Avtor prispevka: Izidor Gašperlin
Vir: Časopis Nedelo
Fotografija: Koketka, Filipini 2014, (c) Izidor Gašperlin
Ko gre mlad človek od doma, je lahko težko, včasih se zatakne. Morda pa tudi ni vedno težko, včasih je stopnja zrelosti že tolikšna, da se samostojnost lahko odraža kot izbira odločitev, ne glede na to, kaj bodo rekli starši, in tako, kot je za nas prav. Do tu je vse v redu, takšna samostojnost je zame zrela, odgovorna, prinaša pravice in dolžnosti, ugodnosti in zahteve – do samega sebe. Zanima pa me, kako doseči umiritev, če to sposobnost izgubimo, nekam ponikne, nekako ne pridemo do izraza. Kako jo zopet najti? Npr. če kar naenkrat pride kopica zahtev, pričakovanj, ki bi jih drugi želeli, da jih izpolnjujemo za njih (od banalnosti, ki to niso več, ko prerastejo v zahtevo za skrb za izpolnjevanje slike staršev o tem, kako bi morali mi kot otroci staršem izkazovati “hvaležnost”, “skrbeti za njihovo družbo”… – konkretno pa je to npr., da morajo biti vnuki vsak teden na obisku, da “moraš” praznike preživeti po njihovi sliki, da stalno nekaj “moraš”, zato, ker se tako spodobi….). To so npr. tudi razhajanja, ko eden od staršev reče nekaj, drugi reče drugače, nastane zmeda, kako v takem primeru ostati pri tem, kar menimo, da je za otroka dobro. Tu pod tem opisom je sicer vrsta občutkov, ki jih je potrebno predelati (občutek krivde, odnos med staršema, odnos do starih staršev, vmešavanje staršev…),. Če k temu dodam še, vsaj včasih dvojna merila, ki vodijo k nezadovoljstvu in nepristnosti s samim seboj: npr. da od otroka zahtevamo, da pospravi svojo sobo in da to zahtevo izrazimo v bližini babice. Sami bi vztrajali pri zahtevi, pa četudi otrok trmari, vpričo babice pa … Kako prepričati babico, da zahtevamo od otroka, da to naredi sam, da naredi po svojih zmožnostih ter predvsem, da se ji vnuk ne smili, ker pri takšni zahtevi otrok včasih prične trmariti. Priletijo razni nasveti z vseh strani, starša pa se kar naenkrat ne sliši več, še manj otroka in prevlada tisti, ki se zna močneje uveljaviti, potem je zmeda popolna. Ob tem sem namenoma prezrla tiste odnose, ki se tudi lahko razvijejo (npr. pravica močnejšega, ostro uveljavljanje, razna “otroška” obnašanja, ki jih izvaja(mo/jo), zato, da bi nam/mu pokazali, da bo videl, kako nas je nekdo/ali mi njega prizadel…), ker me bolj zanima pristop k bolj funkcionalnemu obnašanju. Kakšna je vloga mame, očeta, bratov, sester in ostalega sorodstva, kaj naj bi kot otroci od teh ljudi dobili, kako naj bi se razdelile vloge v družini. Torej, kakšna naj bi bila “zrela” družina?
Mihaela
Odgovor:
Kot jedro vašega vprašanja razumem, kako naj se starša znajdeta v navzkrižju zahtev sorodnikov. Bi začel z besedo, ki ste jo pogosto uporabili – moraš. Spoštovana gospa, skoraj nič ne “morate”. Imate namreč samo dve temeljni nalogi, samo dva “moraš” v življenju sta: poskrbeti zase ter poskrbeti za svoje otroke, dokler ti ne morejo zase. Vse ostalo “lahko”, ni vam pa treba. Tako vam npr. ni treba skrbeti za svojega partnerja, enako vam ni treba skrbeti za svoje starše, dokler ti lahko sami skrbijo zase. Niti nobenemu od teh ni treba “ustrezati”. Lahko ali pa tudi ne. Zase in za otroke pa ste dolžni poskrbeti. To morda izpostavljam kar malo pretrdo, ker se mi zdi ključno. Če se tega zavedamo, potem imamo zanesljivo podlago, ki nam olajša ostale odločitve. Vse v življenju je namreč stvar prioritet. Iz zgornjih vrstic lahko tudi najdete namig, kako jih postaviti. Na prvo mesto sebe, potem otroke, potem partnerja oziroma svojo novo družino. In šele potem pridejo na vrsto drugi, to velja tudi za vaše starše in sorodnike. Ko odrastete, sploh pa ko imate svojo novo družino, je staršem oziroma sorodnikom treba potegniti jasno mejo. Kako odločno ali morda celo ostro bosta to s partnerjem morala narediti, je predvsem odvisno od njih. Če bodo spoštovali vašo novo družino in sami zaznali njene naravne meje, potem to lahko izvedete precej mirno in spontano. A kot razberem iz vašega vprašanja, vi nimate ravno te sreče. Kar pomeni, da se boste zase, svoje otroke in svojo družino morali postaviti bolj odločno. To je edini “recept”, ki ga lahko dam in ki deluje. Na vsa vaša zgornja vprašanja, na videz tako različna, lahko ponavljam samo ta temeljni nasvet: Vedno se vprašajte ali je to kar počnete oziroma kar počnejo drugi oziroma kar jim dovolite, da počnejo, dobro za vas, vašega otroka in vašo družino. Če je odgovor “ne”, se vprašajte, kje so resnične meje vaše tolerance. Koliko poseganja in vtikanja v vašo družino ste resnično pripravljeni in sposobni prenesti. Ko je ta meja presežena, ste dolžni zaščititi sebe in svoje otroke. Seveda je to bistveno lažje, če sta partnerja pri tem enotna in sodelujeta. Če se podpirata, je lažje prenesti tudi nezrele in manipulativne reakcije staršev. Tukaj ne želim trditi, da so starši zlonamerni. Nasprotno, počnejo, kar mislijo, da je prav. Kar ne pomeni, da imajo tudi res prav. Včasih pa samo počnejo, kar so navajeni, ne da bi kaj dosti pomislili. Ampak to je na nek način njihova “pravica”, seveda pa je hkrati tudi njihov problem. Vaš pa je, da postavite za vas varno mejo.
Če bi vam odgovarjal konkretno na vaša vprašanja, bi bil s tem samo še eden od tistih, ki se vtikajo v vašo družino in vašo vzgojo. O tem odločata izključno starša. Kar se odločita glede vzgoje otrok, to mora veljati tudi za vse sorodnike, vključno z babico in dedkom na čelu. Če tega ne spoštujejo, potem je dobro vedeti, da imate konflikt na relaciji starši – stari starši. Tukaj ni konflikta z otroci, ti so samo “sredstvo” preko katerega konflikt poteka. Kako reševati ta konflikt? Spet velja že napisano: vprašajte se, kaj je najboljše za vas in vaše otroke. In v skladu s tem ravnajte. Seveda pa pri tem ni treba pretiravati. Stari starši ne morejo scrkljati otrok, jih pa lahko zmedejo. Otrok namreč odlično loči starše od starih staršev, ve koga je treba “ubogati”. Se pa zaplete, če starša nista enotna, dovolj prisotna, če imata vprašljive vzgojne prijeme … Če povzamem, dobrim staršem ne more nihče “pokvariti” otrok. Človeški možgani so narejeni tako, da je vpliv staršev tako močan, da vsi ostali ob tem dobesedno zbledijo. Se pa to proti puberteti lahko začne precej hitro spreminjati, sploh če starši svojega otroka “zgrešijo” in se bo ta zato postavil proti njim.
Če povzamem: zrela družina je torej tista, ki poskrbi za vsakega posameznika v njej in se zna zaščititi proti vsiljivcem. Temeljni kamen poti v odraslost in zrelo starševstvo je ravno postavitev takih meja svojim staršem, da čeznje pride dobro in zunaj ostane slabo.