da dostikrat najprej pogledam nase, nato šele nanj. Da si je on to predstavljal drugače, da se mu zdi, da jaz premalo vlagam v odnos. Seveda sem bila v čistem šoku. Ampak ko sem se pomirila in premislila o tem, kaj mi je povedal, sem videla tudi to, da mi je že kdaj prej poskušal to povedati, ampak enostavno sem preslišala, ker nisem hotela slišati. In sem mu dala prav, ker mi je postalo jasno, da sem skozi vse neuspešne veze postala kar nekako neizprosna, da sem taka zato, ker se bojim biti prizadeta spet in znova. In prevzela odgovornost za to, da sem taka, ker si v resnici ne želim biti. Pač življenje me je izklesalo v to smer, da se je od mene vedno pričakovalo, da sem močna in se vedno trudim taka tudi biti. Pa sem ugotovila, da vse kar mi je partner povedal, niti nima toliko veze z njim, kot jo ima z mano, z mojimi izkušnjami iz preteklosti. In seveda sem se začela truditi spreminjati to, kar tudi mene moti. Po dolgem, dolgem času sem čutila, kako mi je všeč, da imam v sebi tudi nežno plat, da ne rabim biti vedno in za vsako ceno močna. Da si priznam, ko sem prizadeta in ne poskušam vsega pomesti pod preprogo in se delati da je vse v redu in da to tudi povem.
Do tu vse lepo in prav, čeprav sem opazila, da partnerju ne zaupam več toliko, kot sem mu. Sem pa tudi sama začela opažati, da je moj partner v bistvu človek, ki nekako beži sam pred sabo. Nikjer ne najde nekega notranjega miru, vedno hoče neko dogajanje, v bistvu sploh ne zna biti sam s seboj, zato vedno išče družbo drugih. Mislim, da se nisem zmotila, če mislim da je to zato, da mu ni treba razmišljati o tem, kaj v resnici čuti, kako je tudi on prizadet iz otroštva, prejšnjih vez in vsega balasta, ki se v letih nabere. In ugotovila tudi to, da podzavestno iščem moškega, ki je podoben mojemu očetu. Ki je bil pač tak, da ni prevzemal odgovornosti niti zase, niti za družino, se pravi ni znal dajati ljubezni niti sebi, niti drugim. Očitno sem sedaj zopet našla partnerja, ki je točno tak. Samo, da mi je to postalo jasno šele zdaj, ko mi je priznal, da me je prevaral. Se pravi je zbežal stran od odgovornosti, ker na vezo še ni pripravljen. In šele zdaj mi je lahko povedal, da mi ni zaupal že od vsega začetka. Ker se je bal, da ga bom prizadela. Tudi jaz sem njemu jasno in glasno povedala, kako me prevara boli, kako se ob tem počutim ponižano, saj je pritisnil točno tja, kamor najbolj boli. Pravi, da mu je žal, da me noče izgubiti, da mu je hudo, ker vidi da me je prizadel. On je tisti, ki je predlagal, da poiščeva pomoč terapevta, da nama pomaga razumeti kako biti srečna v partnerskem odnosu. Sprašujem pa se, če je možno, da ta veza uspe, če imava že na začetku, ko bi moralo biti vse še v oblačkih, že toliko težav.
Irma
Odgovor:
Začel bom kar z vašo dilemo na koncu. Ne samo, da ima vajina veza možnosti, da uspe, ampak sem iz tega, kar ste napisali, precej prepričan, da ima večino tega, kar potrebuje za to. Sta si privlačna, imata se rada. Pogovarjata se. Upata si povedati, kaj vama manjka, kaj vaju moti. Veliko razmišljata in vsaj vi ogromno že veste, opazite in razumete. Partner pravi, da vas ne želi izgubiti, sam je celo predlagal pomoč terapevta. Pa niti nisem vsega naštel, ker je že vse to več kot dovolj, da vajina veza lahko uspe. Kar pa seveda ni nobeno zagotovilo, da bo res tako. Ampak, saj ste že sami odlično zapisali »Zato se želim potruditi, pa če ostaneva skupaj ali ne.« To je ključno!! Nekaj početi, se truditi za drugega samo zato, da zveza za vsako ceno obstane, tega se ne da zdržati, to je iluzija, ki ji slejkoprej sledi obup. Vztrajati zaradi sebe je vedno prava smer in da prave rezultate, pa če veza obstane ali ne.
Ko mine začetno obdobje zaljubljenosti in evforičnosti (pri enih prej pri drugih kasneje), se šele začne pravi odnos. Dva, ki sta prej z vsemi silami želela biti drug drugemu všeč in sta se hkrati na vso moč trudila v drugem videti, kar sta želela videti, ne uspeta več ohranjati te iluzije. Počasi, toda vedno bolj, želita biti to, kar sta v resnici, predvsem pa taka želita tudi biti sprejeta od drugega. Pri drugem začneta videti tisto, kar tam v resnici je in ne več tistega, kar želimo videti. Vaš fant, ki je bil prej tako privlačno družaben, je v vaših očeh zaradi teh istih lastnosti nenadoma postal neodgovoren. On se ni čisto nič spremenil, samo vi ste ga začeli drugače gledati. Seveda velja tudi obratno, zato ni čudno, če sta zmedena. Ne bom več o tem naprej razpredal, bom kar zaključil s tem, da je to, kar se vama dogaja povsem PRIČAKOVANO in NORMALNO v razvoju vsakega intimnega odnosa.
Res že veliko razumete od kod izvirajo vajine težave in kaj bi bilo treba narediti. Vendar samo razumevanje ni dovolj. Ko partner najde način, da nas prizadane, se v nas prebudijo globoka, neprijetna in močna čutenja, ki jim nismo kos, zato se nanja odzovemo kot smo naučeni. Trezno razmišljanje in kontrola nad sabo sta povsem porušena, borimo se samo zato, da nekako preživimo in da mine. Medtem pa opletamo okrog sebe, ponavadi avtomatično udarimo nazaj in samo povečujemo škodo. Vidva pri tem nista nobena izjema. S tem ko drug drugeta prizadevata, si odpirata stare rane, s tem pa si tudi dajeta vedno znova možnost, da jih pozdravita. Fant vas bo nehal prizadevati na določen način prav tisti trenutek, ko bo (vede ali nevede) začutil, da vas to ne zaboli več. Koliko vas ima ali nima rad, s tem nima nobene veze. Tako kot vi nimate nadzora nad svojo prizadetostjo in reakcijo, je tudi nima on. Torej sploh ni toliko pomembno, kaj in kako počne vaš fant, ampak kaj vi ob tem občutite in kako odreagirate. Kot za vse ostale stvari, ki smo se jih v dolgih letih naučili, je tudi za upravljanje čutenj potrebno veliko časa, vztrajnosti in »treninga«, da se naučimo drugače. Intimni odnos je, poleg ostalega, prostor, kjer se odvija ta »trening«. So pari, ki so pri tem treningu tako vztrajni, da skočijo v višino čez 200 cm, so drugi, ki zmorejo »samo« 180, so pa tudi taki, ki s treningom odnehajo pri 150. K sreči pri intimnih odnosih ni svetovnih rekordov in olimpijskih iger, zato glavno merilo uspeha »treninga« niso centimetri, ampak resnično zadovoljstvo v odnosu. Že samo pot do tega zadovoljstva ni enostavna. Ohranjati ga skozi dolga leta pa zahteva od partnerjev najprej trdno odločitev in zavezo, nato pa vztrajnost in sodelovanje. Če boste res vztrajali zase in zaradi sebe, boste to zadovoljstvo slej ko prej našli. Zagotovo vsaj v sebi, želim vam pa da tudi v partnerski zvezi. Morda že ravno v tej, o kateri pišete.