Avtor prispevka: Izidor Gašperlin
Vir: Časopis Nedelo
Fotografija: Pogled, UAE 2013, (c) Izidor Gašperlin
Jaz sploh nimam občutka, da noben ni pravi, pa kljub temu čakam na pravega. In res je nekoga začutiš – ampak začutiš marsikoga – enega tako, drugega drugače – in nekoga tako zelo, da z njim greš preko gora in dolin in se ne vprašaš, je pravi, ni pravi – veš – ne da je pravi – tako zelo ga čutiš, povezan si z njim, da ne greš iskat več dalje….
Vse preveč pa je odnosov in vi kot terapevt upam, da to vidite, kjer so ljudje skupaj z nekom, ki so ga le bežno začutili ali pa še to ne – ker z nekom je pač treba bit – ja ni lahko bit sam, ob tem rasteš še kako – sama sem v tem času zrasla za 100 % okoli moje osi – danes sem druga oseba, kot sem bila v zadnjem odnosu – in ne bi zrasla na nekaterih ključnih točkah, če bi tam ostajala. In ob tem ko človek raste, se tudi marsikaj v njem spremeni – tudi vsakdo ti več ne ustreza kot partner, ker če ne, bi razvoj in rast ne imela svojega pomena….
Morda edino še to – pravi – to ni mišljen nekdo, s katerim ne bo prepirov, da bo vse gladko teklo… Ne, pravi je v bistvu prav ta, s katerim se tako globoko čutita, da se lahko tudi spreta in prav zaradi tega, kar je med nama imava znova voljo in željo, da najdeva pot drug do drugega. Je pa veliko parov takih – osebno jih poznam – ki se niso nikoli tako začutili in ko se z njimi pogovarjaš – želijo preko razvoja priti do odnosa, ki ga tam dejansko ni – v resnici mora na začetku ta naravna iskrica vzpostaviti odnos, ki ga nato spontano vzdržuješ – to je čudež narave, a mnogi na ta čudež ne počakajo, ker bi za to morali biti bolj pogumni – malo bolj samostojni … In ne verjamem v odnose, kjer te iskrice na začetku ni, pa se potem dva skozi odnos zbližata – iskrica mora preskočiti na začetku ali kasneje – dokler je ni, ne gre za partnerski odnos, ampak prijateljstvo. Se strinjate?
Patricija
Odgovor:
Bojim se, da bi bilo o tem, kar pišete, zelo težko najti kaj konkretnega in bi hkrati veljalo kar vsepoprek. Med nami so tudi taki, ki se zaradi bridkega otroštva sploh ne upajo zaljubiti, sploh ne vedo, kaj je to iskrica, ujemanje, bližina … Če bi čakali na pravega, v takem smislu kot pišete vi, bi verjetno zaman čakali do konca življenja. Zanje je zato lahko “pravi” ravno tak, kot so oni – enako obupan, nesamozavesten, prestrašen, negotov, nečustven … In prav v tem je tista privlačnost, ki taka partnerja združi, čeprav se je niti ne zavedata. Tako se najdeta skupaj dva, ki si v začetku skoraj ne moreta dati kaj več od lajšanja osamljenosti. Je to narobe, to ni dovolj? Kdo lahko o tem sploh presoja razen njiju dveh samih?! Sam verjamem, ne le, da ni nič narobe, ampak da enostavno nista imela oziroma nimata druge možnosti. Kje pa bi se sicer lahko naučila, kaj je to bližina? Vsak zase doma pred TV, iz knjig, na delavnicah … ?! Življenje ni do vseh enako, še manj pravično. Tudi tadva si nista izbrala svojega otroštva. Je pa morda neka čudna pravičnost v tem, da ima vsak par možnost, da z medsebojnim razumevanjem in sodelovanjem prvotne krivice ustavi in si postopoma celi rane. Podobno »čudna pravičnost« se kaže tudi v tem, da za zadovoljstvo para ni najbolj pomembno, kako intimen ali kvaliteten je njun odnos, ampak koliko ta odnos v intimnosti in kvaliteti napreduje. Drugače povedano je lahko par, ki ima za zunanje opazovalce zelo intimen odnos, ob tem zelo zdolgočasen in nezadovoljen, ker odnos stagnira. Po drugi strani pa sta lahko zelo zadovoljna dva, ki sta štartala skoraj »iz ničle«, saj čutita, da se v odnosu razvijata in da iz odnosa dobivata vedno več. A to še ne pomeni, da je lahko kar vsak »pravi« oziroma da je vseeno, s kom se odločite iti v zvezo. Med partnerjema že mora biti na začetku neka temeljna privlačnost, vseeno je, ali ji rečemo iskrica, ujemanje, povezanost …. Kakšna in kako močna mora biti ta privlačnost, pa spet ni pravila. Da je vse skupaj še bolj zapleteno, se običajno tiste resnične privlačnosti (povezanosti), zaradi katere dva ostaneta skupaj, sploh ne zavedamo. Kar nas v začetku na videz tako pritegne pri partnerju, ima običajno bolj malo opraviti s to temeljno, globoko privlačnostjo, ki je ni mogoče zavestno vzbuditi. Podzavest je tista, ki ima odločilno vlogo pri izbiri partnerja.
Z vami se zelo strinjam, da lahko rastemo tako v odnosu, kot tudi izven njega. Moram pa ob tem dodati, da je veliko področij osebne rasti, na katerih težko rastemo brez intimnega in zavezujočega odnosa. Nič nas bolj učinkovito ne sili v obsežno in hitro osebno rast, kot to storijo partner in otroci. Prav tako se strinjam, da so odnosi, iz katerih je treba oditi, čeprav smo ga začeli s »pravim«. Pravzaprav so bili ob svojem času »pravi« kar vsi, s katerimi smo se spustili v intimni odnos. Ob vsakem smo se česa naučili, naredili stopnico več v svojem razvoju. In nič kaj presenetljivo ni, če na koncu ostanemo z nekom, ob katerem nas je v začetku zveze še najmanj premetavalo. Skratka – ni pravil in tudi ne zagotovil. Še tako močno začetno iskrenje ne zagotavlja srečnega konca.
Tudi se strinjam z vašim stavkom, da »iskrica mora preskočiti na začetku ali kasneje«. Bi vas pa opozoril, da je ta vaš stavek precej v konfliktu s tem, kar ste prej napisali o »pravem«. Ja, prav lahko se zgodi, da bo paru, ki sem ga opisal na začetku, enkrat kasneje, ko bosta bolj pogumna, močna in samozavestna, preskočila ta iskrica. Ker jo bosta dosegla skupaj, z vzajemnim trudom in spoštovanjem, je veliko verjetnosti, da se bo razvila v prijeten ogenj, ki ju bo grel v pozno starost. In to kljub temu (ali pa morda ravno zaradi tega?), ker na začetku drug drugemu nista bila niti približno blizu tega, kar vi opisujete kot »pravega«. Za konec predlagam razmislek ali je res potreben pogum zato, da čakaš na čudež in na »pravega«. Če to drži, potem je očitno med nami vedno več »pogumnih«, ki čakajo, prebirajo in v nedogled izbirajo… in ostajajo sami. Zame sta nasprotno pogumna junaka partnerja, o katerih sem pisal na začetku.