Avtor prispevka: Izidor Gašperlin
Vir: Časopis Nedelo
Fotografija: Koketa, Filipini 2014, (c) Izidor Gašperlin
Ko razmišljam, kakšen starš sem svojim otrokom, česa so me otroci naučili, ter kako so se ali se še brusijo ob mojih (ne)mejah, mi je prišlo na misel naslednje vprašanje oz. ugotovitev, da je ključno vprašanje, ki pomaga pri vzgoji otroka, pri starševstvu, postavljanju meja, zmožnosti biti “brusilnik” najstniku in s tem zdržati: kaj bi jaz osebno rabila od svojih staršev v starosti, kot so sedaj moji otroci, kako to vedenje prenesti na sedanji čas na svojega otroka ter kako se zavedati potreb svojega notranjega otroka, da se kot odrasli lahko pogovarjamo s svojim otrokom, kako razvijati sposobnost, da svojega otroka začutimo? Namreč, vedno, ko nas naši otroci preizkušajo, tako ali drugače poskušajo prestopiti meje, nam znižujejo/dvigujejo prag potrpežljivosti, se po mojih izkušanjah pokaže, da je zadaj na delu naš osebni notranji otrok, ki je star toliko kot dejanski otrok in da ta naš dejanski otrok potrebuje natanko to, kar smo mi kot otroci potrebovali od svojih staršev. Naslednje vprašanje pa je že, da če se teh potreb zavemo sedaj kot odrasli, kako naj razvijemo sposobnost, da svojim otrokom damo npr. pogovor, varnost, toplino, nežnost, tudi resnično jezo…, če nam naši starši tega niso …(bili sposobni dati; znali dati; …), torej kako naj na eni strani razvijamo tenkočutnost do otroka, po drugi strani pa zdržimo, ko nas preizkušajo.
Nisem čisto prepričana, da sem vprašanja postavila dovolj jasno. Gre za moje poti, kako se približati otroku (tu je predvsem poudarek na otroku; najbrž pa gre z zelo podobno podlago pri vseh odnosih), gre tudi za zdržati z izzivi v odnosih, ki jih prinaša vsakdanjost. Vesela bom odgovora ter morebitnih dodatnih vprašanj.
Odgovor:
Kar ste napisali, do mene sploh ne pride kot vprašanje, ampak kot odličen in zelo pronicljiv opis odnosa med staršem in otrokom. Ena od “nalog” otrok je ravno ta, da v nas stalno poskušajo prebujati občutke in spomine, ki smo jih daleč pred leti dali nekam na stran. Otrok v nas oziroma kot vi temu rečete “notranji otrok” namreč zelo dobro ve, kaj smo mi potrebovali pri 8ih, 10ih, 15ih… letih.
Ravno ta notranji otrok je edina prava pomoč staršem, da bi zmogli dati svojim otrokom tisto, česar niso dobili od svojih staršev. Če se starš ob svojem otroku uspe umiriti in razumeti, da je za vsakim še tako nerazumljivim ali “problematičnim” otrokovim vedenjem neka zelo prvinska potreba ali želja, se mu postavi logično vprašanje: “Kaj moj otrok potrebuje, česa si želi?” Seveda pa to preprosto vprašanje s sabo nosi tudi starševo stisko, saj ga njegovi starši praviloma niso ustrezno opremili. Če na tej točki starš sam v sebi jezno ali obupano zakriči “Kako naj vem, kaj želi moj otrok, če mene ni noben razumel!”, je to že odličen začetek. S tem namreč naredi distanco, odmik od svojih staršev. Vse, kar so počeli naši starši, namreč neha biti samoumevno “dobro” (če starše še kar občudujemo) ali “slabo” (če smo se od njih povsem odvrnili). Ta odmik poveča možnost, da bomo slišali notranjega otroka. Ta naš notranji otrok namreč odlično ve, kaj smo potrebovali. Ve, kaj je bilo takrat “dobro” in kaj “slabo”. Če se umirimo, ga slišimo in začutimo ter razumemo … vse postane precej bolj enostavno. Otroku samo damo tisto, kar smo mi potrebovali in pogrešali v njegovi starosti.
Če napišem še malo drugače, zgoraj opisan “mehanizem” omogoča, da postanemo dobri starši tudi, če smo odraščali ob svojih povsem nesposobnih starših. Samo vsak dan se moramo truditi, da spremenimo tisto, kar smo se narobe naučili od svojih staršev ali pa se sploh nismo mogli naučiti. Naš notranji otrok nam je pri tem ves čas na razpolago, ves čas nam je pripravljen pomagati, nas učiti in usmerjati. In povsem drži, kar ste napisali: ko je naš otrok star 5 let s svojim “teženjem” nagovarja tisto, kar smo mi potrebovali in “pozabili” pri svojih 5ih, pri 8ih tisto, kar smo mi potrebovali pri svoji 8ih letih, itd … Seveda otrok tega še ne razume oziroma se ne zaveda. Mlajši ko je otrok, bolj to velja. Zato od njega ne moremo pričakovati, da nam bo z besedami opisal svoje potrebe. Običajno jih izraža s problematičnim vedenjem. Naloga staršev je, da razvozlajo, kaj se skriva za takim vedenjem.
Seveda se ob tem ne da izogniti vprašanju, zakaj nam je tako težko stopiti v stik s tem notranjim otrokom, zakaj ga je tako težko slišati, razumeti in začutiti? Sploh ker nam želi samo dobro, ker je naš daleč najboljši pomočnik na poti v boljše starševstvo? Odgovor je precej preprost. Ko se mi povežemo z notranjim otrokom, ne dobimo samo njegovih nasvetov, ampak se spomnimo tudi vseh bolečin, neizpolnjenih hrepenenj, žalosti, obupa, osamljenosti …, ki smo jih kot otroci doživljali ob starših, ki nas niso slišali, razumeli in začutili. Vse te neprijetne občutke in čustva smo takrat, precej let nazaj, zaprli v predale in ugasnili luč. Da ne bi tako zelo bolelo. Da bi življenje postalo znosnejše. Da bi se naučili poskrbeti sami zase. Z vsakim takim zaprtim predalom smo morali tudi utišati notranjega otroka, z vsako ugasnjeno lučjo smo izgubili del sebe. Naši otroci nam s svojim “problematičnim” vedenjem pomagajo, da spet poiščemo ta stikala in te predale – in postopoma dobimo zatajene dele sebe nazaj. Vendar pa nam delov izgubljenega otroštva ne more povrniti noben več. Ena od pasti na poti v odraslost je ravno to, da tega ne zmoremo sprejeti. Namesto tega še vedno upamo in hrepenimo in pogosto s temi nerealnimi pričakovanji nadlegujemo druge. Običajno svoje partnerje. Smo pa tisti hip, ko damo svojim otrokom to, po čemer smo sami hrepeneli in nikoli dobili, nagrajeni z zelo podobnimi občutki, kot če bi to dobili sami. Naš notranji otrok se tako lahko v tem delu, v tej potrebi pomiri za vedno, luč ostane za vedno prižgana. Na ta način postajajo naši odrasli odzivi manj eksplozivni, pogled na življenje pa širši in bolj realen.
Ko se starš poveže z notranjim otrokom je izjemno pomembno, da zdrži z vsemi temi neprijetnimi čutenji, ki privrejo na dan ob spominih iz svojega otroštva. Starš nikoli, ampak res nikoli ne sme iskati razumevanja in tolažbe pri svojem otroku. Za to so pravi naslov njegovi starši, če teh ni več ali so “neuporabni”, pride na vrsto partner. Ja, tudi zato smo skupaj – da si damo vsaj nekaj nadomestkov za zamujeno iz otroštva.