Avtor prispevka: Izidor Gašperlin
Vir: Časopis Nedelo
Fotografija: Prelom, Berlin 2014, (c) Izidor Gašperlin
Po rojstvu prvega otroka sva se zelo odtujila. Vsak dan kreg, pomanjkanje spolnosti. Nisva se znala pogovoriti, prišla sva do ugotovitve, če se stvari ne izboljšajo (oziroma jih midva), da bo bolje, če greva narazen. V tisti krizi sem že izgubila upanje in se v nekoga zaljubila. S tem drugim je prišlo do nekaj poljubov. Mož je to izvedel in bil zelo prizadet. Po dolgih pogovorih sva se odločila ostati skupaj. Zavračal je vse možnosti, da je bilo z najinim odnosom že prej hudo narobe. Dve leti sem vsakodnevno poslušala obtoževanja in očitke glede tega drugega moškega. Vendar sva se oba trudila in ponovno sem moža vzljubila in dobila upanje, da nama lahko uspe.
Sedaj pa to, kar me teži. Ko sem bila drugič noseča se je mož zaljubil v neko žensko. Kakor mi je znano, naj ne bi imela nobenih fizičnih stikov, sta se pa vsak dan videvala in si pisala o tem, kako se pogrešata. Ko se je otrok rodil, pa se je dogovarjal z neko drugo žensko in se z njo tudi dobil z namenom seksa. To sta seveda tudi naredila. Jaz sem to izvedela in po dveh dneh mi je priznal in trdil, da mi je na vsak način hotel povedati. Ravno tako je ta isti trenutek ugotovil, da me neznansko ljubi in si želi le mene.
Tisti trenutek sem hotela oditi. Zakaj nisem še danes ne vem. Bila sem zelo prizadeta vendar sem svoja čustva nekako potlačila vase, saj se mi je zdelo neznansko nepravično do otrok, da ju izpostavljam svoji žalosti. Nekako sva funkcionirala. Sedaj pa je otrok že malce večji, jaz pa vedno več razmišljam. Njegovi dotiki me motijo, ne maram poljubljanja, misel na seks se mi gnusi, saj stalno razmišljam o njem z drugo. Seveda je opazil razliko v mojem razpoloženju, saj se mi zdi, da sem sedaj žalostna še za nazaj. Ne verjamem, da me ljubi. Jaz ga imam sicer rada, ga pa po vsem tem ne ljubim več. Mu ne zaupam. Mislim, da vztraja le zaradi otrok, saj mi je popolnoma nemogoče, da z nekom planiraš otroka, potem pa ga v dveh tako občutljivih obdobjih (nosečnost in takoj po rojstvu otroka) izdaš z opravičilom, da nisi prebolel dogodka izpred dveh let in pol. Zakaj se potem sploh odločiš za otroka??? Razmišljam o ločitvi, a se mi zdi nepravično do otrok, da jim ga “vzamem”, saj se z njima lepo razume in se tudi kar precej ukvarja z njima.
Nočem se napačno odločiti kar za 4 osebe o tako pomembni stvari. Sem še kar precej mlada. Jih imam kar nekaj pod 30. Biti z nekom še mogoče 10 let, pa potem ostati sam? Ali iti narazen, ko je še čas za “dostojno” življenje? Strah me je biti sama. Ali res zmorem? Sva zrela za strokovno pomoč? Kako naj vem, kaj je prav in kaj ne? Sem (sva) lahko še kdaj srečna drug z drugim?
Jelka
Odgovor:
Prevare v odnosih puščajo najgloblje rane. Včasih se te rane lahko zacelijo, drugič ne. V vsakem primeru pa njihovo celjenje zahteva precej časa, truda in predvsem odkritega pogovarjanja. Tudi čez prevaro je možno iti, vsaj ublažiti, če že ne odpraviti njenih posledic, vendar pri tem ni bližnjic. Zatrta težka čustva, ki so se nakopičila ob prevari, morajo biti na nek način »sproščena«, izražena, izgovorjena ter z druge strani vsaj sprejeta. Kar je bilo takrat pri obeh zatajeno, zanikano, »pospravljeno pod preprogo«, zdaj kot črv gloda in vedno znova najde luknjo, skozi katero udari na dan. Zato nima prav veliko smisla ukvarjanje s tem, zakaj in kako je sploh možno, da je lahko kdo od vaju tako prevaral oziroma izdal, ampak so prava vprašanja, če si sploh želita in sta sposobna opraviti s to »čustveno navlako« in medsebojnimi zamerami in nezaupanjem. Ker tega nista storila, si ne zaupata, misel na seks se vam gnusi …
Ne odločate se za 4 osebe, ampak se odločate predvsem zase. Kar ne pomeni, da ostali trije ne bodo čutili posledic vaše odločitve.. Res da ločitev otrokom pusti posledice, ampak kakšne jim pa pušča tak zakon, kot ga živita zdaj? Prav tako z morebitno ločitvijo otrokom nikakor ne morete vzeti očeta, saj bo vaš partner ostal oče do konca življenja, ne glede na vašo odločitev. Seveda vam s temi vrsticami ne želim sporočiti, da se ločite. Želim vas samo preusmeriti od vprašanj, ki so nepomembna, na nek način samo megla, ki jo dvigujete, da se pred sabo opravičujete, da se ne ločite, obenem pa tudi ne naredite kaj dosti za izboljšanje vajinega odnosa. Namesto tega »dvigovanja megle« bi bilo precej bolj koristno, če se začnete s sabo odkrito pogovarjati, zakaj ste v resnici še s tem moškim, kaj vas drži pri njem. Odkod tako močan strah pred samoto, da vas po eni strani povsem hromi, po drugi strani pa drži v precej brezupnem odnosu? Zagotovil, ki jih iščete, enostavno ni. Lahko se ločite in bo z naslednjim moškim še huje, ali pa naslednjega sploh ne bo. Lahko vas bo naslednji moški »ljubil« na način, kot si zdaj predstavljate in želite, pa se bo vajina zveza čez čas sprevrgla v pravo moro. Lahko ostanete v tem zakonu in se bodo zadeve sčasoma uredile. Itd. Če ni zagotovil, kako se torej odločiti, kaj je prav? Lahko bi uporabili obrabljen nasvet, da je pač treba »poslušati sebe«. Ampak, kako boste slišali (začutili) sebe v vsem tem hrupu, ki trenutno divja v vas?! Zato bi verjetno vaši naslednji koraki morali iti najprej v smer, da utišate ta hrup. Da se umirite, najdete nek stik s sabo, vsaj malo zmanjšate ta grozljiv strah pred samoto. Kako? Za začetek morda tako, da si nehate postavljati vprašanja, na katera sploh ni odgovora in na vprašanja, ki sploh niso pomembna. Se nehate mučiti s preteklostjo in prihodnostjo in se začnete ukvarjati s sedanjostjo, s tem kaj lahko naredite zdaj. Lahko je meni pisati te nasvete, ampak kako to narediti v resničnem življenju in v vaši situaciji? To pot, ta način mora žal ali na srečo najti vsak sam. Če imate občutek, da ne zmorete, potem tega namesto vas ne more narediti noben drug, lahko pa vam pri tem pomaga. Predlagam, da si s partnerjem poiščeta terapevtsko pomoč. Če s tem ne bosta izboljšala oziroma rešila vajine zveze, bosta vsaj prišla do nekaterih odgovorov in našla nekaj miru, da se bosta lahko bolj trezno odločala. Če se vam partner ne bo želel pridružiti, si pomoč poiščite sami. Ne pozabite, da se odločate predvsem zase in da ste izključno sami odgovorni za svoje življenje. Pri vaših tridesetih niste še nisto nič zamudili. »Dostojno« življenje, ki ga omenjate, je možno v pozno starost. Si je pa to »dostojno« življenje treba prislužiti – vsak dan znova. In drugi pri tem niti približno nimajo toliko zraven, kot si običajno predstavljamo.