Avtor prispevka: Izidor Gašperlin
Vir: Časopis Nedelo
Fotografija: Otožnost, Islandija 2014, (c) Izidor Gašperlin
S partnerjem sva skupaj 10 let, imava otroka. Problem, ki ga vidim pri partnerju je ta, da ne zna izražati čustev. Saj mi pove, da me ima rad, otroku tudi, ipd. Ne zna pa se izražati, če ga kaj muči, žalosti, jezi … Kadarkoli mu jaz rečem, da me kaj moti ali da sem zaradi česa žalostna, mi on reče, da se vedem otročje, če jokam pa, da spet težim z enim in istim. Potem se vprašam, ali imam res take nesmiselne. Pa spet berem, da kakršnakoli že so čustva, jih je treba partnerju povedat in da jih ne sme obsojat.
Enako je pri otroku, če je žalosten, joka …mu velikokrat reče, da zakaj pa zdaj joka, pa da je to brezveze in da ni bilo nič hudega. Jaz se vedno jezim na njega in pravim, da je to kot prvo otrok in naj se spusti na otroško raven, kot drugo, pa tudi če je nesmiselno, naj joka, če tako čuti, je pač žalosten.
En primer: včeraj sem jokala v sobi. Potem se zjokam, grem ven iz sobe, kot da nič ni (seveda se mi vidi po očeh) in me on vpraša, zakaj sem jokala in rečem, da ne želim govoriti o tem, ker mi itak potem reče, da spet težim, in da si kar nekaj domišljam, da si vedno ustvarim nekaj v svoji glavi in to sploh ne drži. On se obrne in reče, prav, potem pa nič in gre. Meni je pa še bolj hudo, ker si želim razumevanje od njega, pa ga ne dobim. Se mi zdi kot da se mu ne da ukvarjati s čustvi, da bi najraje videl, da bi bilo vse ok in vse kar ni, mu je odveč.
Če vprašam njega, kaj ga pri meni moti, reče nič. No pravi, mogoče edino to, da mi včasih preveč težiš?! Drugače mi velikokrat reče, da kako je vesel, da me ima, in kako sem krasna oseba … ampak to za nek kvaliteten odnos ni dovolj, se vam ne zdi? Kako naj se pogovarjam z njim? Kako naj pristopim do njega, da mu ne bom težila?
Andreja
Odgovor:
Najbolj enostaven odgovor na vaše zadnje vprašanje bi bil, da poskušate do partnerja pristopiti na tak način, da ga ne bo dojemal kot teženje. Vendar so partnerji, ki določenih čustev ne prenesejo oziroma ne zmorejo, zato bo zanje vsak način teženje. Na to pač ne moremo vplivati. Kaj torej lahko storimo? Najprej razumemo, da partner to res doživlja kot teženje in da to poskušamo upoštevati. Ključno pa je, da kljub temu ostajamo v stiku s tem, kar v resnici čutimo, ko partnerju sporočamo svoje želje, pripombe in pričakovanja. Če nas je npr. sram, potem to pokažimo. Če smo žalostni, pokažimo to žalost, itd. Ostanimo to, kar smo, ne glede na to, kaj počne ali ne počne partner. To je začetek, to je tista osnovna možnost, ki jo lahko sami ustvarimo, da bi lahko prišlo do resnične spremembe v odnosu. Ali se bo partner na to ustrezno odzval, pa je seveda povsem njegova odločitev. Če se ne, običajno ni razlog, da si tega ne želi, ampak enostavno ne zna ali ne zmore. Če na partnerja gledamo s tem zavedanjem, potem bomo mogoče nanj manj jezni, nestrpni … Partner ima namreč svoje razloge (ovire) za to, da tega ne zna. Za nastanek teh ovir ni odgovoren. Je pa odgovoren, če nič ne naredi, da bi jih odpravil in se naučil drugačnega odzivanja. Seveda partner tega ni dolžan storiti, zato tega nimamo “pravice” zahtevati od njega. Imamo pa seveda “pravico”, da se odločimo, koliko časa smo pripravljeni čakati, da se bo pripravljen skupaj z nami učiti.
Naj za lažje razumevanje navedem dva tipična primera, ko do partnerjev dostopamo “nepristno”. Moški, naučeni, da je strah znak šibkosti, le tega dostikrat prikrivajo z jezo in nasiljem. Ženske, naučene, da se ne smejo jeziti in morajo vse prenašati, svojo jezo dostikrat izražajo s solzami (žalostjo?!). Ko v sebi čutimo eno, kažemo drugo oziroma do partnerja pristopamo drugače, je možnost za pravi stik in spremembo v odnosu že vnaprej izgubljena. Do te možnosti pride šele takrat, ko eden od partnerjev v svojem razvoju pride tako daleč, da si upa pokazati, kar v resnici čuti ter povedati, kar v resnici misli, ne glede na obnašanje in odziv drugega.
Kdaj je nek odnos »kvaliteten« odločata partnerja sama. Ko sta oba zadovoljna, je pač kvaliteten, ne glede na to, kaj bi si mislil zunanji opazovalec. Ko eden od njiju preneha biti zadovoljen, odnos ni več dovolj dober. Drug partner, če si seveda odgovorno želi dobrega odnosa, bo v takem primeru vsaj prisluhnil in nezadovoljstvo vzel resno. To ne pomeni, da je »dolžan« spremeniti sebe, svoje ravnanje tako, kot si želi partner. Običajno je veliko, če že ne dovolj, že samo to, da prisluhne in vzame zelo resno vse povedano. Predvidevam, da v vajinem odnosu tega manjka. Partner ne vzame resno vaših čustev in težav ter vam ne uspe prisluhniti in vas začutiti. Vi pa ne vzamete resno njega, ko vam pravi, da se njemu to zdi »otročje, brezveze«. Če pogledamo od zunaj in nevpleteno na vse skupaj, potem res ni bistvene razlike. On ne sprejema/razume vas, vi ne sprejemate/razumete njega. V čem ste vi nesprejeti, je iz vašega vprašanja več ali manj jasno. V čem pa ni sprejet/razumljen/začuten vaš partner? Več kot očitno je, da je odraščal v družini, kjer so bile solze, žalost, težave nezaželene, označene za »otročje in brezvezne«. Namesto da bi se o tem pogovarjali, to izražali, so se učili pretvarjanja in zanikanja. Če se je kot otrok s svojimi težavami in stiskami obrnil na starše, so ga ti verjetno odpravili z »otročjostjo in brezveznostjo«. Otrok staršem verjame, se jim prilagodi, nauči se s tem živeti in preživeti. Zato se vašemu partnerju zdi ravno tako čudno, da gre to vam tako do živega, kot se vam zdi čudno, da se njemu to zdi »brezveze«. V tem smislu sta oba nesprejeta in zato nadaljevanje v smislu, kdo ima prav in kdo se ima za spremeniti, ne bo pripeljalo nikamor. Vaš partner je, kakršen je, vi ste, kakršni ste. Oba sta v redu, sta se pa naučila določenih stvari, kot sta se jih. Ker so vaju starši marsikaj naučili narobe ali pa sploh ne, imata seveda težave. Na tej točki pa je na obeh, da se odločita ali želita te težave odpraviti. Konkretno npr. s tem, da vas partner vzame resno in se nauči sprejmati vaša čustva, vi pa vzamete resno njega in svoj način pristopanja do njega spremenite v smeri, da bo zanj manj »teženje«. Vedno odnos ustvarjata oba in oba se morata spremeniti. Vajin ključni problem torej ni, da sta, kakršna sta, ampak ali sta se pripravljena spreminjati. Če to prenesem na vašega partnerja, mu je težko zameriti, da ne zna sprejemati in izražati čustev. Lahko mu pa »zamerite«, če se tega ne želi naučiti. Drugače povedano imate to na nek način »pravico« od njega pričakovati, saj s tem izraža pripravljenost in odločenost za stalno rast vajinega odnosa. Pričakovati pa seveda ne pomeni zahtevati. Vi lahko svoja pričakovanja izrazite, lahko ga prosite, mu jasno poveste … – a odločitev je na koncu le njegova. Enako pa seveda velja tudi za vas.