Avtor prispevka: Izidor Gašperlin
Vir: Časopis Nedelo
Fotografija: Stiska, Berlin 2014, (c) Izidor Gašperlin
S fantom živim 4 leta in je veliko krat prišlo do kreganja, večinoma zaradi mojih izpadov.Rada bi popravila situacijo in rešila družino, rada bi se naučila kontrolirati svoje obnašanje. Do tega je vedno prihajalo, ker so se laži s partnerjeve strani vrstile ena za drugo in jaz sem izgubila zaupanje vanj. Rekel mi je samo, da se mi je bal povedati resnico, da se ne bi kregala.
Drugače sem doma že od januarja lani in se mi sedaj izteka porodniška. Cel čas sem bila doma, nisem nikamor hodila, partner pa je delal večinoma cel dan. Nisem imela družbe, da bi se s kom pogovorila, nisem imela kam, ker sva se pravkar preselila. Bila sem osamljena, počutila sem se zapostavljeno, ker se je partner bal ubadati z mano med nosečnostjo, nisem imela toliko pozornosti in sem bila še bolj živčna. Prvič sem šla ven šele, ko je bil otrok star nekje 5 mesecev, ker nisem več zdržala doma med štirimi stenami. Saj sva midva hodila ven na sprehode, ampak nikoli nisem imela časa zase, nikoli nisem šla kam sama. Jaz mislim,da je to vse posledica tega, da sem jaz živčna. Nimam počitka, da bi imela vsaj kako urco zase, partnerju pa je očitno vseeno, edino se zbudi, ko se jaz razjezim, pa mi reče, da sem tečna. Nisem že dolgo časa bila sproščena kot je treba, vedno sem napeta, letat za otrokom, kuhat , pospravljat. Meni ni nič težko od naštetega, vendar bi rada, da tudi kdo drugi meni priskoči na pomoč. Vedno je bil odgovor, saj si ti doma. On pa nam plačuje kao vse,najemnino pa položnice, ko pa gre moj denar za hrano pa se ne spomni.Vedno je gledal na moje napake in me ošteval kaka sem, nesramna. Sedaj sva sama z otrokom doma, ker je reku, da ne more bit več v takem ozračju, ker je preveč napeto. Sedaj pa bi jaz rada popravila situacijo in vas prosim, kako da ga pripravim do pogovora. Reku je, da se ne namerava več vrnit v tako ozračje, ker je obupno, a jaz vem to in mislim, da je vzrok, ker samo skačem okrog otroka in nič ne naredim zase. Bilo je tudi lepih časov, vendar jaz moram vse pokvarit. Ne vem več, kako razmišljat, kaj je prva stvar, kje bi začela? Vse mi zgleda tako zapleteno, stroškov je preveč, nimava svojega stanovanja … Kje začet?
Ines
Odgovor:
Sprašujete, kje začeti. Morda pri tem, da nehate sebe obtoževat za vse, kar se slabega dogaja v družini. Res da marsikaj od tega, kar počnete, ni ravno najbolj koristno za vajin odnos. A pri vsem ima vaš partner enak delež. Morda je manj viden, a vedno je tako. Zato vi sami ne morete »rešiti družine«, to lahko storita le oba skupaj. Ni težko poskušati razumeti obeh. Vam je težko v novem okolju, sami z otrokom, ves čas med štirimi stenami. Vse, kar imate, sta otrok, partner in družina. Njemu tudi ni lahko: finančne skrbi, verjetno cel kup težav, s katerimi pri vas nikoli ne pride na vrsto, ker si bodisi ne upa o tem spregovoriti ali pa sploh ne pride na vrsto, ker vi tako pritiskate nanj s svojimi težavami. Verjetno je še veliko podobnega, ampak očitno sploh ne prideta do tega, da bi se o tem mirno pogovorila. Saj pogovor ne bo kaj dosti spremenil vajinih težav, te bodo večinoma ostale. Je pa čisto drugače, če te nekdo posluša in razume. Ne vem, koliko se tega zavedate, ampak v bistvu od njega pogrešate najbolj to: da bi vas do konca poslušal, zdržal, razumel in začutil, kako (hudo) vam je. Še manj verjamem, da se partner zaveda, da tudi on pogreša isto. Zakaj se v tem ne moreta slišati? Nekaj verjetno k temu prispeva tudi vaš način, kako pristopite do njega in mu o tem govorite. Pomislite, koliko je v tem vašem načinu (tihega) očitanja, prizadetosti, razočaranja, pričakovanja, da bo on kaj naredil. Če kaj od tega drži, potem je to vaš del, ki ga bi bilo dobro spreminjati. Fant je verjetno nagnjen k temu, da se prehitro čuti krivega, obenem pa tudi po krivem obtoženega. Zato ga še toliko bolj moti vaš način. Tako namesto odkritega in spoštljivega pogovora prideta v konflikt, ko en napada, drugi se pa brani. Ali se zadeva konča s tem, da napadeni preide v protinapad ali se umakne, niti ni pomembno. Ostane kruto dejstvo, da se je pogovor končal, še preden se je sploh začel. Vajin odnos pa ostane tam, kjer je bil ali pa zdrkne še eno stopnico nižje. Zakaj je tako? Zelo poenostavljeno povedano zato, ker ne znata ločiti med tem, kaj kdo čuti in kdo je za kaj odgovoren. Ker se še ne zmoreta pogovarjati o občutljivih zadevah in zato pogovor poteka o čisto banalnih zadevah, boleče in resnične teme pa ostajajo skrite nekje spodaj.
Vaš fant ni dolžan skrbeti za vas, tudi ni odgovoren za vaše počutje, osamljenost, za to da vas je strah življenja izven varnih (?) zidov stanovanja. Vi niste odgovorni, ker se vaš fant raje zlaže, kot da bi tvegal vaše reakcije na resnico. Tudi niste odgovorni, da je vajin konflikt izrabil, da zanemarja svojo jasno odgovornost, to je očetovska skrb za otroka in družino. Pri določenih stvareh (npr. vajin odnos) drug od drugega pričakujeta preveč in nemogoče: vi npr., da vas bo fant odrešil vaše nesamozavesti in osamljenosti, vaš fant pa, da se morate vi spremeniti in manj težiti, da bo lahko tak, kot si želi. Pri drugih pričakujeta premalo. Veliko takih in podobnih težav imata, ker določenih stvari še ne znata. Spet se bom ponavljal, ko bom napisal, da jih ne znata oziroma jih znata »narobe«, ker sta se jih tako naučila doma. Da sta se našla skupaj, da se jih naučita drugače, da si dasta vsaj nekaj tega, za kar sta bila prej prikrajšana. In preko tega podarita svojim otrokom precej več, kot sta dobila vidva.
Če se vrnem k vašemu vprašanju, torej kje začeti? V vsakem primeru najprej vsak pri sebi. Za vas bi bilo res dobro, če bi se zavedli, da ste za svoje življenje vključno z vsemi stiskami, strahovi, osamljenostjo … odgovorni sami. Slaba novica je, da vas tega ne more rešiti vaš fant, pa tudi noben drug ne. Dobra stran pa je, da to lahko storite tudi brez njega. Dlje ko boste prišli pri osebni rasti, manj »slabih« stvari boste vnašali v odnos in hkrati več in na bolj pravi način boste pričakovali od partnerja. Ali bo on temu sledil ali bo sodeloval, ne morete vedeti. A običajno se to le zgodi. Morda ne tako in toliko, kot si želimo, a vendarle. Poleg fanta, otroka in družine je okrog vas ves svet, veliko ljudi. Tam vas čaka veliko zanimivega, ogromno priložnosti, da se naučite drugače vključiti, si najti širši smisel. Morda boste tako zmanjšali pritisk, ki ga nehote izvajate na fanta. Želim vam, da bi vas v tem začel bolj razumeti in pomagati. Kot obratno tudi vi njemu.