Avtor prispevka: Izidor Gašperlin
Vir: Časopis Nedelo
Fotografija: V dvoje, Struška 2011, (c) Izidor Gašperlin
Pišem vam, ker imam resne težave z možem. Skupaj sva že 18 let, poročena 13 in imava tri otroke. Kljub vsem naporom, da bi ga pripravila do pogovorov in sprememb na bolje, se mi zdi, da sem vsak dan na začetku. Posebej mi je hudo, saj s svojim obnašanjem škoduje odraščajočim otrokom in posledice tega so že vidne.
V družbi drugih je zelo ljubeč moški. Uspešen je v službi. Doma je slika drugačna. Neprijazen odnos, ves čas na telefonu in računalniku. Če ga opozorim ali mu v pogovoru lepo povem, začne kričati. Kriči, da se boji priti domov, ker mu ves čas nekaj težim. S tremi otroki imam sicer zelo veliko dela, zjutraj vstajam prej, da opravljam gospodinjska opravila, on pa hodi vsako jutro k staršem na kavico. Z njimi se dogovarja glede otrok mimo mene in ko kaj rečem glede tega, kriči. Na splošno ne želim, da pri starih starših preživljajo preveč časa, ker ne vplivajo dobro na njih. Npr. babica sprašuje najstarejšo hčerko osebne stvari o meni, naju kot starša ne jemljejo resno, otroke ščuvajo enega proti drugemu (npr. poglej, kako je ona boljša od tebe).
Problemov z otroki je cel kup, pa naj začnem s starejšo hčerko. Ta je stara 11 let. Kadar imava z možem slabe dneve, jo postavlja na moje mesto. Posveča ji svoj čas in se z njo pogovarja. Lepo, ali ne? Ne, pravzaprav sploh ne. Tako bi moral z njo vedno ravnati, ne le če imava midva probleme. In o čem se pogovarjata? Očka ji govori, kako je mamica grozna in kaj dela očiju s tem, ker želi red v družini.
Najbolj me skrbi srednji sin. Mož skoraj ne preživlja časa z njim. Če ga pa že pripravim do tega, pa po petih minutah znori, se z njim skrega in gre stran. Sin ima težave v šoli in v družbi. Čudno se obnaša, nesamozavestno, igra klovna. Najmlajša hčerka je njegova ljubica. Crklja jo in se celo z njo ukvarja. Vendar je ta pozornost dvorezni meč. Vsakič ko želi ona kaj po svoje, ji »teži«, da ga nima rada, on jo ima pa tako rad. Torej vse mora biti po njegovo. Grize jo po rokah in kljub temu, da mu hčerka ves čas govori, da tega ne mara, ji on pravi: seveda ti je to všeč, to samo tako rečeš. Ojoj! Kadar pustim otroke same z njim, se vedno vrnejo razrvani. Tudi on jih ščuva enega proti drugemu, npr. če enega pohvali, vedno drugega zraven poniža. Kaj naj storim, kaj mi svetujete?
Angela
Odgovor:
Ko preberem vprašanje, kot je tole vaše, vedno najprej pomislim, kako težko je kaj koristnega svetovati. Želel bi si namreč prebrati tudi zgodbo vašega moža, ki bi bila verjetno precej drugačna. Verjetno bi potem lahko napisal bolj uravnotežen odgovor. Zdaj pa je pred mano samo vaše vprašanje, iz katerega veje huda stiska. Vidite, razumete in občutite, kaj se dogaja v vaši družini. Zavedate se škode, ki se dela otrokom. Tudi zelo obizrno nakažete na moževe napake. A kot da vam vse to nič ne pomaga – ker mož ne vidi nič od tega. Vsa vaša pronicljivost in materinska občutljivost ga žal ne moreta spremeniti. Mož kot da je ujet v nek svoj svet obdan z ukrivljenimi in razbitimi ogledali. Kako da on ne zmore videti tega, kar je vam jasno na prvi pogled?
Že res, da verjetno vašega moža moti način, kako vi pristopate do njega, kako ga opozarjate, mu morda res celo težite. Zagotovo ob vsem, kar ste napisali, ne morete do njega vedno pristopati strpno, korektno, brez “primesi”, ki jih moški sovražimo (obtoževanje, ukazovanje, čustveno izsiljevanje …) A v vašem primeru to ni pomembno. Ker vi ne pišete o odnosu mož – žena, ampak o družini oziroma odnosih starši – otrok. Ko na vašega moža pogledamo izven zapletov vajinega partnerskega odnosa, ta ostane predvsem moški in – oče! Za vas je pomembno, da se najprej otresete kakršne koli odgovornosti za to, kakšen oče je vaš mož. Še posebej, če vas niti ne poprosi za pomoč pri težavah, ki jih prinaša očetovstvo. On očitno misli, da težav nima. Imajo jih pa vajini otroci. Zaradi njegove splošne nezrelosti in, vsaj tako se zdi, zaradi vaše popustljivosti. Kot ima oče svoje jasne obveznosti do otrok, jih imate tudi vi kot mati. V jedru vseh nalog matere, kot tudi očeta, je, da deluje v dobro otrok. In zdaj vam, spoštovana gospa, postavljam ključno vprašanje: Ali v odnosu do očeta svojih otrok (namenoma nisem napisal moža) ravnate tako, kot bi bilo najbolje za vaše otroke? Ste v tem odnosu morda premalo odločni? Zaradi (navideznega) miru v partnerskem odnosu ali strahu pred konflikti dopuščate, kar se ne bi smelo? Upam, da ta vprašanja do vas ne pridejo kot obtožbe – samo razmislite o njih.
Redne jutranje kavice s starši so precej jasen znak, da vaš partner v resnici še sploh ni odšel od svojih staršev. Da je še vedno veliko preveč v svoji “stari” družini, da bi zmogel na zdravih temeljih zgraditi novo – vajino, vašo. Ker ni zmogel čustvenega odhoda od staršev, povsem nekritično prenaša problematične vzorce iz stare v novo družino (obtoževanje drugega starša vpričo otrok, ščuvanje otrok proti drugemu …). Če sledim vašemu vprašanju, potem starejšo hčerko že “uporablja” kot nadomestno partnerico. Ko jo potrebuje, jo aktivira, ko je ne, jo zavrže. V njegovem odnosu s sinom se še bolj direktno pokaže njegova nezrelost, saj ni zmožen zdržati z njim, mu dati vsaj nekaj tega, kar bi oče moral dati sinu. Pritiski na starša in njegove slepe pege so vedno večji v odnosu z otrokom istega spola. Tudi vam je verjetno težje v odnosu s hčerama. Čustveno izsiljevanje najmlajše hčere še bolj pokaže, kako egoističen in nezrel je vaš partner. Kot rečeno, vaša materinska občutljivost vam je omogočila, da vse to vidite. Veste, da se otrokom dela škoda, zato ste mi tudi poslali vprašanje. Kaj svetovati nekomu, ki že sam vse dovolj dobro opazi ?! Se mi zdi, da ste si predvsem želeli potrditve, da vidite in razmišljate prav. Kar se tiče (ne)starševstva in otrok ste jo dobili. Kar počne oče vaših otrok je nesprejemljivo, proti temu se morate boriti preudarno a hkrati odločno. Preudarnost zahteva zavedanje, da vaš mož ni kriv za to, da je kakršen je in da se tudi ne bo mogel spremeniti kar čez noč, čeprav se bo za to odločil. Odločnost pa boste potrebovali, da vršite pritisk nanj, ker drugače morda sploh ne bo stopil na pot sprememb. Odločnost boste potrebovali tudi, da zaščitite otroke pred škodo, ki narašča vsak dan.
Ker niste odgovorni za moževa (ne)ravnanja, tudi ne morete kaj dosti vplivati nanja. Lahko pa – in tudi dolžni ste – zaščitite svoje otroke, vsaj toliko, kot se jih da. Če se oče ne bo prebudil in zresnil, bodo otroci tako vsaj pri vas dobili podporo, da bodo sčasoma zmogli razumeti, da z njimi ni nič narobe in da jim ni treba več biti v službi zadovoljevanja očetovih nezrelih potreb. Vaša bolj odločna drža bo seveda pomenila pritisk na moža – očeta. Kako se bo odzval na to, seveda ne morete vedeti. Ne glede na njegov odziv bi vam priporočal, da dosledno vztrajate na zahtevi, da mož potegne jasno črto med izvorno in vašo družino. To med drugim pomeni, da večino časa nameni vam in otrokom ter da vas zaščiti pred neprimernim odnosom s strani njegovih staršev. Odločno vztrajajte pri tem, da naj izpolnjuje svoje očetovske dolžnosti in naj pri tem bolj sodeluje z vami in vas tudi upošteva. Kot obratno tudi vi njega. Seveda bo taka sprememba v vaši drži sprožila burnejše koflikte v vajinem partnerskem odnosu. A ti so tam že dlje časa. S svojim odločnejšim pristopom jih ne boste povzročili, samo odkrili se bodo. Verjamem, da vas je strah konfliktov, moževe reakcije, morda celo ločitve. A kot mati ste dolžni delovati v korist otrok, kar med drugim pomeni premagati te strahove. Če ne boste zmogli sami, imate pravico in tudi dolžnost poiskati pomoč pri drugih. Naj končam s tem, da otroci ne potrebujejo moža in žene, ampak očeta in mater. Morda vam ta misel pomaga, da boste zmogli najti pravo razmerje preudarnosti in odločnosti, da se postavite najprej zase in preko tega za svoje otroke.