Avtor prispevka: Andreja B. Jaš
Vir: Osebni arhiv
Fotografija: Primabalerina, Filipini 2013, (c) Izidor Gašperlin
Samozadovoljevanje pri otrocih je naraven pojav inpomeni namerno raziskovanje lastnega telesa, ki otroku prinaša občutek ugodja ali sprostitve. Mnogi starši so presenečeni, ko opazijo, da je takšno vedenje prisotno že v zgodnjem otroštvu, vendar naj pomirimo, gre za povsem normalen del otrokovega telesnega in čustvenega razvoja.
Pri predšolskih otrocih vzgojitelji v vrtcih pogosto opazijo samozadovoljevanje v času počitka po kosilu, starši pa zlasti zvečer, preden otrok zaspi. Lahko se sicer pojavlja tudi v drugih situacijah, včasih celo v javnosti, saj otrok še nima občutka, da je s tem vedenjem karkoli narobe. Otroci se samozadovoljevanja ne naučijo od drugih, temveč ga odkrijejo spontano pri raziskovanju svojega telesa. Ker jim stimulacija spolovila prinaša prijetne občutke, vedenje ponavljajo.
Fantki npr. svoje spolovilo odkrijejo že pri menjavi plenic, deklice nekoliko pozneje. Okoli 5. ali 6. leta starosti pa je to vedenje pri otrocih zelo pogosto, vendar ga sami ne povezujejo s spolnostjo odraslih. Gre predvsem za raziskovanje, pomirjanje ali način preusmeritve dolgčasa.
Zakaj starše to vedenje pogosto skrbi?
Starši so ob samozadovoljevanju otroka pogosto v zadregi, saj ga nezavedno povezujejo s spolnostjo odraslih. Posebej jih vznemiri, če se otrok svojega spolovila dotika v javnosti, kjer lahko doživi neugodne reakcije okolice, ki sprožijo sram in nelagodje tako pri otroku kot pri starših.
Pomembno je razumeti, da je samozadovoljevanje pri mlajših otrocih največkrat v funkciji samotolažbe, podobno kot sesanje prsta ali mečkanje ninice. Otrok ob raziskovanju telesa odkrije prijetne občutke, ki ga pomirjajo, zato se k temu vedenju zateka v trenutkih stresa, napetosti ali celo dolgočasja.
Pri mlajših otrocih samozadovoljevanje ni seksualno vedenje, ampak oblika regulacije čustev in samopomiritve. Kadar pa otrok pogosto in vztrajno stimulira spolovilo, je vseeno pomembno preveriti, da ni bil izpostavljen spolnemu vedenju odraslih ali celo zlorabi. To vedno izključimo kot prvi korak, preden vedenje razumemo kot razvojno in samotolažilno.
Kako naj se starši odzovejo?
Ključno je, da to vedenje starši razumejo kot del otrokovega čustvenega razvoja in da se nanj odzovejo z razumevanjem, spoštovanjem in jasnimi mejami, ne pa s kritiziranjem, kaznovanjem ali sramotenjem. Samozadovoljevanja ne moremo preprečiti, lahko pa otroka naučimo, kje in kdaj je to primerno.
Najpomembnejše je, da se z otrokom o tem odkrito in mirno pogovorimo ter mu zagotovimo občutek varnosti in sprejetosti. Le tako bo otrok lahko umirjen, sprejemal bo svoje telo in gradil zaupanja vase ter v druge.
Otrok se svojega vedenja ne zaveda v spolnem kontekstu, zato nima razloga, da bi ga bilo sram. Če ga grajamo ali sramotimo, pa lahko razume, da je z njim nekaj narobe, in se počuti krivega. Zato mu mirno razložimo, da smo njegovo vedenje opazili, ter mu pojasnimo, da je dotikanje intimnih delov telesa nekaj povsem normalnega, vendar spada v zasebnost, tako kot obisk stranišča.
Obenem ga opozorimo, da pretirano drgnjenje lahko povzroči bolečino ali vnetje, in mu pomagamo poiskati druge načine za pomiritev.
Če starši opažajo, da otrok samozadovoljevanje uporablja za pomiritev, zlasti ob spanju ali stresu, mu lahko pomagajo poiskati druge načine sproščanja:
- nudijo več fizične bližine – crkljanje, objem, skupno branje ali pogovor pred spanjem,
- omogočijo otroku, da izrazi, kaj ga vznemirja,
- skupaj izberejo mehko igračko ali predmet, ki ga lahko stiska in boža,
- se z otrokom pogovarjajo mirno, brez graje in brez sramotenja.
Zvečer mu lahko pomagajo pri uspavanju, se z njim pogovorijo o dogodkih dneva in mu prisluhnejo. Tako se otrok uči, da se stiske razrešujejo v odnosu s staršem, kar krepi varno navezanost.
Starši naj ne skrbijo, da bi s tem otroka »razvadili«, ravno nasprotno, otrok bo pridobil izkušnjo pomiritve in povezanosti, ki je temelj zdrave samostojnosti.
Potrpežljivost in čas
Včasih je to vedenje trdovratno in otrok z njim težko preneha. Pomembno je, da starši ostanejo potrpežljivi in z otrokom ohranjajo čustveni stik. Vedenje sčasoma običajno spontano izzveni ali pa ga nadomesti druga oblika tolažbe, kar je naravni del otrokovega razvoja.
Kdaj postati pozoren?
Samozadovoljevanje samo po sebi ni razlog za zaskrbljenost, razen če:
- postane zelo pogosto in moti druge otrokove dejavnosti,
- otrok pri tem doživlja bolečino, se poškoduje ali močno drgne,
- posnema spolni odnos z drugim otrokom,
- se zdi, da gre za odziv na močno stisko, žalost ali travmo.
V teh primerih se posvetujte s strokovnjakom, s pediatrom ali psihologom.
Zelo redko je samozadovoljevanje lahko znak spolne zlorabe, zato otroke vedno učimo, da se njihovih intimnih delov nihče ne sme dotikati.