Avtor prispevka: Izidor Gašperlin
Vir: Časopis Nedelo
Fotografija: Izgubljen, ZDA 2012, (c) Izidor Gašperlin
S partnerjem sva bila skupaj 12 let. Živela v istem gospodinjstvu, imela vsak svoji službi, individualne hobije, prijatelje, skupne in vsak zase, skratka, nekako normalen odnos.Nobenih finančnih problemov. Oba sva precej individualista, on še bolj kot jaz, s tem, da je on zelo čustveno zavrt, ne kaže čustev, niti se noče o tem pogovarjati oz. zelo težko. Velikokrat sem mu poskušala pomagati na tak način, da sem mu povedala vse, kar čutim, kako čutim, da bi se mogoče tudi on odzval in povedal kaj čuti. Zelo malo kdaj mi je uspelo. Razen tega, da sva imela “probleme” zato, ker se o tem nisva mogla pogovarjati, oz. sva se premalo, problemov ni bilo. Zelo sva se ujela intelektualno (še vedno se!), vedno mi je stal ob strani.
Nato sva se (po tehtnem premisleku, nisva več med najmlajšimi) odločila za otroka. Otročiček se nama je rodil, zdrav vesel, življenje pa se je seveda obrnilo na glavo… Nobenega miru, “strašne” obveznosti, minimalne možnosti za varstvo starih staršev. Moram priznati, da se je partner maksimalno angažiral pri otročku, od prvega dne dalje. Je pa res, da je punčka zahtevna v vseh pogledih in se ji je treba maksimalno posvečati. Moram priznati tudi to, da sem njegovo pripravljenost odpeljati jo nekam, da bi imela malo miru, se ukvarjati z njo, izkoriščala… V zameno za to, da sem jaz imela malo miru, je on pričakoval, da jo bom pa tudi jaz kam odpeljala in da bo tudi on lahko imel “malo miru” in časa zase… (to je povedal šele ko je počilo). Skratka, to je trajalo 3 leta, ko mu je nenadoma prekipelo, kar čez noč, da ne zdrži več, da nima niti malo časa zase (kar ni bilo čisto res, ker je imel vendarle trikrat na teden športne aktivnosti, ki so se seveda vedno podaljšale v posedanje s prijatelji) in da se ne morem malo bolj angažirati okoli male ipd. En mesec po tem se je odselil. Dogovorila sva se, da se umiri, vzame čas zase in premisli o vsem, s tem, da tudi jaz premislim kaj je bilo narobe in kaj prav. Po petih mesecih, ko je bilo potrebno nekaj reči, sem ga morala skoraj prisiliti, da je nekaj rekel in je povedal, da ne ve kaj bi, oz. ne ve nič več kot je vedel pred petimi meseci in da se raje odloči, da se v takem stanju ne more vrniti domov. Ne more mi pogledati v obraz in reči nimam te več rad, ker pravi, da temu ni tako, ampak domov ne more, zaenkrat še ne, ve pa, da od mene ne more pričakovati, da ga bom še naprej “čakala”. Še vedno je zelo pozoren do mene, do otročka sploh, pripravljen vsako sekundo pomagati, nimam slabe besede kar se tega tiče, ampak… Ne vem kaj naj si mislim, ne vem ali ima smisel vztrajati in “čakati”, zdi se mi, da pač brez njega ne bo šlo, še vedno ga imam rada, res ga imam, rada bi mu pomagala, če se ne najde, pa ne vem kako. Včasih mi je tako hudo in se sprašujem zakaj? Ne vem ali ima, upoštevajoč to, kako se obnaša in da me ima menda še vedno rad, še smisel vztrajati ali pustiti vse skupaj in se sprijazniti z dejstvom, da je konec? Tako težko se prepričujem, da je vsega konec, ker se mi kar zdi, da ni, da se samo ne najde in da bo kar na lepem ugotovil, da dela “narobe” oz., da bo kar naenkrat začutil željo priti nazaj k nama. Imate morda kakšen pameten nasvet kako naj ravnam?
Tilda
Odgovor:
Rojstvo otroka v partnersko zvezo vedno prinese močne spremembe, saj sta partnerja postavljena pred povsem nove izzive. Morata se prilagoditi in prevzeti drugačno, izrazitejšo odgovornost za otroka in družino, zato morata bolj sodelovati. To pa tudi bolj razgali njun odnos in ga postavi pred nove preizkušnje. Kot opisujete, je bilo to obema težko, vaš partner pa očitno ni zdržal.
Vse prevečkrat se zapletamo okrog tega, koliko imamo koga radi, koliko ima on ali ona nas, kako ne moremo živeti brez drugega … Ob tem pa spregledamo čisto preprosta, zlahka vidna in zelo pomembna dejstva. V vašem primeru se je partner odločil, da pobegne pred odgovornostjo. Z vami in otrokom noče deliti vsega slabega in dobrega, ampak se je raje umaknil. Še vedno je »zelo pozoren do vas in do otroka še posebej«. Morda res, vendar samo takrat, ko njemu ustreza in z možnostjo varnega umika nazaj v svoj svet. Pišete, da bi mu radi pomagali, da se najde. Ne samo, da mu ne morete pomagati, on tovrstne pomoči sploh ne potrebuje. On se je že »našel«. Trenutno živi točno tako, kot mu ustreza in počne, kot se mu zljubi. S svojo »pozornostjo« na nek način miri svojo slabo vest, predvsem pa vas drži na svojem dosegu. Naredi točno toliko, da ga vi še kar naprej čakate. Ko vas rabi, ste mu tako ali tako vedno na razpolago, ko ste mu odveč, se gre pa spet malo na varno »iskat«. Namesto da se ukvarjate z njim, poskušajte raje pomagati sebi. Še eno kruto a zelo očitno dejstvo je, da vas je partner zapustil in ste ostali sami z otrokom. S tem ko čakate, da se bo partner »našel«, ne pomagate nikomur. Lahko pa poskušate sprejeti, da ste sami, se poskušate postaviti na noge in v življenju najti kakšen nov smisel. Energijo, ki jo usmerjate v napačno smer, raje poklonite svojemu otroku, ki vas potrebuje in edini resnično rabi vašo pomoč. Naj bo še tako težko, bi bilo v tem trenutku verjetno najboljše, če s partnerjem prekinite vse stike, razen tistih, ki so nujno potrebni zaradi skupne vzgoje in skrbi za otroka. Če boste to zmogli, boste še najbolj »pomagali« tudi njemu. Edino na ta način se bo soočil tudi z neprijetnimi posledicami svojih odločitev ter se tako srečal iz oči v oči s svojo (ne)odgovornostjo. Ali ga bo to kaj spremenilo, je žal ali na srečo povsem njegova stvar. Vi odgovora na to vprašanje nimate niti ga ne morete imeti. Morate pa kljub temu naprej. Predvsem zaradi sebe, za vaše življenje gre. A če ne boste poskrbeli zase, boste težko tudi za hčerko.
Zavedam se, da zgoraj napisano morda izgleda kar preveč ostro. Vendar je prvi, morda celo najtežji korak k rešitvi, da odpremo oči, spregledamo in stvari sprejmemo take, kot so. Od tu naprej običajno ni več tako hudo, seveda če smo sposobni sprejeti odgovornost zase in svoje življenje. Želim vam, da v tem čim prej uspete.