Avtor prispevka: Izidor Gašperlin
Vir: Časopis Nedelo
Fotografija: Spomini, Berlin 2014, (c) Izidor Gašperlin
Imam težave s partnerjem, zato sem začela danes brskati po internetu in sem ugotovila, da se to, kar se meni dogaja, reče čustveno izsliljevanje.
Parkrat se je zgodilo, da pač nekaj dni zapored nisem bila razpoložena za spolni odnos. Začel me je obtoževati, da imam drugega, da ga zato več ne zanimam. Včeraj pa je šel do skrajnosti – ko je odšel iz spalnice, se je po nekaj časa ponovno vrnil in mi rekel, da upa, da je pojedel dovolj tablet in da se zjutraj ne bo več zbudil. Že prej sem vedno poskušala ohranit trezno glavo in se poskušala z njim pogovorit, ampak to je pa preveč. Dala sem mu vedet, da s tem svojim izsiljevanjem ne bo nič rešil, da sem se pripravljena z njim pogovorit o čemerkoli, samo le ko bo s tem prenehal in se bo normalno pogovarjal. Ta ves dogodek se je odvijal skoraj celo noč, na koncu sva se uspela nekako pogovoriti, na koncu mi je tudi priznal, da ni pojedel nobene tablete, da me je s tem samo hotel prestrašiti.
Ne vem več kako naj se obnašam v takem primeru ? Ignorirati ga ne morem (čeprav takšne in drugačne očitke najraje bi), saj se verjetno za tem skrivajo kakšni njegovi problemi in strahovi. Kako naj se naslednjič odzovem?
Metka
Odgovor:
Imate povsem prav, da gre v opisanem primeru za čustveno izsiljevanje. Pri vašem partnerju gre za zelo nezrelo obnašanje. Očitno zelo težko prenese zavrnitev, spolne odnose zamenjuje z intimnostjo. Zdi se, kot da mu spolni odnos z vami daje neko potrditev, dokaz, da je vreden, da vam veliko pomeni … Ko zavrnete spolni odnos, verjetno dobi občutek, da s tem zavrnete tudi njega. To tako težko prenese, da ga praktično sesuje in na vse mogoče načine želi dobiti potrditev, da vam vseeno nekaj pomeni. Kot je videti, ima o sebi tako slabo samopodobo, da nujno potrebuje zelo veliko potrditev od zunaj. Ko je stiska dovolj močna, ne izbira sredstev in gre tako daleč, da vas na koncu le nekako premakne. V vašem opisanem primeru ste se vsaj malo omehčali, ko je zagrozil s samomorom. Za vsem tem je verjetno prav to povsem nezrelo preizkušanje: »Ali ti bo sploh žal, če me ne bi bilo? Bi me sploh pogrešala?« Naj se zdi še tako čudno, zanj je bilo to, da se vas je ta grožnja dotaknila, znak, da vam vseeno nekaj pomeni. Zato se je potem pomiril in je bil kasneje zmožen vsaj približno normalnega pogovora.
Seveda vaš partner ni kriv, da je tak. Ne vem, koliko daleč je moral iti pri svojih starših, da je dobil vsaj malo občutka, da jima kaj pomeni. Vendar pa je zdaj že toliko star, da bi se moral zavedati, da s takim početjem ničesar ne rešuje in da je to povsem neprimerno za odraslega človeka. Zato je njegova odgovornost, da zdaj s tem nekaj naredi. Čeprav ni kaj dosti odgovoren za to, da je odrasel v tako nezrelo osebo, je vseeno na njem vsa odgovornost, da v okviru svojih možnosti to popravi. Vam pa bo predvsem koristilo, če se ves čas zavedate, da to nima nobene prave zveze z vami. Niste odgovorni ne za njegove težave, tudi ne za njegove občutke, še manj za njegova ravnanja. Ste pa odgovorni za svoja. Vaša odgovornost je, da se ne pustite izsiljevati in da poskušate ugotoviti, zakaj ste si izbrali partnerja, ki to počne. Kdaj in kako ste postali občutljivi na tovrstna izsiljevanja, da vas, kot sami pravite, prizadanejo?
Sprašujete, kako se naslednjič odzvati. Bom samo prepisal vaš stavek: “Dala sem mu vedet, da s tem svojim izsiljevanjem ne bo nič rešil, da sem se pripravljena z njim pogovorit o čemerkoli, samo ko bo s tem prenehal in se bo normalno pogovarjal.” Vztrajajte v tej drži. Morda lahko spreminjate ton, način, kako to poveste, ampak v tem stavku je praktično vse, kar potrebujete. Seveda pa taka drža v sebi nosi tveganje. Morda bo partner zato šel naslednjič še dlje in morda res vzel tablete. Lahko da se kljub vašemu vztrajanju ne bo spremenil. Ne pozabite, da je njegovo obnašanje njegova odgovornost! Enako velja tudi za njegove občutke in čustva. Seveda pa podobno velja tudi za vas. Partner vas ne more prizadeti. Zakaj torej ob njegovem izsiljevanju občutite prizadetost? Zakaj imate odprta ta vrata? Šele ko boste našli te odgovore, bodo partnerjeva izsiljevanja prenehala! Ko se vas ne bodo več dotaknila, bodo namreč izgubila svoj smisel. Zato ne iščite nasvetov in odgovorov, kako doseči, da se on ne bo tako obnašal. Za vas je ključno, da pridete do točke, ko vas to ne bo več prizadelo. Je pa res, da ko boste to dosegli, se bo vajin odnos znašel na prelomni točki. Partnerju bo odvzet način, kako v stiski priti do vas, kako vas premakniti. Kako bo partner na to odreagiral, ne morete vedeti. Morda bo našel boljši, bolj zrel odziv, ki bo za vas in vajin odnos bolj primeren in koristen. Lahko pa se bo počutil dokončno zavrnjenega in bo obupal, morda celo odšel od vas. V vsakem primeru pa bo njegova odločitev pokazala, koliko v resnici pomeni sam sebi in kaj je pripravljen narediti zase. In šele preko tega za vas in vajin odnos.no. Da je vse počela z najboljšimi nameni. Naredila je tisto, kar je zmogla, na način, za katerega je verjela, da je pravi. Vendar to v ničemer ne spremeni dejstva, da vam je s svojim ravnanjem povzročila ogromno škodo. In vam jo povzroča še naprej. Ker ste zdaj že odrasla ženska, bi moral napisati, da si škodo povzročate še naprej sami, mama vam pri tem samo pomaga.
Kaj narediti? Skupinska terapija z mamo bi seveda lahko pomagala, ampak brez mame je pač ne morete izvajati. Zato omejite vse tiste stike z njo, ki vam povzročajo stisko in prekoračijo vaše meje. Takoj ustavite vsako njeno vtikanje v vaše življenje, kritiziranje vaših partnerjev. Ne dovolite ničesar, kar vas jezi, žali ali ponižuje. Vzemite svoje občutke resno. Če ste jezni na mamo, ji to pokažite. Skratka – ustavite jo! Ne prepričujte jo, ne razumite jo, ne prosite jo, ne spreminjajte jo. Samo ustavite, prekinite jo. Takoj! Če ne odneha, pojdite stran ali prekinite telefonski razgovor. Naj mama pride do vas kot mama, z vsem spoštovanjem in primernim vedenjem. Če oziroma dokler tega ne zmore, od nje nimate čisto nič – razen še večje škode. Če ne bo šlo drugače, če vas bo vedno znova uspela zmanipulirat, vsaj začasno lahko prekinete z njo čisto vse stike. Če se boste znašli v prehudi stiski, se obrnite na partnerja, prijatelje, terapevta,… – kogarkoli, samo na mamo ne več. Čas je, da odrastete, da se začnete odločati po svoje. Pa kaj, če se boste zmotili. Življenje vam bo ponudilo vedno nove možnosti. Seveda, če se ne boste zaprli pred njim, tako kot se je vaša mati. Boste živeli njeno življenje ali si boste upali tvegati drugače. Vam je lahko slabše kot njej?! Pojdite svojo pot in počasi boste eno za drugo odpravljali težave, ki vam jih je pustilo vse prej kot prijazno otroštvo.