Avtor prispevka: Izidor Gašperlin
Vir: Časopis Nedelo
Fotografija: Silhuete, Etiopija 2012, (c) Izidor Gašperlin
Že kot otroke sta nas starša pustila pri stari mami in šla delat v tujino. Nekaj časa sta nas še obiskovala in prinašala darila, kaj veliko z nami se nista ukvarjala, Kmalu so obiski povsem ponehali in 4 leta se sploh nista javljala, nihče ni vedel ali sta mrtva ali živa. Ko sta se vrnila pri mojih 9 letih, sta bila že razvezana. Po nekaj letih sva se s sestro preselili k mami, ki se je ob vikendih pogosto opijala, nekajkrat so ji izpirali želodec. Bila je in je še vedno manipulativna, diktatorska, hladna, sovražna … za okolico pa “prvovrstna igralka”. Popolnoma nas je odrezala od očeta, s katerim se danes da vsaj pogovarjati, z njo nikakor. Ona nima težav, vse smo krivi drugi!. Jaz sem bila ves čas ubogljiva “deklica za vse”, mlajša sestra pa” dežurni krivec”, nanjo se je še posebej znašala. Sestra je imela velike probleme, tudi s krajo in drogami. V šolo je za sestrine probleme mati pošljala kar mene. Zaradi nevzdržnih razmer sem se odselila. Sestra je pred dvema letoma in pol obupala in naredila samomor.
Ko sem se poročila, očeta nisem upala povabiti na poroko, saj me je mati že samo ob omembi očeta hudo napadla, kaj se grem, da če povabim njega, pa nje ne bo. Po 26 letih mučnega zakona sem se razvezala. Mož je hudo manipuliral z mano, me trikrat zapustil, ko sta bila otroka še majhna, se vračal nazaj, jokal in se opravičeval in sem ga seveda vedno vzela nazaj. Popolnoma mi je pretrgal vso socialno mrežo, nisva imela niti skupnih prijateljev. Na svoje domače je bil bolestno navezan. Kljub najinim hudim razprtijam sem mu stala ob strani, tudi negovala njegovo mamo in sestro, ko sta zboleli za rakom. Niti enkrat mi za nič ni rekel hvala, do mene se je obnašal vzvišeno, oblastno, ljubosumno, hladno ….Dobra sem bila samo “za publiko”. Moj bivši mož je zdaj že drugič poročen, moja jeza do njega je izpuhtela, se normalno pogovarjava in tudi sodelujeva.
Vem, da se mami ne bo spremenila. Me pa duši ta moja reakcija do nje. Stara sem čez 50 let, a me edino ženska, ki me je samo rodila in naredila veliko gorja v življenju, lahko takole “spravi iz tira.” Iz mene potegne ne samo jezo, ampak pravi bes. in potem žalost, žalost … Še cel teden potem sem kot ožeta cunja. Zato vas prosim za mnenje, kako naj se tega rešim? Ima kak smisel, da ji to vse povem ali napišem, ker poslušala itak ne bo? Željo po tem imam veliko … da dam na papir in ji pošljem. Isto, kar ona počne z mano, je počela njena mati in res me je strah, da bi nekoč tudi jaz.
Majda
Odgovor:
Čeprav sem moral vaše dolgo vprašanje skrajšati na petino, je še vedno mogoče začutiti izjemnost krivic, ki sta jih vam in sorojencema naredila starša. Že res, da sta se trudila po svojih močeh, ampak to v ničemer ne zmanjšuje posledic, ki ste jih otroci utrpeli. Sestra ni zmogla več in naredila samomor, o bratu ne pišete kaj dosti. Vi ste se uspeli rešiti vsaj iz kalvarije odnosa z možem, ki je bil podobno prikrajšan in očitno nesposoben za resen odnos. Da ste ta del rešili, kaže predvsem to, da se zdaj zmorete z njim umirjeno pogovarjati. Zavedate se tudi odgovornosti do svojih otrok in nevarnosti, da jim boste ponavljali krivice, narejene vam. Oboje kaže, da ste močno osebnostno zrasli, veliko posledic nesrečnega otroštva vsaj ublažili, če že ne odpravili. Ostal je še najtrši oreh: odnos s staršema. Sicer izpostavljate predvsem mamo, a se zdi, da boste s svojim sicer zelo upravičenim besom lažje opravili, če ga bolj “pravično” razdelilte med oba starša. Očeta ste, nehote, prikazali kot še eno žrtev vaše diktatorske matere. A oče vas je prav tako zanemarjal, vas ni zaščitil pred materjo, alkoholom … Moškega, še manj očeta, ne more nobena ženska ustaviti v nameri in želji, da bi videl svoje otroke, imel stike z njimi in poskrbel zanje. Da je materi to “uspelo”, pomeni, da je očetu tako ustrezalo. Iz vašega vprašanja namreč izhaja, da ni poskušal čisto nič spremeniti. Umaknil se je in vse prepustil vaši materi, ki je že sama s sabo imela dovolj težav. Mati je vsaj poskušala, oče pa se je povsem umaknil.
Z materjo imate na izbiro dvoje: Lahko ostanete v odnosu z njo, da bi tako ob njej postopoma predelali svojo jezo in žalost ali pa stike povsem prekinete, če vam je prehudo biti z njo. Ta dilema je povsem in samo vaša. Ko se boste odločali, glejte izključno nase. Drugih se vaša odločitev ne tiče, še najmanj matere, naj se to bere še tako čudno. Ona je imela več kot dovolj priložnosti, a je drugo za drugo zapravila. Njej ne morete pomagati, samo sebi lahko še naprej škodite, če česa ne boste spremenili. Če pa se bo zgodil čudež, da bo kdaj uspela priti do vas vsaj malo kot mama, se temu vaši možgani itak ne bodo mogli upreti. Tako smo pač narejeni. Vi namreč ne čutite odpora do matere – besni ste na žensko, ki niti malo ne zna biti mati. Besni ste na vse krivice, ki vam jih je naredila in z njimi nadaljuje. Vaš bes je več kot upravičen. Enako velja za žalost. Njuno pojavljanje ni težava, ampak znak reševanja vaših težav. Ker sta bili jeza in žalost toliko let zatirani, se samo zdaj bolj silovito pojavljata. In se še dolgo bosta. Vaš domet je, da ju umirite in zmehčate, ne boste pa jih mogli povsem ustaviti.
Pisanje pisem staršem je ena od priporočljivih tehnik, ki lahko pomaga pri obračunu s preteklostjo. Pomembno je, da se pri vsem, kar boste počeli, odpoveste nameri, da bi mati oziroma starša kaj razumela, kaj šele da bi jih to kaj spremenilo. Če boste pisali pisma, jih pišite izključno zase. Zato je precej nepomembno ali jih boste sploh poslali. Pomembno je predvsem to, kar se bo v vas dogajalo ob pisanju teh pisem. Poskušajte se tudi sicer izogibati obračunavanju z materjo. Vaš cilj mora biti notranji obračun z zgodovino in krivicami in ne obračun s starši.
Ob razmišljanju, kaj ukreniti, bi bilo modro paziti tudi na to, koliko sploh lahko prenesete. Če vam telo sporoča, da so stiki z materjo prenaporni, to spoštujte in se vsaj začasno držite na varnem, stran od nje. Če ste sicer zadovoljni s svojim življenjem, predvsem z odnosi z drugimi in s svojim starševstvom, zakaj bi se potem sploh še srečevali z nekom, ki vam zmore ponuditi samo vedno nove bolečine. A vprašanje je, koliko ste res predelali, koliko pa ste svoj mir dosegli na škodo ostalih odnosov. Če vzdržujete navidezni mir in ravnotežje v svojem življenju na račun tega, da ste se umaknili iz vseh intimnejših odnosov, potem se boste verjetno morali še kar nekaj časa soočati z materjo in svojim besom ob njej. Ko boste zmogli ostati ob materi podobno mirni, kot že uspevate ob bivšem partnerju, bo to znak, da ste zares odšli od nje in na nek način tudi odrasli. Mati nima več kontrole nad vašimi čutenji, ob njej se vam dolgo zatajevana čutenja le najsiloviteje prebujajo. A dokler se vam ob njej, je težko verjeti, da se vam sicer manj silovito ne bi tudi ob drugih. Bolj verjetno se zdi, da ste se naučili izogibati ljudem in situacijam, v katerih bi se vam bes utegnil sprožiti. Če je tako, potem se vam krivice nadaljujejo, samo v drugačni obliki. Dovolj časa ste skrbeli predvsem za druge, zdaj je prišel čas, da končno postavite sebe na prvo mesto. Čeprav se morda bere nelogično, s tem boste še največ naredili za svoje otroke in zmanjšali možnost, da bi jim počeli to, kar mati počne vam.