Avtor prispevka: Izidor Gašperlin
Vir: Časopis Nedelo
Fotografija: Ugašanje dneva, Sustenpass Švica 2024, (c) Izidor Gašperlin
Imam sosedo, gospo v letih (čez osemdeset), vdovo brez otrok. Lepo se razumeva, lahko celo rečem, da sva prijateljici. Soseda nima ne večjih zdravstvenih težav ne finančnih skrbi in živi polno in samostojno življenje. V čem je torej težava?
Pred nekaj meseci je prvič resneje zbolela. Nič usodnega ni bilo, vendar je bila več kot mesec dni priklenjena na posteljo, potem pa še dolgo ni smela iz stanovanja. Ker njena edina bližnja sorodnica živi na drugi celini, sem sosedi seveda priskočila na pomoč. Vodila sem jo k zdravniku, hodila v lekarno po zdravila, ji nabavljala in kuhala, ji delala družbo in jo tolažila. Počasi je okrevala in je zdaj spet zdrava in čila.
Ob tej bolezni sem začela razmišljati, kaj bo prinesla prihodnost. Moja soseda se namreč absolutno noče pogovarjati o starosti in o ničemer, kar je povezano z njo. Zdi se mi, da skuša na ta način zanikati biološka dejstva in odganjati strah. Do neke mere jo razumem, po drugi strani pa menim, da mora človek biti realen, se soočiti z dejstvi in se vsaj nekoliko pripraviti na to, kar prihaja. In dejstvo je, da bo nekoč prišla bolezen, ki ji bo odvzela samostojnost. Zaradi njenih let ta »nekoč« najbrž niti ni tako zelo daleč. Takrat bo potrebovala staln(ejš)o oskrbo in nego, in najbrž bi bilo dobro, da bi se pozanimala, kakšne možnosti so ji na voljo, kako hitro so dosegljive, koliko stanejo in podobno. Vendar se sploh ne zgane. Po eni strani vem, da gre za njeno življenje in da se nimam pravice vtikati, po drugi strani pa tudi vem, da se po tihem zanaša name in da bodo njene težave, ko bodo nastopile, postale tudi moje. Seveda je ne bi pustila na cedilu in sem ji pripravljena stati ob strani, vendar le do neke meje. Še predobro se spominjam, kakšen fizični in psihični napor je skrbeti za bolnika, saj sem to dala skozi pri obeh starših. In čeprav imam sosedo rada, vem, da tega zanjo nisem ne pripravljena ne sposobna storiti. Navsezadnje imam tudi jaz svoje življenje in obveznosti, saj preživljam dva otroka, ki še študirata. Morda to, da sem samozaposlena in delam doma, sosedi daje občutek, da ji bom lahko na voljo.
Rada bi na prijazen način potegnila mejo, tako da soseda ne bi bila prizadeta ali užaljena, pa tudi da sama ne bi imela občutka, da sem sebična in nesočutna. Enkrat ali dvakrat sem zelo previdno in naokoli načela to temo, pa je kar preslišala in pogovor speljala drugam. Kaj torej storiti?
Odgovor:
Malo je ljudi, ki zmorejo biti resnično sočutni in so pripravljeni pomagati drugim, ko se znajdejo v stiski, sploh če niso njihovi sorodniki. Vi ste očitno ena izmed takih, ki to zmorejo, kar je res lepo in ste zato lahko ponosni nase. Toda, ko pomagamo drugim, ne smemo pozabiti, da vse, ampak res čisto vse počnemo iz lastnih nagibov in razlogov, tudi če se tega ne zavedamo. Seveda to v ničemer ne zmanjšuje pomena in vrednosti vaše pomoči. Verjetno vam ne bo kaj dosti pomagalo, če bi zdaj na splošno pisal o tem, zakaj in kako eni odrastejo v zakrknjene egoiste, drugi pa v samaritane, ki jim je dan povsem prazen in nesmiseln, če nikomur ne pomagajo. Paradoksalno se taki egoisti in samaritani med sabo pogosto najdejo, saj na nek čuden način rabijo drug drugega. Lahko da bom vaši sosedi naredil krivico, ampak ko jo opisujete, mi ostane občutek, da v njej zna biti kar precej tega »egoista«. Brez finančnih skrbi, polno in samostojno življenje… Od kod ji vse to, kdo ji je to omogočil, saj očitno še sama zase ni sposobna poskrbeti?! Brez otrok… Škoda, ker bi jo morda oni naučili odrekanja (egoističnemu?) zadovoljevanju svojih želja v njihovo korist in s tem tudi možnosti, da bi ob njih spoznala užitek, da ko daješ hkrati tudi dobivaš.
Ne želim napisati, da je soseda slaba in da to počne namenoma. Tako se je naučila preživeti, vprašanje, koliko se tega sploh zaveda. Če me moji občutki o vaši sosedi ne varajo, s čim in na kakšen način si je zagotovila »brezskrbno« življenje? Zna s svojo nemočjo in (navidezno) nesposobnostjo tako dobro v drugih zbuditi sočutje, odgovornost, morda celo krivdo, da poskrbijo zanjo? Niste tudi vi napisali tega vprašanja, ker se težko spopadate z vašo odgovornostjo in krivdo? Odkod vaša pripravljenost, da prevzamete nase tujo odgovornost, da se tako hitro čutite dolžni drugim pomagati? Odkod taka vaša dojemljivost za krivdo?
Nič ni narobe s tem, da ste pripravljeni pomagati. Do težav pride, če ne veste, zakaj to počnete in če s tem ne morete nehati, ko bi želeli. Zelo dobro ste predvideli, v kakšni stiski se boste znašli, ko bo soseda res nemočna, kako težko boste zdržali, če ji ne boste pomagali. Že zdaj si znate tako živo predstavljati to stisko in spremljajočo krivdo, da ju čutite tako močno, kot če bi se vse skupaj dogajalo že zdaj. Od kod to poznate? Ker ste vse to že doživljali – celo dvakrat. Z vsakim od staršev posebej. Niste napisali, če imate brate in sestre, si pa lahko predstavljam, da tudi če jih imate, da ste vi nosili glavno breme pri skrbi za umirajoča starša. Si lahko odkrito odgovorite, koliko tega vašega fizičnega in psihičnega napora je bilo res možno pričakovati od vas, koliko pa ste si zraven naložili še tuje odgovornosti in se zraven počutili še krivo, ker ne dajete še več? Koliko so vas takrat podpirali drugi, komu ste se lahko zatekli po tolažbo? Ste morali zase poskrbeti povsem sami, zraven pa se še razdajati za druge in še namesto drugih? Koliko so občutki, ki jih doživljate ob sosedi, enaki občutkom, ki ste jih imeli ob ostarelih starših? Koliko v odnosu s sosedo ohranjate odnos s svojimi starši, predvsem mamo – ali ste jih res izžalovali in se od njih poslovili? Sama težka in neprijetna vprašanja. Vendar se bojim, da edino odgovori nanje, kakršni koli že so, vodijo do tega, da se boste uspeli bolje razumeti in se znebiti odgovornosti, ki ni vaša. Morda se vam uspe celo zjeziti na vse krivice, ki so se vam dogajale in se vam še. Edino s to zdravo jezo se boste lahko uprli vsem, ki se kot pijavke poskušajo prisesati na vas.
Soseda je trenutno zelo pri močeh. Ona in samo ona je odgovorna za svoje življenje. Sama je dolžna poskrbeti tudi za svojo prihodnost, dokler je še pri močeh. Če se bo zgodilo, česar vas je danes strah, boste svojo moralno obveznost izpolnili, če o tem obvestite ustanove, ki so dolžne poskrbeti za osamljene in nemočne ostarele ljudi. Če boste sosedi pri tem v oporo in jo boste šli sem ter tja pogledat v bolnišnico ali dom za ostarele, bo to od vas resnično lepo, nihče pa tega nima pravice od vas pričakovati, kaj šele zahtevati. Ima pa ta skrb za sosedo neko zgornjo mejo: zaradi nje ne sme biti v ničemer okrnjena skrb za vaša otroka in predvsem zase. Po vsem, kar ste v življenju prestali, bi si tudi vi končno zaslužili vsaj malo »brezskrbnega in polnega življenja«. Ker niste iz tiste skupine, ki čaka in pričakuje, da jim bodo to omogočili drugi, je edina možnost, da si to omogočite sami. Se vsaj toliko spoštujete in imate radi?